Kateheza: Krščansko upanje je utemeljeno na Besedi

VATIKAN (sreda, 22. marec 2017, RV) – Papež Frančišek je med današnjo katehezo govoril o krščanskem upanju, ki je utemeljeno na Besedi. Tudi tokrat se je oprl na apostola Pavla ter v ospredje postavil  potrpežljivost in tolažbo, ki sta zelo pomembni za naše življenje in vero. Izhajal je iz prvih vrstic 15. poglavja Pisma Rimljanom, ki so se brale na začetku splošne avdience. Sveti Pavel zapiše: »Mi, ki smo močni, smo dolžni prenašati slabosti šibkih, ne pa ugajati sebi. Vsak izmed nas naj skuša ugoditi bližnjemu, in sicer v njegovo dobro in njegovo izgraditev. Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje. Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli, v skladu s Kristusom Jezusom« (Rim 15,1-2.4-5).

Potrpežljivost in tolažba
Besedi potrpežljivost in tolažba sta v svetopisemskem odlomku dvakrat navedeni. Prvič se navezujeta na Pismo, zatem pa na samega Boga. Papež Frančišek je katehezo začel z dvema vprašanjema: Kakšen je njun najgloblji in najresničnejši pomen? Na kakšen način osvetljujeta upanje?

Potrpežljivost lahko opredelimo tudi kot vztrajnost. Pomeni zmožnost, da nekaj prenašamo, ostanemo zvesti, tudi kadar se zdi, da je teža postala prevelika in neznosna ter smo v skušnjavi, da bi negativno sodili in zapustili vse in vsakega. Tolažba pa je milost, da v vsaki situaciji, tudi tisti, ki je pretežno zaznamovana z razočaranjem in trpljenjem, znamo sprejeti in pokazati sočutno navzočnost in delovanje Boga. Sveti Pavel nas spominja, da se potrpežljivost in tolažba posredujeta po Pismu. Božja beseda nas namreč kot prva usmerja, da pogled obrnemo k Jezusu, ga bolje spoznamo in mu postajamo vedno bolj podobni. Na drugem mestu, »Beseda nam razodeva, da je Gospod zares Bog potrpežljivosti in tolažbe, ki vedno ostaja zvest svoji ljubezni do nas, nikoli se ne utrudi. Je potrpežljiv, vedno nas ljubi! Prav tako skrbi za nas, s tem ko prekriva naše rane z ljubkovanjem svoje dobrote in usmiljenja, torej nas tolaži. Enako se ne utrudi tolažiti nas«.

»Mi, ki smo močni«
S tega vidika razumemo apostolovo začetno trditev: »Mi, ki smo močni, smo dolžni prenašati slabosti šibkih, ne pa ugajati sebi.« Izraz »mi, ki smo močni,« bi se lahko zdel ošaben, a v logiki evangelija vemo, da temu ni tako. Je ravno nasprotno, kajti naša moč ne prihaja od nas, ampak od Gospoda. »Kdor v svojem življenju doživi zvesto Božjo ljubezen in njegovo tolažbo, je zmožen in ima celo dolžnost biti blizu najšibkejšim bratom ter nase sprejeti njihove slabosti,« je zatrdil sveti oče. Če smo blizu Gospodu, bomo imeli moč, da bomo blizu najšibkejšim, da jih bomo tolažili in jim dajali moč. Oseba to lahko stori brez samovšečnosti. Čuti se enostavno kot nek »kanal«, ki posreduje Gospodove darove in na ta način konkretno postane »sejalec upanja«.

Moč prihaja od Kristusa
Po papeževih besedah sad takšnega življenjskega stila ni neka skupnost, v kateri so ljudje serije A, torej močni, in potem drugi, ki so serije B, torej šibki. Kakor pravi Pavel, je sad »biti med seboj istih misli, v skladu s Kristusom Jezusom«. »Božja beseda goji upanje, ki se dejansko spreminja v delitev z drugimi, v medsebojno služenje. Tudi kdor je močan, prej ali slej doživi slabotnost in potrebuje tolažbo drugih; in obratno, v slabotnosti se lahko vedno ponudi nasmeh ali roka bratu v težavah.« Skupnost na ta način »z enim srcem in z enim glasom slavi Boga«. Vse to pa je seveda mogoče, če se v središče postavi Kristus, njegova beseda. On je namreč močni, tisti, ki daje moč, potrpežljivost, upanje in tolažbo. On je »močan brat«, ki skrbi za vsakega med nami. »Vsi potrebujemo, da nas Dobri pastir naloži na svoja ramena in nam dá čutiti, kako smo oviti z njegovim nežnim in skrbnim pogledom,« je zatrdil Frančišek.

»Dragi prijatelji,« je sklenil katehezo, »nikoli se ne bomo mogli dovolj zahvaliti Bogo za dar njegove Besede, ki je navzoča v Svetih spisih. Tu se naš Gospod Jezus Kristus razodeva kot Bog potrpežljivosti in tolažbe. In tu se začnemo zavedati, kako naše upanje ne temelji na naših sposobnostih in naših močeh, ampak na podpori Boga in zvestobi njegove ljubezni, torej na moči in tolažbi Boga.«