Frančišek med mašo v Milanu: Spominjati se, biti del ljudstva, sodelovati z Bogom

MILANO (sobota, 25. marec 2017, RV)  – Sveto mašo je papež Frančišek popoldne daroval v parku Monza. Homilijo je oprl na evangeljski odlomek o oznanjenju Mariji (glej Lk 1,26-28), ki se je bral med mašo. Ob njem pa je želel izpostaviti še eno oznanilo, namreč napoved rojstva Janeza Krstnika (glej Lk 1,5-20). Oznanjenje Janeza Krstnika se zgodi, ko duhovnik Zaharija vstopi v svetišče, da opravil obred, medtem ko ves zbor čaka zunaj. Oznanjenje Jezusa  pa se zgodi na nekem odročnem galilejskem kraju, v mestu na periferiji, ki ni ravno na dobrem glasu, v brezimnosti hiše nekega dekleta, ki se imenuje Marija.

Novo srečanje se zgodi na obrobjih
Ta kontrast ni nepomemben. Pove nam, da se bo novo srečanje Boga z njegovim ljudstvom zgodilo na mestih, kjer ga običajno ne pričakujemo, na obrobjih, na periferijah. Ne bo več prostora, ki bi bil rezerviran za nekatere, medtem ko večina čaka zunaj. »Nič in nihče mu ne bo nepomemben, nobena situacija ne bo prikrajšana za njegovo navzočnost: veselje zveličanja se začne v vsakdanjosti življenja na domu dekleta iz Nazareta,« je zatrdil papež.

Bog sam je tisti, ki da iniciativo in se hoče vključiti v naše domove, v naše vsakdanje boje, polne skrbi in želja. »In ravno znotraj naših mest, naših šol in univerz, trgov in bolnišnic se odvija najlepše oznanilo, ki ga lahko slišimo: Razveseli se, Gospod je s teboj!« To je veselje, ki rojeva življenje, ki rojeva upanje, ki postane meso na način, s katerim gledamo v prihodnost in na druge. »Veselje, ki postane solidarnost, gostoljubnost, usmiljenje do vseh.«

Kako se bo to zgodilo v teh časih, polnih špekulacij?
Kakor Marija, se tudi mi lahko čutimo zmedene in se vprašamo: Kako se bo to zgodilo v teh časih, polnih špekulacij? Špekulira se o življenju, delu, družini, o revnih in migrantih; o mladih in njihovi prihodnosti. Zdi se, da nam vrtoglavi ritem, ki smo mu podvrženi, krade upanje in veselje. Zdi se, da nam pritiski in nemoč pred mnogimi situacijami dušo delajo otopelo in brezčutno pred brezštevilnimi izzivi. Paradoksalno je, ko vse pospešeno gradi – v teoriji – boljšo družbo, na koncu pa ni več časa za nič in nikogar. Izgubljamo čas za družino, za skupnost, za prijateljstvo, za solidarnost, za spomin.

Ali je mogoče?
Papež Frančišek je na tem mestu ponudil dve vprašanji: »Je danes mogoče živeti veselje evangelija v naših mestih? Je mogoče krščansko upanje v tej situaciji, tukaj in zdaj?« Vprašanji se dotikata naše identitete, življenja naših družin, naših držav in mest. Dotikata se življenja naših otrok in mladih ter od nas zahtevata, da se na nov način vključimo v zgodovino. Če sta evangeljsko veselje in upanje še vedno mogoča, potem pred mnogimi bolečimi situacijami ne moremo in nočemo ostati navadni gledalci, ki gledajo v nebo in čakajo, da neha deževati. Vse, kar se zgodi, od nas zahteva, da gledamo na sedanjost z drznostjo, z drznostjo nekoga, ki ve, da je veselje zveličanja dobiva obliko v vsakdanjosti domačega življenja dekleta iz Nazareta.

Priklicati spomin
Pred Marijino zbeganostjo in pred našo, imamo tri ključe, ki nam jih ponuja angel, da bi nam pomagal sprejeti poslanstvo, ki nam je zaupano. Ti ključi so: priklicati spomin, pripadnost Božjemu ljudstvu in možnost nemogočega.

Prva stvar, ki jo naredi angel, je, da Mariji prikliče v spomin vso zgodovino zveličanja. Spomni na obljubo Davidu in na zavezo z Jakobom. Marija je hči zaveze. »Tudi mi smo danes povabljeni, da se spomnimo, pogledamo na našo preteklost, da ne bi pozabili od kje prihajamo. Da ne bi pozabili naših dedov, naših starih staršev in vsega tistega, kar so prestali, da smo prispeli sem, kjer smo danes,« je zatrdil papež. »Spomin nam pomaga, da ne ostanemo ujetniki govorov, ki sejejo zlome in ločevanje kot edini način za reševanje konfliktov.« Priklicati spomin je najboljša protiutež za našo nagnjenost do magičnih rešitev ločevanja in odtujevanja.

Pripadnost Božjemu ljudstvu
Na drugem mestu je sveti oče izpostavil pomen pripadnosti Božjemu ljudstvu. Spomin Mariji omogoči, da pristane na svojo pripadnost Božjemu ljudstvu. Papež je poudaril, kako pomembno je spomniti se, da smo člani Božjega ljudstva. To je ljudstvo, ki je sestavljeno iz mnogih obrazov, zgodb, izvorov, je večkulturno in večetničnost ljudstvo. »To je eno od naših bogastev,« je zatrdil. Je ljudstvo, ki je poklicano gostiti različnosti, jih vključevati s spoštovanjem in ustvarjalnostjo in praznovati novost, ki prihaja od drugih; je ljudstvo, ki ga ni strah objeti meje, mejnike; je ljudstvo, ki ga ni strah sprejemati tistega, ki to potrebuje, kajti ve, da je tam navzoč njegov Gospod.

Možnost nemogočega
Angelov zadnji odgovor Mariji je: »Bogu ni nič nemogoče.« Ko mislimo, da je vse odvisno samo od nas, ostajamo ujetniki naših sposobnosti, moči in kratkovidnih obzorij. Ko pa si pustimo pomagati, svetovati, ko se odpremo za milost, se zdi, da nemogoče začne postajati realnost. In to ve ta dežela, ki je skozi zgodovino dala mnogo karizem, misijonarjev, bogastva za življenje Cerkev. »Mnogi obrazi, ki so premagali nerodoviten in rušilen pesimizem, so se odprli za Božjo iniciativo in postali znamenje, kako zelo rodovitna je lahko nega zemlje, ki ne ostane zaprta v lastne ideje, omejitve in sposobnosti, ampak se odpre za druge.«

Kakor včeraj, Bog še vedno išče zaveznike, išče moške in ženske, ki so zmožni verovati, spominjati se, čutiti se del ljudstva, da bi sodelovali s kreativnostjo Duha. Bog še naprej hodi po naših mestnih četrtih in naših ulicah, prerine se v vsak prostor in išče srca, ki so zmožna poslušati njegovo vabilo in iz njega narediti meso tukaj in zdaj.