Četrta postna pridiga p. Cantalamesse: Sveti Duh nas uvaja v skrivnost Kristusovega vstajenja

VATIKAN (petek, 31. marec 2017, RV) – Četrta postna pridiga p. Raniera Cantalamesse je bila posvečena Svetemu Duhu, ki nas uvaja v skrivnost Kristusovega vstajenja. Papež in člani rimske kurije so ji prisluhnili danes dopoldne v kapeli Odrešenikove Matere (Redemptoris Mater) v apostolski palači.

Papeški pridigar je najprej spomnil, kako apostol Pavel vstajenje odprto pripiše delu Svetega Duha (glej Rim 1,4) in kako je v Kristusu postala resničnost Ezekielova velika prerokba o Duhu, ki vstopi v suhe kosti (glej Ezk 37,1-14). Pa vendar, narediti iz Svetega Duha navdihovalno počelo celotne teologije, ne pomeni, da mora biti prisoten v vsaki trditvi. To ne bi bilo v naravi Paraklita, ki vse stvari razsvetljuje na način, da sam »ostaja v senci«. Bolj kot »govoriti o Svetem Duhu«, gre za to, da se »govori v Svetem Duhu«, je poudaril pridigar in se nato zaustavil ob zgodovinskem pristopu do Kristusovega vstajenja.

Vstajenje je istočasno znotraj in zunaj zgodovine
»Je Kristus vstal le v kerigmi, to je v oznanilu Cerkve, ali je, nasprotno, vstal tudi v resničnosti in v zgodovini?« Je vstal on, kot oseba, ali je vstala le njegova »zadeva«, v smislu zmagoslavnega preživetja neke ideje po smrti tistega, ki jo je predlagal? Vera učencev, z izjemo Janeza in pobožnih žena, ne vzdrži preizkušnje tragičnega konca s trpljenjem in smrtjo. Tema prekrije vse. A že nekaj tednov kasneje srečamo skupino ljudi, ki sedaj glasno ponavlja, da je Jezus iz Nazareta zares Mesija, Gospod, Božji Sin; da je živ in bo prišel sodit svet. Vsi skupaj zatrjujejo: »Vstal je! Videli smo ga!« To so dejstva, ki jih vidi zgodovinar, in še zadnje, kar lahko stori, je, da preveri te njihove besede.

Vstajenje je zgodovinski dogodek v izjemnem smislu. Je na meji zgodovine, istočasno je znotraj in zunaj nje. Z njim se zgodovina odpre za tisto, kar je onstran zgodovine, za eshatologijo. Zaradi tega je vstajenje dogodek, ki ga samega po sebi ni mogoče doseči z našimi razumskimi kategorijami, povezanimi z izkušnjo časa in prostora. Dejansko nihče ni bil navzoč v trenutku, ko Jezus vstane: »Nihče ne more reči, da je videl Jezusa vstati, ampak le, da ga je videl vstalega.« Dogodek ni mogel imeti pomena in smisla, razen za nekoga, ki je izkusil njegove posledice, v naročju skupnosti.

Kdor priteče do obale, gre lahko naprej s pogledom, toda ne z nogami
O zgodovinskem pristopu do vstajenja torej lahko govorimo z vidika dveh dejstev: nenadne in nerazložljive vere učencev, tako trdne, da je vzdržala celo preizkušnjo mučeništva; ter razlage te vere. »Nekaj« se je moralo zgoditi, kar je tako radikalno spremenilo duševno razpoloženje učencev in jih pripeljalo do povsem novih dejavnosti in ustanovitve Cerkve. Ta »nekaj« je zgodovinsko jedro velikonočne vere. Tudi zgodovina, kakor učenci, gre do Jezusovega groba in mora ugotoviti, da so stvari take, kot so rekle priče: »Toda njega, Vstalega, ne vidi. Zgodovinsko preveriti dejstva ne zadostuje, Vstalega je potrebno 'videti'; tega pa ne more dati zgodovina, ampak edinole vera. Kdor s kopnega priteče do morske obale, se mora nenadoma ustaviti; lahko gre naprej s pogledom, toda ne z nogami.«

Najzanesljivejši dokaz vstajenja se dobi zatem, ne preden se verjame
Prehod od zgodovine k veri po pridigarjevih besedah spremeni tudi način govorjenja o vstajenju. Nismo več na ravni dokazovanja: »Ne le verjamemo, ampak ker smo verjeli, vemo, da je tako, o tem smo prepričani. Najzanesljivejši dokaz vstajenja se dobi zatem, ne preden se verjame, kajti takrat se izkusi, da je Jezus živ.« Z vidika vere je vstajenje pričevanje Boga o Jezusu Kristusu: je mogočen Božji »da«, »amen«, izrečen o življenju njegovega Sina Jezusa. Kristusova smrt ni jamstvo za njegovo resnico, temveč za njegovo ljubezen. Šele vstajenje predstavlja »pečat Kristusove božanske pristnosti«. Da je umrl, verjamejo vsi, tudi pogani, a da je vstal, verjamejo samo kristjani.

Kristusovo vstajenje je temelj upanja v naše vstajenje od mrtvih
To je apologetski pomen Kristusovega vstajenja, kateremu pa je, kot je nadaljeval p. Cantalamessa, potrebno dodati še pomen, ki bi ga lahko poimenovali »skrivnostni« ali »zveličavni« pomen, saj zadeva tudi nas, ki verjamemo. Njegovo vstajenje je temelj upanja v naše vstajenje od mrtvih. Jezus se o tem izrazi med razpravljanjem s saduceji o primeru žene, ki je imela sedem mož (Lk 20,27-38). Pri tem omeni dejstvo in način vstajenja. Glede samega dejstva spomni na goreči grm, kjer se Bog imenuje »Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov«. In če je Bog »Bog živih«, to pomeni, da so Abraham, Izak in Jakob živi. Glede načina vstajenja pa Jezus ob tisti priložnosti potrdi duhovno stanje vstalih: »… tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi …«

Večnost: Biti s Kristusom
Resnica je, da vse, kar zadeva naše stanje v onstranstvu, ostaja nedoumljiva skrivnost. Ne zato, ker bi Bog to hotel skrivati pred nami, ampak, ker smo prisiljeni o vseh stvareh razmišljati znotraj kategorij časa in prostora ter tako nimamo sredstev, da bi si onstranstvo lahko predstavljali. Večnost je »način bivanja Boga«, večnost »je Bog«. Vstopiti v večno življenje pomeni biti po milosti sprejeti in soudeleženi v Božjem načinu bivanja. Vse to pa ne bi bilo mogoče, če večnost ne bi prej vstopila v čas. Sv. Pavel si tisto, kar ga čaka po smrti, predstavlja kot »iti in biti s Kristusom« (glej Fil 1,23). Enako je mogoče sklepati tudi iz Jezusovih besed dobremu razbojniku: »Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).

»Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). P. Raniero Cantalamessa je sklenil z besedami sv. Avguština. Ta je govoril, da kadar se želi prečkati morsko ožino, ni najpomembnejše biti na obali in ostriti pogled, da bi videli, kaj je na nasprotnem bregu. Najpomembnejše je stopiti v čoln, ki te pripelje na tisti breg. »In tudi za nas ni najpomembnejše razglabljati, kakšno bo naše večno življenje, temveč delati stvari, za katere vemo, da tja pripeljejo. Naj bo naš današnji dan majhen korak naproti večnemu življenju.«