BOLZANO (sobota, 18. marec 2017, RV) – »Od blaženega Josefa se lahko naučimo poguma, da pričujemo za Kristusa in njegov evangelij, izražamo ljubezen do resnice in spoštovanje do lastne vesti, ohranjamo visok ideal družine s sprejemanjem in vzgajanjem otrok.« To so besede kardinala Angela Amata, prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je danes dopoldne v Bolzanu razglasil za blaženega Josefa Mayra-Nusserja, laika in mučenca.
1910–1945
Josef, ki so ga domači klicali Peppi, se je rodil 27. decembra 1910 na kmečkem posestvu
Nusser (Nusserhof) na obrobju Bolzana. Bil je četrti od sedmih otrok. Po tehnično-trgovskem
izobraževanju se je zaposlil kot blagajnik. Leta 1934 je bil izvoljen za predsednika
Katoliške akcije v škofiji Trento, pet let kasneje pa tudi za predsednika nove konference
sv. Vincencija, ki je bila ustanovljena v Bolzanu. Ritem njegovim dnevom so dajali
jutranja sveta maša, molitev rožnega venca, služenje ubogim in delo. Maja 1942 se
je poročil s Hildegard Straub. 1. avgusta 1943 se jima je rodil sin Albert. Josef
je bil zatem prisiljen oditi k nacistom in poslan je bil na vojaško urjenje. Med usposabljanjem
so od njega zahtevali, da bi prisegel zvestobo Hitlerju. Zaradi svoje vere je prisego
zavrnil. Sledilo je sojenje, po katerem je bil poslan v koncentracijsko taborišče
Dachau, vendar pa je zaradi trpinčenja med jetništvom umrl že med potjo, med postankom
v Erlangenu, 24. februarja 1945.
Kristusa je prepoznal kot svojega edinega Gospoda
»Velik človek, odličen kristjan, heroj resnice, izpovedovalec vere«: s temi
besedami je Josefa opisal njegov prijatelj in asistent Katoliške akcije, don Josef
Ferrari, med sveto mašo, ki je bila obhajana, ko so izvedeli za njegovo smrt. Papež
Frančišek pa je v pismu ob beatifikaciji o njem zapisal, da je bil »laik, družinski
oče, mučenec, ki je v zvestobi krstnim obljubam prepoznal Kristusa kot svojega edinega
Gospoda, za katerega je pričeval vse do darovanja lastnega življenja«.
»Vergelt's Gott«
Pričevanja o njegovem zadnjem potovanju, ki je bilo »resničen pekel«, nam
govorijo o nezaslišanem trpljenju, moči duha in prijaznosti. Jetniki so bili več dni
zaprti v tovornem vagonu brez vode in hrane, v higiensko grozljivih pogojih. Navkljub
temu Josef ni nikdar izrekel ene besede pritožbe. Vsakomur, ki mu je na kakršenkoli
način poskušal pomagati, se je zahvaljeval rekoč: Bog ti poplačaj (Vergelt's Gott).
O tem pričuje neki stražar, ki je kasneje pisal gospe Mayr. V pismu zapiše, kako so
njegovi sojetniki pripovedovali, da je razen nekaj žlic juhe vso hrano odstopil najbolj
lačnim. Ob sebi je imel Novo zavezo in rožni venec. Isti stražar še dodaja, da je
prepričan, da je Josef umrl za Kristusa in, da je 14 dni preživel v nečloveških pogojih
skupaj s »svetnikom«, ki je sedaj njegov »veliki priprošnjik pri Bogu«.
Josef človeštvo navdihuje z radostjo evangeljske doslednosti
Josef je bil ponosen na svojo katoliško identiteto. Katolištvo zanj ni bilo zgolj
neka formalnost, nekaj zunanjega, ampak je bilo izvir njegove plemenitosti kot Jezusovega
učenca in sina Cerkve. V nekem govoru je zatrdil, da želi biti kvas in si prizadevati
preoblikovati svet od znotraj, in sicer v krščanskem duhu, z zgledom in besedo. V
članku, v katerem je razlagal pričevanje Janeza Krstnika, pa je zapisal: »Prišel
je kot pričevalec, da bi pričeval za luč.« Malo besed, a velika naloga: pričevati
za luč, oznanjati Kristusa svetu – junaško dejanje, ki zahteva pogum. Josefova izjemna
osebnost bogati Cerkev in sodobno človeštvo navdihuje z radostjo evangeljske doslednosti.
Le-ta razstruplja družbo, polno bolezenskih klic zla.
Kadar pa so kristjani zares kvas, luč in sol zemlje, tudi sami, kakor Jezus, postanejo objekt preganjanja in znamenje nasprotovanj – kakor smo v zadnjih letih pogosto slišali reči sprva Benedikta XVI. in sedaj papeža Frančiška.
All the contents on this site are copyrighted ©. |