2017-03-17 13:23:00

Druga postna pridiga p. Cantalamesse: Sveti Duh nas uvaja v skrivnost Kristusovega božanstva


VATIKAN (petek, 17. marec 2017, RV) – Sveti Duh nas uvaja v skrivnost Kristusovega božanstva. Ta trditev je bila rdeča nit druge postne homilije p. Raniera Cantalamesse, ki so ji danes dopoldne v kapeli Odrešenikove Matere (Redemptoris Mater) v apostolski palači prisluhnili papež Frančišek in člani rimske kurije. Letošnje homilije papeškega pridigarja v postnem času so posvečene temi: »Nihče ne more reči: 'Jezus je Gospod', razen v Svetem Duhu« (1 Kor 12,3).

Naziv Gospod je zadostoval, dokler je bilo krščanstvo omejeno na judovsko okolje
Z današnjo meditacijo se je torej nadaljevalo premišljevanje o vlogi Svetega Duha pri poznavanju Kristusa. Prejšnji teden je papeški pridigar spregovoril o tem, kako nas uvaja v skrivnost Kristusovega gospostva. Dokler je bila krščanska vera omejena na biblično in judovsko okolje, je razglašanje Jezusa za Gospoda lahko zadovoljilo vse njene potrebe in upravičilo tudi češčenje Jezusa »kot Boga«. »Gospod – Adonai« je bil za Izrael namreč nedvoumen naziv: pripadal je izključno Bogu. Imenovati Jezusa Gospod je bilo torej enako kot razglasiti ga za Boga.

Ko pa se je krščanstvo srečalo z bližnjim grško-rimskim svetom, naziv Gospod, Kyrios, ni zadostoval več. Poganski svet je poznal veliko in različne »gospode«; in prvi med njimi je bil rimski cesar. Treba je bilo najti nov način, da bi zagotovili »polno vero« v Kristusa. Priložnost se je ponudila z arijansko krizo. Z le-to je povezan del veroizpovedi, dodan po koncilu v Niceji leta 325: »Ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki in je Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga. Rojen, ne ustvarjen, enega bistva (homoousios) z Očetom.«

Koncil v Niceji. Gotovost o Kristusovem božanstvu izhaja iz izkušnje
Kristusovega božanstva niso odkrili aleksandrijski škof Atanazij ali Cerkev njegovega časa. Nova ni bila resnica, temveč nasprotna herezija. Prispevek koncilskih očetov, in zlasti Atanazija, je bil predvsem v odstranitvi ovir, ki so dotlej v teoloških razpravah preprečevale polno priznanje, brez zamolčevanja, Kristusovega božanstva. Obstajata le dva načina bivanja: način stvarnika ter način ustvarjenih bitij. Sin se uvršča v prvi način.

Pomembno pa je vedeti, kaj je vodilo in od kje je pri tem izhajala tako »absolutna gotovost« Atanazija. Po besedah papeškega pridigarja ni izhajala »iz spekulacije, temveč iz življenja; oziroma natančneje iz premišljevanja o tem, kako Cerkev, zahvaljujoč delovanju Svetega Duha, izkuša zveličanje v Jezusu Kristusu«. Če bi bil Sin ustvarjeno bitje, je zapisal Atanazij, bi človek ostal smrten, ne bi bil združen z Bogom. Vendar pa Kristusovo božanstvo tudi ni zgolj »praktičen postulat«, ampak je »razlaga resničnega dejstva«. Postulat – torej človeško teološko sklepanje – bi bil, če bi izhajali iz določene ideje o zveličanju in tako prišli do sklepa o Kristusovem božanstvu kot edinem, ki je sposobno zveličanje izvršiti. Razlaga resničnega dejstva pa je, nasprotno, če se izhaja iz izkušnje zveličanja in se potrdi, da le-te ne bi bilo, če Kristus ne bi bil Bog. »Z drugimi besedami, ni Kristusovo božanstvo utemeljeno na zveličanju, pač pa je zveličanje utemeljeno na Kristusovem božanstvu.«

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
P. Cantalamessa je nadaljeval, da je Kristusovo božanstvo vogalni kamen, ki podpira dve poglavitni skrivnosti krščanske vere: Trojico in utelešenje. Kot je govoril sv. Avguštin, vsi verjamejo, da je Jezus umrl. Razlika je, da verniki verjamejo tudi v vstajenje. Ravno njegova smrt in vstajenje sta izraza dejstev, da je bil človek in Bog. Zastaviti si moramo resno vprašanje, katero mesto Jezus Kristus zaseda v naši družbi in v veri današnjih kristjanov. Če pogledamo versko okolje, kateremu v prvi vrsti pripada, lahko opazimo določeno odsotnost, če ne celo zavračanje njegove osebe. V kaj v resnici verujejo tisti, ki se danes v Evropi in drugod opredeljujejo za »vernike«? V veliki večini verjamejo v obstoj nekega vrhovnega bitja, Stvarnika; verjamejo, da obstaja neko »onstranstvo«. Jezus Kristus je pri tem dejansko odsoten.

Resno bi morali vzeti vprašanje, s katerim se je Jezus nekoč obrnil na svoje učence: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Ali pa neko drugo, bolj osebno vprašanje: »Ti veruješ?« Resnično veruješ? Veruješ z vsem svojim srcem?

Kaj zares pomeni »premagati svet«?
Morali bi ponovno ustvariti pogoje za vero v Kristusovo božanstvo. Ne zadostuje ponavljati Nicejske veroizpovedi, potrebno je prenoviti zagon vere. Sv. Janez v Prvem pismu zapiše: »Kdo je, ki premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus res Božji Sin?« Razumeti moramo, kaj zares pomeni »premagati svet«. Ne pomeni doseči uspeha, vladati na politični ali kulturni sceni. To bi bilo ravno nasprotno: ne premagati sveta, temveč postati posvetni. Gre za drugačno zmago: zmago nad minljivostjo, zlom, smrtjo. Jezus je svet premagal tako, da je premagal sovraštvo, torej vse, kar človeka loči od Boga, kar loči človeka od človeka, narod od naroda.

»Blagor očem, ki vidijo, kar vi vidite!«
Ne smemo torej dopustiti, da pade v prazno vprašanje: »Kaj mi, kristjani, delamo s svojo vero v Kristusa? Pravzaprav, kaj jaz delam s svojo vero v Kristusa?« Vemo, da so Jezusove besede žive, da se obračajo na vsakogar, ki jih posluša z vero. Zato je tudi nam namenjeno: »Blagor očem, ki vidijo, kar vi vidite!« Če doslej nismo nikdar resno pomislili, kako srečni smo, ker verujemo v Kristusa, je morda sedaj priložnost, da to storimo. Blagor očem, ki vidijo, nam je dejal Kristus: »Ker poznate smisel življenja in smrti, ker je vaše kraljestvo v nebesih … Ker imate mene!«








All the contents on this site are copyrighted ©.