Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

App:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Kateheze

Papež med splošno avdienco: Naše upanje ni pojem, temveč je Oseba

Papež Frančišek med splošno avdienco - AP

05/04/2017 11:25

VATIKAN (sreda, 5. april 2017, RV) – Papež Frančišek je med današnjo katehezo govoril o upanju, ki se mora odražati v življenju. Naše upanje namreč ni nek pojem, ni neko čustvo, ni nek telefon, ni nek kup bogastva, ampak je Oseba, je Gospod Jezus, ki ga prepoznavamo kot živega in navzočega v nas in naših bratih.

Izhajal je iz Prvega Petrovega pisma, kjer apostol poziva, naj povemo za razlog upanja, ki je v nas: »Končno pa, bodite vsi složni, sočutni, bratoljubni, usmiljeni in ponižni. Ne vračajte hudega za húdo ali sramotenja za sramotenje, nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili v to poklicani, da boste tako deležni blagoslova. A tudi če bi trpeli zaradi pravičnosti, blagor vam! Njihovega zastraševanja se ne strašite in ne dajte se zbegati. Pač pa Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih, vedno pripravljeni na odgovor vsakemu, ki vas sprašuje za razlog upanja, ki je v vas« (Pt 3,8-9.14-15).

Naše upanje je Oseba

Odlomek iz Prvega pisma apostola Petra nam prinaša veliko tolažbe in miru. Pomaga nam zaznati, da je Gospod vedno ob nas in nas nikoli ne zapušča, še posebej v najtežjih trenutkih našega življenja. V čem je skrivnost Petrovega pisma, predvsem pa omenjenega odlomka, ki se je bral med splošno avdienco, se je vprašal papež Frančišek.

Skrivnost je v tem, da ima to besedilo svoje korenine neposredno v veliki noči, v srcu skrivnosti, ki jo bomo kmalu obhajali. Na ta način nam pomaga razumeti luč in veselje, ki izvirata iz Kristusove smrti in vstajenja. »Kristus je zares vstal,« je poudaril sveti oče.  »Živ je in prebiva v vsakem od nas. In zato nas sveti Peter na vso moč poziva, naj ga častimo v svojih srcih. Tu se je namreč naselil Gospod v trenutku našega krsta in od tu neprestano obnavlja nas in naše življenje, nas napolnjuje s svojo ljubeznijo in polnostjo Duha.« To je tudi razlog, zakaj nam apostol pravi, naj »povemo za razlog upanja, ki je v nas«. »Naše upanje ni nek pojem, ni neko čustvo, ni nek telefon, ni nek kup bogastva. Ne! Naše upanje je Oseba, je Gospod Jezus, ki ga prepoznavamo kot živega in navzočega v nas in naših bratih, kajti Kristus je vstal,« je zatrdil papež.

Kristus naj postane viden
Tako razumemo, da za to upanje ni treba podati razloga na teoretični ravni, z besedami, ampak predvsem z življenjskim pričevanjem in to tako znotraj kot zunaj krščanske skupnosti. »Če je Kristus živ in prebiva v nas, v našem srcu, potem moramo dopustiti, da postane viden in deluje v nas. To pomeni, da mora Gospod Jezus vedno bolj postajati naš življenjski vzor in da se moramo naučiti obnašati se, kakor se je On obnašal, delati to, kar je delal Jezus.« Upanje, ki prebiva v nas, torej ne sme ostati skrito v nas, v našem srcu, ampak se mora širiti navzven, prevzeti prefinjeno in svojstveno obliko blagosti, spoštovanja in dobrohotnosti v odnosu do drugega ter celo odpustiti tistemu, ki nam dela hudo. Oseba, ki nima upanja, ne zmore odpustiti, ne zmore dati tolažbe odpuščanja in prejeti tolažbe odpuščanja. Kajti tako je delal Jezus. In tako še vedno dela po tistih, ki mu dajo prostor v svojem srcu in svojem življenju, zavedajoč se, da se hudo ne premaga s hudim, ampak s ponižnostjo, usmiljenjem in blagostjo.

Tudi ko trpimo, delajmo dobro
Zato sveti Peter tudi pravi: »Boljše je namreč, da trpite, če že hoče Božja volja, ko delate dobro, kakor zato, da bi delali hudo« (1 Pt 3,17). Papež je pojasnil, da to ne pomeni, da je trpljenje dobro, temveč da, kadar trpimo zaradi dobrega, smo v občestvu z Gospodom, ki je sprejel trpljenje in križ za naše zveličanje. Ko torej tudi mi v svojih malih in velikih življenjskih situacijah sprejmemo trpljenje zaradi dobrega, je kakor da bi okoli nas razkropili semena vstajenja in življenja ter pomagali velikonočni luči sijati v temi. Zato nas apostol poziva, naj vedno odgovarjamo z blagoslavljanjem. »Blagoslavljanje ni neka formalnost, ni samo neko znamenje vljudnosti, ampak je velik dar, ki smo ga mi kot prvi prejeli in imamo možnost, da ga delimo z brati. Je oznanilo Božje ljubezni, čezmerne ljubezni, ki se nikoli ne izčrpa, ki se nikoli ne zmanjša in ki predstavlja pravi temelj našega upanja.«

Kakor živa in žareča znamenja upanja
Sedaj lahko razumemo, zakaj apostol Peter pravi »blagor vas«, kadar moramo trpeti zaradi pravičnosti. Ne samo zaradi moralnega ali asketskega razloga, temveč zako, ker vsakokrat, ko se postavimo na stran zadnjih in odrinjenih ali ko na hudo ne odgovorimo s hudim, ampak z odpuščanjem in blagoslavljanjem, »zasijemo kakor živa in žareča znamenja upanja«. Tako postanemo orodja tolažbe in miru, v skladu s srcem Boga. Papež Frančišek je ob koncu še spodbudil, naj smo blagi in ljubeči ter naj delamo dobro tudi tistim, ki nas ne marajo ali nam povzročajo hudo.

05/04/2017 11:25