Papež duhovnikom in posvečenim osebam o izzivih, veselju oznanjevanja in vzgoji za razlikovanje

MILANO (sobota, 25. marec 2017, RV) – Po obisku četrti t.i. Belih hiš je papež Frančišek odšel v milansko stolnico, kjer se je srečal z duhovniki in posvečenimi osebami. Ob prihodu se je najprej zaustavil v molitvi pred Najsvetejšim ter položil vrtnico na grob sv. Karla Boromejskega, ki je vodil milansko nadškofijo v drugi polovici 16. stoletja.

Med srečanjem je sveti oče odgovoril na vprašanja duhovnika don Gabriela, stalnega diakona Roberta ter uršulinke s. Paole. Poudaril je predvsem, da se ni potrebno bati izzivov ter da je danes nujno potrebno vzgajati za razlikovanje.

Vprašanje duhovnika: kako odgovarjati na izzive sekularizacije
Don Gabriele je papeža vprašal, kako odgovarjati na izzive sekularizacije v pluralni, multietični, multireligiozni in multikulturni družbi. Dodal je, da se včasih tudi duhovnikom zgodi, da se počutijo kot Peter in apostoli po tem, ko so se trudili in niso ujeli rib. Zanimalo ga je, katera prečiščenja in prednostne naloge so torej poklicani izpolniti duhovniki, da ne bi izgubili veselja evangeliziranja.

Ne bojte se izzivov! Pomagajo nam, da naša vera ne postane ideološka
»Ena od prvih stvari, ki mi pride na misel, je beseda izziv. Vsako zgodovinsko obdobje, od začetkov krščanstva, se je nenehno soočalo z mnogimi izzivi. Zato se ne bojte izzivov! Izzive je potrebno zgrabiti kakor bika: za roge. Ne smemo se jih bati, dobro je, da so. So znamenje žive vere, žive skupnosti, ki išče svojega Gospoda in ima odprte oči in srce. Prej se moramo bati vere brez izzivov, vere, ki se ima za popolno, kakor da bi bilo že vse rečeno in izpolnjeno. Izzivi nam pomagajo, da naša vera ne postane ideološka. Ideologije rastejo takrat, ko nekdo misli, da ima popolno vero.«

Nikoli ne izgubiti veselja oznanjevanja
Sveti oče je zatem poudaril, da evangelizacija ni vedno sopomenka za ulov rib: potrebno je odriniti na globoko, pričevati in potem je Gospod tisti, ki ujame ribe. Kdaj, kako in kje mi ne vemo. In to je zelo pomembno. Zavedati se moramo, da smo mi orodje, nekoristno orodje. Nato pa je papež Frančišek pozval, da ne bi nikoli izgubili veselja oznanjevanja. »Oznanjevati je veselje. Veliki Pavel VI. je v apostolski spodbudi Evagelii nuntiandi, ki je najpomembnejši pastoralni dokument po II. vatikanskem koncilu in je še danes aktualen, govoril o tem veselju: veselje Cerkve je oznanjevati. Prositi moramo za milost, da ga ne bi izgubili.« 

Sveti Duh je veliki Mojster enosti v različnosti
Nadalje je papež poudaril, da nas Cerkev preko zgodovine lahko veliko nauči glede kulture raznolikosti. »Sveti Duh je Mojster raznolikosti. Poglejmo naše škofije, duhovnike, naše skupnosti. Poglejmo redovne skupnosti. Toliko karizem, toliko načinov uresničevanja izkušnje vere. Cerkev je ena v izkušnji mnogovrstnosti. In to je bogastvo Cerkve. Tudi Evangelij je eden v četverni obliki. To da našim skupnostim bogastvo, ki izraža delovanje Duha. Cerkev je Ena v različnosti: je Ena. In razlike se združujejo v to enost. Vendar pa: kdo dela razlike? Sveti Duh je Mojster razlik! In kdo ustvarja enost? Sveti Duh: prav tako, On je Mojster enosti. Tisti veliki umetnik, tisti veliki Mojster enosti v različnosti je Sveti Duh. Pomembno je tudi razlikovati, kdaj je Duh tisti, ki ustvarja razlike in enost in kdaj ni Duh tisti, ki ustvarja razliko in razdeljenost. Kolikokrat smo zamenjali enost z uniformnostjo? In ne gre za isto stvar. Ali kolikorat smo zamenjali pluralnost s pluralizmom? In ni isto. Uniformnost in pluralizem ne prihajata od Svetega Duha. Pluralnost in enost prihajata od Svetega Duha. Enost v različnosti je zelo pomembna. Gre za napetost, vendar je napetost, ki nam pomaga rasti v Cerkvi.«

