Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

App:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Duhovne misli \ Misli Benedikta XVI.

Duhovne misli Benedikta XVI. za 3. postno nedeljo

V srečanju s Samarijanko je v ospredju simbol vode, ki jasno nakazuje zakrament krsta, vir novega življenja v veri po Božji milosti. - RV

18/03/2017 09:50

Angelus 24. februar 2008
Na tretjo postno nedeljo nam letos bogoslužje predstavlja enega od najlepših in naj bolj globokih besedil v Svetem pismu: pogovor med Jezusom in Samarijanko (prim. Jn 4,5-42). Sveti Avguštin, ki je bil očaran nad to pripovedjo, je napisal nepozaben komentar. Težko je v kratki razlagi prestaviti bogastvo tega evangeljskega besedila; potrebno ga je namreč prebirat, osebno razmišljat ter se vživeti v to ženo, ki je šla, kakor vse ostale dni, tudi tisti dan zajet vodo k vodnjaku, kjer je našla Jezusa, ki je sedel zraven, sredi opoldanske vročine 'utrujen od poti'. Ko ji je rekel: »Daj mi piti«, se je žena zelo začudila, saj je bilo zanjo povsem neobičajno, da jud nagovarja samarijansko ženo, poleg tega pa je še ne pozna. Njeno začudenje se je vedno bolj stopnjevalo, saj ji je Jezus začel govoriti o 'živi vodi', ki je sposobna pogasiti žejo »ter bo postala v njej izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4.14). Poleg tega ji je Jezus pokazal, da pozna njeno osebno življenje, pa še ji je razodel, da je prišla ura, ko bodo pravi častilci častili edinega pravega Boga v duhu in resnici ter ji na koncu celo zaupal, kar je storil zelo redko, da je Mesija.

Vse to se je začelo iz resnične in občutene izkušnje žeje. Tematika žeje je navzoča v vsem Janezovem evangeliju: pri srečanju s Samarijanko, nato v veliki prerokbi med šotorskim praznikom (Jn 7,37-38) ter končno na križu, ko Jezus, preden umre, reče, da bi se izpolnilo Pismo: »Žejen sem« (Jn 19,28). Jezusova žeja, so vrata, ki vodijo do Božje skrivnosti, saj je On postal žejen, da bi nas odžejal, postal je ubog, da bi nas obogatil (prim. 2Kor 8,9). Da, Boga žeja po naši veri in naši ljubezni. Kot dober in usmiljen oče nam želi najvišje dobro in to dobro je On sam. Samarijanka predstavlja bivanjsko nepotešenost tistega, ki ni našel to, kar je iskal; imela je namreč pet mož in sedaj živi z drugim človekom. Njeno odhajanje po vodo in prihajanje od vodnjaka izraža ponavljajoče in v usodo vdano življenje. Vse pa se je zanjo spremenilo tistega dne po pogovoru z Gospodom Jezusom, ki jo je tako pretresel, da je celo pustila vrč z vodo pri vodnjaku in stekla v vas, da bi ljudem povedala: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« (Jn 4, 28-29).

Dragi bratje in sestre, tudi mi odprimo svoje srce zaupnemu poslušanju Božje besede, da bi srečali kot Samarijanka, Jezusa, ki nam razodeva svojo ljubezen in nam pravi: »Mesija, tvoj zveličar 'sem jaz, ki ti govorim'« (Jn 4,26). Naj nam izprosi ta dar Marija, prva in popolna učenka Besede, ki je postala meso.

Angelus 27. marec 2011
Žena je vsak dan prihajala zajemat vodo k starodavnemu vodnjaku očaka Jakoba, a je tisti dan srečala Jezusa, ki je tam sedel 'utrujen od poti' (Jn 4,6). Sveti Avguštin razlaga: 'Jezus ni utrujen kar tako... Kristusova moč te je ustvarila, Kristusova slabost te je prenovila... S svojo močjo nas je ustvaril, s svojo slabostjo nas je prišel iskat' (V Ioh. Ev. 15,2). Na Gospodovo 'utrujenost', ki je znamenje, da je pravi človek, lahko gledamo kot na uvod v trpljenje, s katerim je dopolnil delo našega odrešenja. Še posebej pride med srečanjem z Samarijanko pri vodnjaku do izraza tema o Kristusovi 'žeji', ki doseže višek v vzkliku na križu: 'Žejen sem' (Jn 19,28). Gotovo je ta žeja kakor tudi utrujenost, fizična. Toda Jezus, kakor pravi Avguštin, 'je imel žejo po ženini veri' (V Ioh. Ev 15,11), kakor ima tudi po veri vsakega od nas. Bog Oče je Kristusa poslal, da odžeja našo žejo po večnem življenju tako, da nam podarja svojo ljubezen, vendar pa je za prejem Kristusovega daru potrebna naša vera. Vsemogočnost Ljubezni namreč vedno spoštuje človekovo svobodo. Trka na njegovo srce in potrpežljivo čaka na njegov odgovor.

V srečanju s Samarijanko je v ospredju simbol vode, ki jasno nakazuje zakrament krsta, vir novega življenja v veri po Božji milosti. Ta evangelij, kakor sem omenil v katehezi na pepelnično sredo, je del starodavne priprave kateumenov v krščansko uvajanje, ki se je dogodi na velikonočno vigilijo. 'Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje' (Jn 4,14). Ta voda prestavlja Svetega Duha, najodličnejši dar, ki nam ga je Jezus prinesel od Boga Očeta. Kdor se prerodi iz vode in Svetega Duha v krstu, vstopi v resničen odnos z Bogom, v sinovsko razmerje, ter ga lahko časti 'v duhu in resnici' (Jn 4,23.24), kakor je to Jezus razodel Samarijanki. Zaradi srečanja z Jezusom Kristusom ter po daru Svetega Duha, človekova vera doseže višek v odgovoru na polnost Božjega razodetja.

Vsak od nas se lahko poistoveti z Samarijanko. Jezus nas še posebno v tem postnem času pričakuje, da bi nam spregovoril na srce. Za trenutek se ustavimo v tišini, lahko v naši sobi, cerkvi ali na prostem. Prisluhnimo njegovemu glasu, ki nam pravi: 'Če bi poznal Božji dar...'. Naj nam Devica Marija pomaga, da ne bomo zgrešili tega srečanja, od katerega je odvisna naša resnična sreča.

18/03/2017 09:50