Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

App:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Potovanja in obiski

Papež v Carpiju. Sveta maša: Prepoznajmo naše grobove in tja povabimo Jezusa

Prihod papeža Frančiška na Trg mučencev v Carpiju - AFP

02/04/2017 11:12

CARPI (nedelja, 2. april 2017, RV) – Bog življenja, ki premaga smrt: o njem nam govori Božja beseda, ki jo je med homilijo danes razložil papež Frančišek (Jn 11,1-46). Sveto mašo, ki je bila prvi dogodek na programu današnjega pastoralnega obiska v škofiji Carpi, je daroval na Trgu mučencev v tem mestu, kamor je prispel malo po pol deseti uri dopoldne.

Grob – ko se zdi vse zaključeno
Sveti oče je zbrane vernike povabil, da bi se posebej zaustavili ob zadnjem čudežnem znamenju, ki ga Jezus stori pred svojo veliko nočjo, ob grobu prijatelja Lazarja: »Tam se zdi vse zaključeno: grob zapira velik kamen; okrog njega sta samo jok in pobitost.« Tudi Jezus je pretresen zaradi dramatične skrivnosti izgube ljubljene osebe: »V duhu je bil ganjen in je vzdrhtel.« Zatem »se je zjokal« in šel h grobu ter, kot nam pove evangelij, je bil »v sebi spet ganjen«. To je Božje srce: daleč od zla, toda blizu tistemu, ki trpi; ne naredi, da zlo čarobno izgine, temveč skupaj z njim prenaša trpljenje, ga vzame za svojega in preoblikuje tako, da se nastani v njem.

Jezus ne zbeži pred trpljenjem, vendar pa se ne pusti vkleniti pesimizmu
Pa vendar lahko opazimo, da se sredi vsesplošne pobitosti zaradi Lazarjeve smrti Jezus ne pusti zapeljati brezupu. Čeprav trpi tudi On, zahteva, da bi trdno verjeli; ne zapre se v jok, ampak se, ganjen, poda na pot do groba. Ne pusti se ujeti čustvenemu okolju sprijaznjenosti, ki ga obdaja, temveč z zaupanjem moli in reče: »Oče, zahvaljujem se ti.« Tako nam, v skrivnosti trpljenja, vpričo katere se nazor in napredek zdrobita kakor muhe ob steklu, Jezus ponudi zgled, kako se obnašati: ne zbeži pred trpljenjem, ki pripada temu življenju, vendar pa se tudi ne pusti vkleniti pesimizmu.

Srečanje-trčenje: poraz groba in upanje z imenom Jezus
Okoli tistega groba se tako zgodi nekakšno »srečanje-trčenje«. Na eni strani je veliko razočaranje, negotovost našega smrtnega življenja, ki – ko ga prečka tesnoba zaradi smrti – pogosto izkusi poraz, notranjo temo, ki se zdi nepremostljiva. Naša duša, ustvarjena za življenje, trpi, ko čuti, da njeno žejo po večnem dobrem zatira neko starodavno in temačno zlo. Na eni strani je ta poraz groba. Toda na drugi strani je upanje, ki premaga smrt in zlo ter ima ime: upanje se imenuje Jezus. On ne prinese le nekaj blagostanja ali kakšno zdravilo za podaljšanje življenja, ampak razglasi: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.« Zaradi tega odločno reče: »Odstranite kamen!« In Lazarju zakliče z močnim glasom: »Pridi ven!«

Na kateri strani smo mi?
»Dragi bratje in sestre, tudi mi smo povabljeni odločiti se, na kateri strani smo. Lahko smo na strani groba ali pa na strani Jezusa.« Nekdo se pusti zapreti v žalost, nekdo drug pa se odpre upanju. Nekdo ostane ujet v razvalinah življenja, nekdo drug, kakor vi, pa z Božjo pomočjo ruševine dvigne in ponovno zgradi s potrpežljivim upanjem.

Vpričo velikih »zakaj« v življenju imamo dve poti: obstati in melanholično gledati včerajšnje in današnje grobove, ali pa k našim grobovom približati Jezusa. »Da, kajti vsakdo izmed nas ima že nek majhen grob, kakšno področje znotraj srca, ki je nekoliko mrtvo: rano, doživeto ali zadano krivico, zamero, ki ne popusti, očitek, ki se vrača in vrača, greh, ki se ga ne uspe preseči. Prepoznajmo danes te naše majhne grobove, ki jih imamo v sebi, in tja povabimo Jezusa.« Nenavadno je, a pogosto smo raje sami v temačnih votlinah, ki jih imamo v sebi, namesto da bi tja povabili Jezusa; skušani smo, da bi vedno iskali sami sebe, premlevali in se pogrezali v tesnobo, si lizali rane, namesto da bi šli k Njemu, ki pravi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili« (Mt 11,28).

Ne pustimo se vkleniti skušnjavi, da bi ostali sami in pobiti ter bi se objokovali zaradi tistega, kar se nam dogaja; ne popustimo nekoristni in jalovi logiki strahu, sprijaznjenemu ponavljanju, da gre vse slabo in ni nič več, kakor je bilo nekoč. To je ozračje groba; Gospod pa nasprotno želi odpreti pot življenja, pot »srečanja z Njim, zaupanja Vanj, vstajenja srca«, pot tega: »Vstani! Vstani, pridi ven!«. To od nas želi Gospod, ki je poleg nas, da bi to naredili.

»Pridi ven! Pridi k meni!«
Jezusove besede Lazarju so namenjene vsakomur izmed nas: »Pridi ven!« »Pridi ven iz zastoja žalosti brez upanja; razveži povoje strahu, ki ovirajo pot; vezem slabotnosti in skrbi, ki te zavirajo, ponovi, da Bog razvezuje vozle.« Ko hodimo za Jezusom, se naučimo, da svojih življenj ne zavozlamo okrog problemov, ki se zapletajo: problemi bodo vedno, vedno, in ko enega razrešimo, takoj pride drug problem. Vendar pa lahko najdemo novo trdnost, ki je ravno Jezus. Ta trdnost se imenuje Jezus: On, ki je vstajenje in življenje. Z njim se veselje nastani v srcu, upanje se ponovno rodi, bolečina se preoblikuje v mir, strah v zaupanje, preizkušnja v darovanje ljubezni: »Četudi bremen ne bo primanjkovalo, bo vedno njegova roka, ki ponovno dvigne, njegova Beseda, ki opogumi in nam reče, vsem nam, vsakomur izmed nas: 'Pridi ven! Pridi k meni!' Vsem nam reče: 'Ne bojte se.'«

Tudi nam, danes kakor takrat, Jezus reče: »Odstranite kamen!« Če je preteklost še tako težka, greh velik, sram močan, nikoli ne zagradimo vhoda za Gospoda. Odstranimo pred Njim tisti kamen, ki mu onemogoča vstopiti: sedaj je ugoden čas, da odstranimo naš greh, našo navezanost na posvetne jalovosti, ponos, ki nam zaustavlja dušo, mnoga sovraštva med nami, v družinah … Sedaj je ugoden čas, da vse te stvari odstranimo.

Ko nas Jezus obišče in osvobodi, prosimo za milost, da bi bili pričevalci za življenje v tem svetu, ki je žejen življenja, pričevalci, ki vzbujajo in obujajo Božje upanje v utrujenih in z žalostjo obteženih srcih. Naše oznanilo je radost živega Gospoda, ki danes spet, kakor Ezekielu, pravi: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o, moje ljudstvo« (Ezk 37,12).

02/04/2017 11:12