Splošna avdienca: Upanje proti vsakemu upanju. Bog vedno izpolni obljubo

VATIKAN (sreda, 29. marec 2017, RV) – Upanje proti vsakemu upanju je bil  naslov današnje kateheze, ki jo je imel papež Frančišek med redno splošno avdienco. Izhajal je iz Pisma Rimljanom apostola Pavla, ki takole pravi: »Potemtakem postajamo dediči po veri, tako da je dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu, ne samo tistemu, ki izvira iz postave, ampak tudi tistemu, ki izvira iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh, kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni. Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom. In vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo. Zato mu je tudi bilo to šteto v pravičnost« (Rim 4,16-19a.22).

Abraham – oče vere in oče v upanju
Odlomek iz Pavlovega pisma Rimljanom je za nas velik dar, je začel razlagati papež. Navajeni smo namreč, da Abrahama priznavamo kakor očeta vere. Tokrat pa nam apostol Pavel predstavi Abrahama kakor »očeta v upanju«, da bi tako lahko že pri njem sprejeli oznanilo vstajenja in novega življenja, ki premaga zlo in samo smrt. Abraham je veroval v Boga, ki »oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni« (Rim 4,17). »Vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo  in da je Sari naročje omrtvelo« (Rim 4,19). Po papeževih besedah je ravno to izkušnja, ki smo jo poklicani živeti tudi mi. »Bog, ki se razodeva Abrahamu, je Bog, ki rešuje, Bog, ki vodi ven iz obupanosti in smrti, Bog, ki vodi v življenje.« Pri Abrahamu vse postane hvalnica Bogu, ki osvobaja in oživlja, vse postane preroštvo. In to postane za nas, ki zdaj prepoznavamo in obhajamo izpolnitev vsega tega v velikonočni skrivnosti. Bog je namreč »obudil od mrtvih Jezusa« (Rim 4,24), da bi tudi mi lahko v Njem prešli od smrti v življenje. Abraham si torej zares lahko reče »oče mnogih narodov«, saj sije kakor oznanilo novega človeštva, ki ga je Kristus odkupil greha in smrti in ki je enkrat za vselej vpeljano v objem Božje ljubezni.

Ko ni več upanja, mi upamo
Tukaj nam Pavel pomaga osredotočiti se na tesno vez »med vero in upanjem«. Poudari, da je Abraham »veroval, trden v upanju proti vsakemu upanju« (prim. Rim 4,18). Papež je pri tem izpostavil: »Naše upanje ne stoji na človeških utemeljitvah, napovedih in zagotovilih. Pokaže se tam, kjer ni več upanja, kjer ni več ničesar, v kar bi upali. Kakor se je to zgodilo Abrahamu pred njegovo bližnjo smrtjo in nerodovitnostjo njegove žene Sare. Veliko upanje je ukoreninjeno v veri. In ravno zato je zmožno iti čez vsako upanje. Ker ne temelji na naši besedi, ampak na Božji besedi.« Tudi v tem smislu smo torej poklicani slediti zgledu Abrahama, ki je pred stvarnostjo, očitno namenjeno smrti, zaupal v Boga in »bil popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti« (Rim 4,21).

Cena: odprto srce
Sveti oče je na tem mestu pred vse, ki so se zbrali na Trgu svetega Petra, postavil vprašanje, ali smo mi prepričani, da nas Bog ima rad in da je to, kar nam je obljubil, pripravljen tudi izpolniti. Cena za to pa je odprto srce, je pripomnil. »Odprite svoja srce in Božja moč bo naredila čudežne stvari in vas naučila, kaj je upanje. To je edina cena: odpreti srce za vero in On bo naredil ostalo.«

Ta, ki obljublja, je Bog vstajenja in življenja
To je paradoks in obenem najmočnejši, najvišji element našega upanja. »Upanje, utemeljeno na obljubi, ki se s človeškega vidika zdi negotovo in nepredvidljivo, a ki se ne zmanjša niti pred smrtjo, saj tisti, ki nam obljublja, je Bog vstajenja in življenja. Ne obljublja nam kdor koli. Ta, ki obljublja, je Bog vstajenja in življenja,« je ponovno poudaril papež.

Vsi mi se bomo za vedno srečali na nebeškem trgu
Ob koncu kateheze je zbrane na splošni avdienci povabil k upanju v Božjo obljubo: »Dragi bratje in sestre, prosimo danes Gospoda za milost, da se ne bi preveč zanašali na naše gotovosti in naše sposobnosti, ampak na upanje, ki izvira iz Božje obljube, kakor pravi Abrahamovi otroci.« Ko Bog kaj obljubi, to tudi izpolni. Nikoli ne pozabi svoje besede. Naše življenje bo tako dobilo novo luč v zavedanju, da On, ki je obudil svojega Sina, bo obudil tudi nas in bomo postali eno z Njim, skupaj z vsemi našimi brati v veri. Papež je sklenil z besedami: »Vsi mi verujemo. Danes smo zbrani na tem trgu, slavimo Gospoda, peli bomo Očenaš in prejeli blagoslov. A to bo minilo. Vendar pa je tudi to obljuba upanja. Če imamo danes odprto srce, vam zagotavljam, da se bomo vsi mi za vedno srečali na nebeškem trgu, ki nikoli ne mine. To je Božja obljuba. In to je naše upanje, če le odpremo svoja srca.«