Vzgajati za razlikovanje
»Tretja stvar. Obstaja izbira, kateri se kot pastirji ne moremo izogniti: vzgajati za razlikovanje. Razlikovanje teh stvari, ki se zdijo nasprotne ali ki so nasprotne; da bi vedeli, kdaj napetost, nasprotovanje prihaja od Svetega Duha in kdaj od Hudega. Zato je potrebno vzgajati za razlikovanje. Kultura izobilja, v kateri se nahajamo, nam ponuja obzorja tolikih možnosti in vse so predstavljene kot tehtne in dobre. Naši mladi so izpostavljeni nenehnemu zappingu oz. t.i. preklapljanju. Lahko brskajo po internetu na treh ekranih, ki so odprti istočasno, istočasno lahko sodelujejo v različnih virtualnih scenarijih. Če nam je všeč ali ne, je to svet, v katerega so vključeni in kot pastirji jim moramo pomagati prečkati ta svet. Zato menim, da je dobro, da se jih nauči razlikovati, da bodo imeli instrumente in osnove, ki jim bodo pomagali prehoditi pot življenja ne da bi ugasnil Sveti Duh, ki je v njih. Med množico glasov, za katere se zdi, da imajo vsi prav, je razlikovanje tega, kar nas vodi k Vstajenju, Življenju in ne kulturi smrti, bistvenega pomena.  Zato tako poudarjam to nujnost. Pri verouku, pri duhovnem vodstvu, v homilijah moramo svoje ljudstvo učiti tega. Učiti razlikovanja mlade, otroke, odrasle. Prav tako moramo tudi prositi za milost razlikovanja. Glede tega vas vabim, da si preberete poglavje apostolske spodbude Veselje Evangelija (št. 40-45) z naslovom "Poslanstvo, ki se uteleša v človeških mejah."«

Stalni diakoni niso napol duhovniki in napol laiki, imajo svojo karizno
V odgovoru na drugo vprašanje je papež poudaril, da stalnih diakonov ne smemo videti kot napol duhovnike in napol laike, ampak imajo svojo karizmo. »Diakonat je posebna poklicanost, družinska poklicanost, ki spominja na služenje.« Pri tem je sveti oče spomnil na začetke diakonske službe, o katerih beremo v Apostolskih delih: ko so se prvi kristjani apostolom pritožili, da so njihove vdove in sirote zapostavljene, so apostoli postavili diakone, da bi služili. »To je pomembno tudi za nas, škofe, saj so bili vsi apostoli škofje.« Diakoni so imeli torej nalogo služenja, medtem ko je bila naloga škofov molitev in oznanjevanje Besede.«

Naloga diakona: služenje, naloga škofa: molitev
»Tukaj vidimo, katera je prva naloga škofa: molitev; druga pa je oznanjevanje Besede. Dobro se vidi razlika z diakoni. Služenje je ključna beseda za razumevanje vaše karizme. Danes izgleda, da nam mora vse 'služiti', kakor da bi bilo vse usmerjeno na posamenznika: molitev 'mi služi', skupnost 'mi služi', ljubezen 'mi služi'. To je resnično dejstvo naše kulture. Vi ste dar, ki nam ga podarja Sveti Duh, da bi videli, da prava pot vodi v nasprotno smer: v molitvi služim, v skupnosti služim, s solidarnostjo služim Bogu in bližnjemu. Naj vam Bog da milost, da bi rasli v tej karizmi, da bi ohranili služenje v Cerkvi.«

