2017-03-24 14:44:00

Tretja postna pridiga p. Cantalamesse: Sveti Duh nas uvaja v skrivnost Kristusove smrti


VATIKAN (petek, 24. marec 2017, RV) – Danes dopoldne so papež Frančišek in njegovi sodelavci iz rimske kurije v kapeli Odrešenikove Matere (Redemptoris Mater) prisluhnili tretji postni pridigi p. Raniera Cantalamesse. Vodilo letošnjih meditacij papeškega pridigarja v postnem času so besede iz Prvega pisma Korinčanom: »Nihče ne more reči: 'Jezus je Gospod', razen v Svetem Duhu« (1 Kor 12,3). Do sedaj je poskušal prikazati, kako nas Sveti Duh uvaja v »polno resnico« o osebi Kristusa, ko nam ga daje spoznati kot »Gospoda« in kot »pravega Boga od pravega Boga«. Danes pa je pozornost preusmeril na Kristusovo delovanje in se osredotočil na vprašanje, kako nas Sveti Duh uvaja v skrivnost Njegove smrti.

Najbolj aktualne stvari so tiste, ki so večne. To so tiste, ki se osebe dotikajo v najintimnejšem jedru njenega bivanja. Vseeno smo vedno v skušnjavi, da dajemo »nedavnemu« prednost pred »večnim«. Toda kaj je lahko bolj pomembno in aktualno, kakor vedeti, če življenje ima smisel ali ne, če je smrt konec vsega ali, nasprotno, začetek resničnega življenja? In edini odgovor na te probleme, je začel p. Cantalamessa, je velikonočna skrivnost Kristusove smrti in vstajenja.

Sveti Duh Jezusa privede do križa in s križa Jezus podari Svetega Duha
Odnos med Svetim Duhom in Jezusovo smrtjo je poudarjen zlasti v Janezovem evangeliju. »Duh namreč še ni prišel, ker Jezus še ni bil poveličan,« pravi evangelist glede obljube o rekah žive vode (Jn 7,39). Da še ni bil poveličan, pri Janezu pomeni, da še ni bil povzdignjen na križ. Sveti Duh Jezusa privede do križa in s križa Jezus podari Svetega Duha. Sveti Duh je Jezusu »dan« v trenutku rojstva in kasneje, javno, pri krstu; v trenutku smrti pa Jezus »da« Svetega Duha.

Smrt je »človeški problem št. 1«
V nadaljevanju je papeški pridigar razložil, kaj za nas pomeni Kristusova smrt, kaj je spremenila glede naše smrti. Veroizpoved se zaključi z besedami: »Pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku.« Tisto, kar pride pred vstajenjem in večnim življenjem, to je smrt, ni omenjeno. Po pridigarjevih besedah je to tudi upravičeno, saj »smrt ni objekt vere, ampak izkušnje«. V odnosu do problema smrti, ki predstavlja »človeški problem št. 1«, si je človek vedno prizadeval potolažiti se in najti različna »zdravila«.

Eden je umrl za vse
Sama Stara zaveza glede smrti ne daje jasnih odgovorov. Modrostne knjige ji posvečajo precejšnjo pozornost, a predvsem v obliki vprašanj. »Zakaj se rodi? Zakaj se umre? Kam se gre po smrti?« Vsa ta vprašanja nimajo drugega odgovora kakor: »Tako hoče Bog; nad vsem bo sodba.« V odziv na to neizprosno nujnost se je človek oprijel rešitev, kot so na primer, da se preživi preko potomstva, preko slave, preko prihodnje družbe ali pa s pomočjo reinkarnacije.

Toda obstaja »eno samo resnično zdravilo za smrt«. In mi, kristjani, svet opeharimo, če tega ne oznanjamo z besedo in življenjem – kot je zapisal apostol Pavel: »Použita je smrt v zmago. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? Želo smrti je greh, moč greha pa je postava. Hvala pa Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu« (1 Kor 15,54-57). Odločilen dejavnik Kristusovega zmagoslavja nad smrtjo je trenutek Njegove smrti: »On je umrl za vse« (2 Kor 15,15).

Globok pomen in odločilnost tega trenutka je treba iskati v tistem, kar je s svojo smrtjo Jezus prinesel v človeško stanje, bolj kot v tistem, kar je odstranil; iskati je treba v Božji ljubezni in ne v človekovem grehu: »Če Jezus trpi in umre nasilne smrti iz sovraštva, tega ne stori le, da bi namesto ljudi poplačal njihov neporavnljiv dolg; na križu umre, da bi bila trpljenje in smrt človeških bitij naseljena z ljubeznijo!« Božja ljubezen ne more s čarobno paličico odstraniti tragične resničnosti zla in smrti, saj je človek svoboden. Ljubezen je prisiljena dopustiti, da trpljenje in smrt rečeta svoje. Pa vendar, ker je prodrla v smrt in jo napolnila s svojo božansko navzočnostjo, je sedaj ljubezen tista, ki reče zadnjo besedo.

Kaj se je z Jezusom spremenilo glede smrti?
Kaj se je torej z Jezusom spremenilo glede smrti? Nič in vse. Nič za razum in vse za vero. Ni se spremenila nujnost, da je potrebno vstopiti v grob, toda dana je bila možnost, da se iz groba odide. To razloži vernikovo paradoksno držo do smrti, kjer so na eni strani žalost, strah in groza, na drugi strani pa je upanje: »Za vernika smrt ni konec življenja, temveč začetek resničnega življenja; ni skok v prazno, temveč skok v večnost. Je rojstvo in je krst. Rojstvo je, ker se šele takrat začne resnično življenje, tisto, ki ne gre naproti smrti, ampak traja za vedno.« Smrt pa je tudi krst: grehi in stari človek ostanejo pokopani, ven pa pride novo bitje.

»Vzljubil me je in zame daroval sam sebe«
Veliko bolj učinkovito kakor premišljevati o naši lastni smrti, je meditirati o trpljenju in smrti Jezusa, je nazadnje še zatrdil p. Raniero Cantalamessa. To je namreč meditacija, ki vzbudi ganjenost in hvaležnost, ne vzbudi tesnobe. Kakor apostola Pavla nas privede do vzklika: »Vzljubil me je in zame daroval sam sebe« (Gal 2,20). 








All the contents on this site are copyrighted ©.