2017-03-28 13:07:00

Jutranja sveta maša: Vstani, vzemi življenje takšno, kakršno je, in pojdi naprej


VATIKAN (torek, 28. marec 2017, RV) – Vzeti življenje takšno, kakršno je, in iti naprej z veseljem, brez pritoževanja, ne da bi se pustili ohromiti grdemu grehu lenobe. O tem je danes zjutraj med homilijo govoril papež Frančišek, ko je maševal v kapeli Doma sv. Marte.

V središču njegovega premišljevanja je bil današnji evangeljski odlomek o hromem možu, ki ga Jezus ozdravi. Ta človek je bil bolan že osemintrideset let, ležal je ob robu kopeli v Jeruzalemu, ki se je po hebrejsko imenovala Betésda in je imela pet pokritih stebrišč, kjer je ležalo veliko število bolnikov, slepih, šepavih in hromih. Govorilo se je, da kadar se je spustil angel in vzburkal vodo, so bili prvi, ki so se vanjo potopili, ozdravljeni. Ko je Jezus videl tistega človeka, mu je rekel: »Bi rad ozdravel?«

»Bi rad ozdravel?«
»Lepo je, Jezus to vedno reče tudi nam: 'Bi rad ozdravel? Bi bil rad srečen? Bi rad izboljšal svoje življenje? Bi bil rad poln Svetega Duha? Bi rad ozdravel?' Ta Jezusova beseda … Vsi  ostali, ki so bili tam, bolni, slepi, šepavi, hromi, bi rekli: 'Da, Gospod, da!' Toda ta je čuden mož, Jezusu je odgovoril: 'Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem, ko grem tja, stopi vanjo pred menoj kdo drug.' Odgovor je tarnanje: 'Poglej, Gospod, kako grdo, kako krivično je bilo življenje z menoj. Vsi ostali lahko gredo in ozdravijo, le jaz, ki poskušam že osemintrideset let …'«

Ta človek, je nadaljeval papež Frančišek, je bil kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, o katerem govori psalm. Le da je imel suhe korenine, korenine, ki niso prišle do vode, in zato ni mogel doseči zdravja v vodi.

»… jaz pa, siromak, sem tukaj že osemintrideset let …«
»To se razume iz drže, iz pritoževanja in tega, da se krivdo vedno poskuša pripisati drugemu: 'Drugi so, ki gredo pred menoj, jaz pa, siromak, sem tukaj že osemintrideset let …' To je grd greh, greh lenobe. Ta človek ni bil bolan toliko zaradi ohromelosti, kolikor zaradi lenobe, kar je slabše kakor imeti mlačno srce, še slabše.« Pomeni živeti, toda le, ker sem živ, ne imeti želje, da bi šli naprej, ne želeti si v življenju nekaj narediti, izgubiti spomin na veselje. Ta človek ni poznal niti imena veselja, ker ga je izgubil. »To je greh. In je grda bolezen: 'Toda tako mi je udobno, navadil sem se … Življenje je bilo krivično z menoj …' Vidi se zamero, zagrenjenost tega srca.«

»Vstani.«
Jezus ga ne graja, ampak mu reče: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi.« Hromi je ozdravel, a ker je bila sobota, so mu pismouki dejali, da mu ni dovoljeno prenašati postelje, in vprašali so ga, kdo ga je ozdravil na tisti dan. To je bilo proti predpisom in po njihovo tisti človek »ni bil od Boga«.

Hromi se Jezusu ni niti zahvalil in niti ga ni vprašal po njegovem imenu. Vstal je s tisto lenobo, s katero se živi, ker »je kisik gratis«; zaradi katere se vedno živi tako, da se gleda druge, ki so bolj srečni kakor jaz; zaradi katere se ostaja v žalosti in se pozabi na veselje: »Lenoba je greh, ki nas ohromi, nas naredi hrome. Ne pusti nam hoditi.«

Gospod tudi danes vidi vsakogar izmed nas – vsi imamo grehe, vsi smo grešniki – toda gledajoč ta greh, nam reče: »Vstani.« »Danes Gospod vsakomur izmed nas reče: 'Vstani, vzemi svoje življenje takšno, kakršno je, lepo, grdo, kakršno je, vzemi ga in pojdi naprej. Ne boj se, pojdi naprej s svojo posteljo.'« Četudi ni »zadnji model«: »Pojdi naprej! S to morda grdo posteljo, pojdi naprej! To je tvoje življenje, tvoje veselje.«

Prvo vprašanje, ki nam ga danes zastavlja Gospod, je: »Bi rad ozdravel?« »Da, Gospod,« mu odgovorimo. In On: »Vstani.« Vstopni spev na začetku današnje  svete maše zelo lepo pravi: »Vsi, ki ste žejni, pridite k studencu in se veseli okrepčajte.« Ta voda je »gratis«, ni je treba plačati. »Če Gospodu rečemo 'da, želim ozdraveti; da, Gospod, pomagaj mi, rad bi vstal', bomo izvedeli, kakšno je veselje zveličanja.«








All the contents on this site are copyrighted ©.