2017-04-06 14:03:00

Papež Frančišek med jutranjo sveto mašo: »Nisem sam, smo ljudstvo«


VATIKAN (četrtek, 6. april 2017, RV) – Bog je vedno zvest svoji zavezi. Tako je poudaril papež Frančišek zjutraj, ko je maševal v kapeli Doma sv. Marte. Med homilijo je med drugim spodbudil, da bi se danes za deset minut ustavili in pomislili na svojo zgodovino ter v njej odkrili lepoto Božje ljubezni, tudi sredi grdih stvari, ki so v življenju vsakogar.

V središču današnje liturgije je Abraham. Berilo iz Prve Mojzesove knjige pripoveduje o zavezi, ki jo z njim sklene Bog. Jezus in farizeji pa ga v evangeljskem odlomku imenujejo »oče«, ker je tisti, iz katerega se je porodilo »to ljudstvo, ki je danes Cerkev«.

Abraham vidi, da ga Bog ni prevaral
Abraham zaupa, uboga, ko je poklican, da odide v drugo deželo, katero naj bi prejel v dediščino. Je človek vere in upanja. Ko mu je rečeno, da bo dobil sina, čeprav je imel »sto let« in je bila njegova žena »neplodna«, Abraham verjame. Če bi kdo poskušal opisati Abrahamovo življenje, bi po papeževih besedah lahko dejal: »Ta je sanjač.« Res je imel nekaj potez sanjača, toda njegove sanje so bile »sanje upanja«, ni bil norec. Ko je postavljen na preizkušnjo, se od njega zahteva, da žrtvuje svojega sina, otroka: ubogal je in šel naprej »proti vsakemu upanju«: »To je naš oče Abraham, ki gre naprej, naprej, naprej, in Jezus reče, da je Abraham videl njegov dan, da je videl Jezusa in da se je vzradostil.« Da: to je videl v obljubi in radost je bila videti polnost obljube zaveze, videti, da ga Bog ni prevaral, da je Bog vedno zvest svoji zavezi.

Psalm nas vabi, da bi se spominjali Njegovih čudovitih del. Za nas, Abrahamov rod, je to kakor takrat, ko pomislimo na očeta, ki je odšel in se spominjamo dobrih stvari o njem. Takrat pomislimo: »Kako velik je očka!«

Papež je nadaljeval, da z Abrahamove strani dogovor temelji v tem, da »vedno« uboga. Obljuba z Božje strani pa je, da ga bo naredil za »očeta množici narodov«. »Ne boš se več imenoval Abram, ampak Abraham,« mu reče Gospod. In Abraham je verjel. Kasneje, v nekem drugem dialogu, prav tako opisanem v Prvi Mojzesovi knjigi, mu Bog reče, da bo njegovega potomstva toliko kolikor je zvezd na nebu in peska na morski obali. Mi danes lahko rečemo: »Jaz sem ena tistih zvezd. Jaz sem zrnce peska.«

Gledati zgodovino: nisem sam, smo ljudstvo
Med Abrahamom in nami je torej zgodovina nebeškega Očeta in Jezusa, ki zaradi tega farizejem reče, da se je Abraham vzradostil v upanju, da bo videl »moj dan«: »Videl ga je in se razveselil.« To je veliko sporočilo in Cerkev danes vabi ravno, da bi se ustavili in pogledali »naše korenine«, »našega očeta«, ki je iz nas napravil ljudstvo: »nebo, polno zvezd, obale, polne zrnc peska«.

»Gledati zgodovino: nisem sam, smo ljudstvo. Hodimo skupaj. Cerkev je ljudstvo. Toda ljudstvo, ki ga je Bog sanjal, ljudstvo, ki ga je rodil nek oče na Zemlji, ki je ubogal, in imamo brata, ki je za nas dal svoje življenje, da bi postali ljudstvo. In tako lahko gledamo Očeta ter se zahvalimo; gledamo Jezusa in se zahvalimo; ter gledamo Abrahama in nas, ki smo del poti.«

Bog je ostal zvest
Papež Frančišek je povabil, da bi iz današnjega dneva naredili »dan spomina«. Pri tem pa je še poudaril, da v tej veliki zgodovini, v Božjem in Jezusovem okviru, obstaja majhna zgodovina vsakogar izmed nas: »Vabim vas, da bi si danes vzeli pet, deset minut, da bi se usedli, brez radia, brez televizije; da bi se usedli in pomislili na lastno zgodovino: na blagoslove in nezgode, na vse. Milosti in grehe: vse. In da bi v tem gledali zvestobo tega Boga, ki je ostal zvest svoji zavezi; ostal je zvest obljubi, ki jo je dal Abrahamu; ostal je zvest zveličanju, ki ga je obljubil v svojem Sinu Jezusu. Prepričan sem, da bomo sredi morda grdih stvari – kajti vsi imamo veliko grdih stvari v življenju – če bomo danes to storili, bomo odkrili lepoto Božje ljubezni, lepoto Njegovega usmiljenja, lepoto upanja. In prepričan sem, da se bomo vsi vzradostili.«








All the contents on this site are copyrighted ©.