Papež svari pred vdanostjo v usodo v redovništvu
V odgovoru na vprašanje sestre uršulinke pa je papež spregovoril predvsem o vdanosti v usodo. »Ne da bi se zavedali, vsakič, ko mislimo ali ugotavljamo, da nas je malo ali v več primerih ostareli, ko občutimo bolj težo in krhkost kot pa lepoto, našega duha načenja razjedati vdanost v usodo. In ta nato vodi v nedelavnost. Menim, da je tukaj prva stvar, na katero moramo biti pozorni: malo da, v manjšini da, ostareli da, vdani v usodo ne! Gre za zelo tanke niti, ki jih prepoznamo samo pred Gospodom, ko izprašamo svojo notranjost. Vsem nam dobro dene, če se znova vrnemo k svojim koreninam. Kot pravi apostolska spodbuda Veselje Evangelija, je "pogled vere zmožen prepoznavati luč, ki jo Sveti Duh vedno podarja sredi teme, saj velja: 'Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost' (Rim 5,20). Naša vera je poklicana, da zasluti vino, v katerega mora biti spremenjena voda, in odkrije pšenico, ki raste med plevelom." (CD 140, 84)«

Biti vesela prisotnost Evangelija za brate; biti sol in kvas
»Naši očetje in matere ustanovitelji niso nikoli mislili na to, da bodo postali velika množica. Naše ustanovitelje je Sveti Duh navdihnil v konkretnem zgodovinskem trenutku, da bi bili vesela prisotnost Evangelija za brate; da bi prenovili in utrdili Cerkev kakor kvas, kakor sol in luč sveta. Naše skupnosti niso nastale zato, da bi bile množice, ampak zato, da bi bile malo soli in malo kvasa, ki bi prispevala svoj delež; da bi Božje ljudstvo imelo tisto 'začimbo', ki mu je manjkala.« Mnogo let smo bili v skušnjavi, da bi verjeli in mnogi smo odraščali z idejo, da bi morale redovne družine zasedati prostor bolj kot pa začenjati s procesi. In to je skušnjava.

Vrniti se v Galilejo prvega srečanja z Gospodom
»Ne bi si upal reči, na katere bivanjske periferije se mora usmeriti vaše poslanstvo. To, kar vam papež lahko reče, je to: malo vas je, ste tisti, ki ste, pojdite na periferije, pojdite na mejna področja, da bi se srečali z Gospodom, da bi obnovili prvotno poslanstvo, v Galilejo prvega srečanja: vrniti se v Galilejo prvega srečanja. To nam bo vsem dobro delo, pomagalo nam bo rasti.«

Ne preživeti: živeti. Postaviti Jezusa v sredo ljudstva
Nato je papež spomnil na zmedo, ki jo je verjetno doživljal Abraham po zahtevi, naj daruje edinega sina, ko ni razumel, kako se bo izpolnila obljuba o številnem potomstvu: »Božje logike se ne razume. Potrebno se ji se samo pokoriti. In to je pot, po kateri morate iti. Izberite periferije, prižgite upanje, ki ga je ugasnila družba, ki je postala neobčutljiva na bolečino drugih. Ne pozabimo, da "kadar postavimo Jezusa v sredino njegovega ljudstva, ljudstvo najde veselje. Da, samo to nam bo lahko povrnilo veselje in upanje, samo to nas bo obvarovalo pred tem, da bi živeli v drži preživetja. To je vdanost v usodo. Ne preživeti: živeti. Samo tako bo naše življenje rodovitno in bo naše srce ohranilo živo." Postaviti Jezusa tja, kjer mora biti: sredi svojega ljudstva. To je vaša naloga.«