Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Kateheze

Papež med katehezo o upanju, veselju in ljubezni

"Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo" Rim 12,9-10 - AFP

15/03/2017 11:53

VATIKAN (sreda, 15. marec 2017, RV) – Današnja kateheza je govorila o upanju, veselju in ljubezni. Papež Frančišek je spomnil, da je največja zapoved, ki nam jo je zapustil Gospod Jezus, zapoved ljubezni: »Ljubiti Boga z vsem srcem, z vso dušo in ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe« (glej Mt 22,37-39). Poklicani smo k ljubezni, k dejavni ljubezni. To je po papeževih besedah naša najbolj vzvišena poklicanost in z njo je povezano tudi veselje krščanskega upanja. Kdor ljubi, ima veselje upanja, veselje, da bo srečal veliko ljubezen, ki je Gospod.

Ljubezen naj bo brez hinavščine
Med splošno avdienco se je bral odlomek iz Pavlovega Pisma Rimljanom: »Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje« (Rim 12,9-13). Apostol Pavel nas opozarja pred nevarnostjo, da naša ljubezen ne bi bila hinavska. Vprašati se torej moramo, kdaj do tega pride in kako smo lahko prepričani, da je naša ljubezen iskrena, da je pristna, da se ne pretvarjamo.

Ljubezen je Božji dar, za katerega moramo prositi
Hinavščina se lahko vrine vsepovsod, tudi v naš način, kako ljubimo. To se zgodi, ko ima naša ljubezen nek interes in je spodbujena z osebnimi interesi; ko opravljamo karitativna dela zato, da bi pokazali sami sebe ali pa se čutili zadovoljne; ali ko se potegujemo za stvari, ki so vidne, da bi se pobahali s svojo inteligentnostjo ali svojimi sposobnostmi. Za vsem tem je napačna in varljiva ideja, da smo dobri, če ljubimo. Kakor da bi ljubezen bila neka človekova stvaritev, proizvod našega srca. »A ljubezen je predvsem milost, je dar. Da lahko ljubimo, je Božji dar in zanj moramo prositi. In Bog nam ga z veseljem dá, če ga prosimo. Ljubezen je milost,« je zatrdil papež. Ni v tem, da bi se pokazalo tisto, kar mi smo, ampak tisto, kar nam Gospod daje in kar mi z veseljem sprejemamo. Ljubezen se ne more izraziti v srečanju z drugimi, če prej ni rojena iz srečanja s ponižnim in usmiljenim Jezusovim obličjem.

Tudi naš način, kako ljubimo, je zaznamovan z grehom
Pavel nas vabi, naj priznamo, da smo grešniki in da je tudi naš način ljubezni zaznamovan z grehom. Obenem pa nam prinaša novo oznanilo, prinaša upanje. Gospod pred nami odpira pot osvoboditve in odrešitve. To je možnost, da tudi mi »živimo največjo zapoved ljubezni« in »postanemo orodja Božje ljubezni«. Do tega pa pride, ko pustimo, da nas vstali Kristus ozdravi in nam obnovi srce. On je tisti, ki nam kljub naši majhnosti in uboštvu daje doživeti Očetovo sočutje in poveličevati čudovita dela njegove ljubezni. »Tako razumemo, da vse, kar lahko živimo in delamo za brate, ni drugega kot odgovor na to, kar je Bog storil in še naprej dela za nas.« Sam Bog, ki biva v našem srcu in našem življenju, je tisti, ki se približuje in služi vsem, ki jih vsak dan srečamo na poti, začenši pri zadnjih in potrebnih, v katerih ga najprej prepoznamo.

Sami ne moremo ljubiti
Apostol Pavel nas torej z besedami, namenjenimi skupnosti v Rimu, ne želi toliko grajati, ampak prej »spodbuditi in poživiti upanje v nas«, je izpostavil sveti oče. Vsi namreč imamo izkušnjo, da ne živimo v polnosti ali kakor bi morali živeti zapoved ljubezni.  A tudi to je milost, je pripomnil papež. Pomaga nam razumeti, da »mi sami nismo zmožni zares ljubiti«. Potrebujemo, da Gospod stalno obnavlja ta dar v našem srcu, in sicer »po izkušnji njegovega neskončnega usmiljenja«. Na ta način bomo ponovno začeli »ceniti male, preproste in običajne stvari«. Sposobni bomo ljubiti druge, kakor jih ljubi Bog, jim želeli dobro, da bi postali sveti, prijatelji Boga. Zadovoljni bomo, da bomo blizu revnemu in ponižnemu, kakor to počne Jezus z nami, ko smo daleč od njega; da se bomo sklanjali k nogam bratov kakor on, dobri samarijan, to dela z nami, s svojim sočutjem in odpuščanjem.

Skrivnost, kako se veseliti v upanju
Papež Frančišek je ob koncu kateheze izpostavil, da je to, o čemer nam govori apostol Pavel, »skrivnost veselja v upanju« (glej Rim 12,12). Vemo namreč, da se Božja ljubezen ne zmanjša v nobeni okoliščini, niti v naših neuspehih ne. Povabil je, naj s srcem, ki sta ga obiskali in kjer prebivata Božja milost in zvestoba, živimo v veselju upanja, ko podarjamo bratom, kolikor pač lahko, tisto, kar vsak dan prejemamo od Boga.

15/03/2017 11:53