Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Gospodovega oznanjenja

V učlovečenju Božjega Sina prepoznamo namreč tudi začetke Cerkve. Iz učlovečenja vse izhaja. Vsaka zgodovinska uresničitev Cerkve in vsaka njena institucija, se mora upodobiti po tem izvirnem Viru. Mora se upodobiti po Kristusu, učlovečeni Božji Besedi. Saj Njega namreč vedno obhajamo kot Emanuela, Boga z nami, po katerem se je uresničila zveličavna volja Boga Očeta. In vendar, ravno ob tem prazniku, ko zremo ta vidik Skrivnosti opazimo, da se božji vir pretaka preko posebnega vodovoda, ki je Devica Marija. Sveti Bernard uporablja ta slikoviti izraz vodovod (aquaeductus) za opis današnje skrivnosti. (prim. Sermo in Nativitate B.V. Mariae: PL 183, 437-448). Ko obhajamo Sinovo učlovečenje, ne moremo, da ne bi počastili tudi Matere. Njej je bilo namenjeno angelovo oznanilo. Ona ga je sprejela, ko je iz globine svojega srca odgovorila: »Glej, ... zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Od tega trenutka je večna Beseda začela obstajati v času kot človeško bitje.

Iz roda v rod ostaja živo občudovanje te neizmerne skrivnosti. Sveti Avguštin, ki si predstavlja, da nagovarja angela iz Oznanjenja, ga sprašuje: »Angel, povej mi, zakaj se je to zgodilo v Mariji?«. »Odgovor«, pravi Oznanjevalec, »se nahaja v besedah pozdrava: 'Pozdravljena, obdarjena z milostjo'« (prim. Sermo 291,6). Dejansko, ko je angel vstopil k njej, je ni poklical z njenim zemeljskim imenom, Marija, temveč z njenim božanskim imenom, tako kot jo vidi Bog od zmeraj: »Obdarjena z milostjo – gratia plena«. Milost pa ni nič drugega kot Božja ljubezen, tako da lahko na koncu prevedemo: »ljubljena od Boga« (prim. Lk 1,28). Origen je opomnil, da takšen naziv ni bil še nikoli namenjen človeškemu bitju in da ga v vsem Svetem pismu ne najdemo (prim In Lucam 6,7). Naziv je izražen v pasivni obliki, vendar pa ta »pasivnost« Marije, ki je od vedno ter za vedno ljubljena od Gospoda, vsebuje njeno svobodno privolitev, njen oseben in izviren odgovor. V tem, da je ljubljena, v tem, ko sprejema dar, je Marija popolnoma aktivna, saj sprejme z osebno razpoložljivostjo ta val Božje ljubezni, ki se izlije nad njo. Tudi v tem je Marija najodličnejša učenka svojega Sina, ki v poslušnosti Očetu popolnoma uresničuje svojo svobodo, saj jo ravno v poslušnosti najbolj izvršuje.

V drugem berilu smo slišali čudovito besedilo, v katerem avtor Pisma Hebrejcem razlaga v luči Kristusovega učlovečenja psalm 39: »Zato pravi ob svojem prihodu na svet...'Glej, prihajam..., da izpolnim, o Bog, tvojo voljo'.« (Heb 10,5-7). Pred to veliko skrivnostjo Sinovega 'Glej, prihajam' ter Marijinega 'Glej...zgodi se mi', ki odsevata eden v drugem ter tvorita en sam Amen volji Očetove ljubezni, obstanemo ter polni hvaležnosti začnemo častiti Boga.

Angelus, 25. marec 2007
Oznanjenje, kot ga pripoveduje evangelij po sv. Luku je ponižen dogodek, skrit – nihče ga ni videl, nihče ni vedel zanj, razen Marija – a istočasno odločilen za zgodovino človeštva. Ko je Devica izgovorila svoj 'da' na angelovo oznanilo, je bil Jezus spočet in z Njim se je začelo novo obdobje zgodovine, ki je bilo potrjeno z veliko nočjo, kot 'nova in večna zaveza'. V resnici je Marijin 'da' popoln odsev tistega Kristusovega 'da', ko vstopa v svet, kakor piše pismo Hebrejcem, ko razlaga Psalm 39: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (Heb 10,7). Marijina pokorščina odseva Sinovo pokorščino, saj je preko srečanja teh dveh 'da' Bog lahko prevzel človeško obličje. Zdaj vidite zakaj je Oznanjenje tudi kristološki praznik, saj obhaja osrednjo Kristusovo skrivnost, Njegovo učlovečenje.

»Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« Marijin odgovor angelu se nadaljuje v Cerkvi, ki je poklicana ponavzočati Kristusa v zgodovini s svojo razpoložljivostjo, da lahko Bog nadaljuje s svojim usmiljenjem obiskovati človeštvo. 'Da' Jezusa in Marije se ponavlja v 'da' svetnikov, posebej še mučencev, ki so ubiti zaradi evangelija. To sem poudaril še posebej zato, ker je 24. marca obletnica umora msgr. Oskarja Romera, sansalvadorskega nadškofa in se obhaja dan molitve in posta za misijonarje mučence: škofe, duhovnike, redovnike, redovnice ter laike pobite sredi opravljanja njihovega misijonskega poslanstva evangeliziranja ter za napredovanje v človečnosti.

V tem postnem času bolj pogosto zremo Marijo, ki na Kalvariji zapečati svoj 'da' izrečen v Nazaretu. Združena z Jezusom, Pričo Očetove ljubezni, je Marija doživela mučeništvo duše. Z zaupanjem jo prosimo, da bo lahko Cerkev, zvesta svojemu poslanstvu, vsemu svetu pogumno pričevala to Božjo ljubezen.