Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Vatikan \ Dogodki

Peta postna pridiga p. Cantalamesse: Pokazala se je Božja pravičnost

Apostol Pavel v Pismu Rimljanom ne zatrdi, da smo opravičeni po veri, ampak da smo opravičeni po veri »v Kristusa«; srce sporočila je »Kristus« - AFP

07/04/2017 13:38

VATIKAN (petek, 7. april 2017, RV) – Pokazala se je Božja pravičnost: Kako iz petstoletnice protestantske reformacije narediti priložnost milosti in sprave za celotno Cerkev. To je bila tema pete postne pridige p. Raniera Cantalamesse. Sveti oče in člani rimske kurije so papeškemu pridigarju prisluhnili ob petkih dopoldne v postnem času, in sicer v kapeli Odrešenikove Matere (Redemptoris Mater) v apostolski palači.

Njegove pridige so bile posvečene Svetemu Duhu: kako nas uvaja v polno resnico o Kristusovi osebi in v njegovo velikonočno skrivnost. Razsvetljuje pa nam tudi enega ključnih vidikov vere v Kristusa, to je, način, kako zveličanje danes v Cerkvi prihaja do nas – z drugimi besedami, veliki problem opravičenja grešnega človeka po veri. Poskusiti osvetliti zgodovino in aktualno stanje te razprave je po pridigarjevih besedah najprimernejša pot, da bi iz petstoletnice protestantske reformacije naredili priložnost milosti in sprave za celotno Cerkev.

Revolucije izbruhnejo zaradi konkretnih zgodovinskih situacij
Gre za razpravo, ki je osredotočena na odlomek iz 3. poglavja Pisma Rimljanom (Rim 3,21-28). Kako se je lahko zgodilo, da je sporočilo le-tega, tako tolažilno in jasno, postalo »jabolko spora« v naročju zahodnega krščanstva in presekalo Cerkev ter Evropo na dve versko ločeni celini? P. Cantalamessa je pojasnil, da se je potrebno vrniti k izkušnji Martina Lutra leta 1511 ali 1512: bil je zaskrbljen zaradi dejstva, da navkljub spoštovanju verskih predpisov in pokori ni mogel čutiti sprejetosti in pomirjenosti z Bogom. Osvoboditev zanj so bile Pavlove besede Rimljanom: »Pravični bo živel iz vere« (Rim 1,17). Pomembno je, da teza o opravičenju po veri in ne preko del, ni bila rezultat polemike s Cerkvijo tistega časa, ampak je bila »razsvetljenje od zgoraj«, bila je notranja »izkušnja«, kakor lahko vidimo tudi iz samega razvoja dogodkov.

Kaj je bilo tako zelo revolucionarnega v Lutrovi trditvi? Predhoden nauk Cerkve ali Tridentinski koncil, ki je sledil reformaciji, nista nasprotovala primatu vere in milosti. A kot je pojasnil papeški pridigar, revolucije nikoli ne izbruhnejo zgolj zaradi idej ali abstraktnih teorij, temveč zaradi konkretnih zgodovinskih situacij. In situacija Cerkve takrat že dolgo časa ni več odsevala tistih prepričanj. Življenje, kateheze, pobožnosti, duhovno vodenje in ljudsko pridiganje: vse je na videz bolj potrjevalo ravno nasprotno: da so tisto, kar šteje, dela, človeški napor. Poleg tega za »dobra dela« niti niso veljala tista, ki jih v 25. poglavju Matejevega evangelija našteje Jezus – in, kakor pravi on sam, brez katerih ni mogoče priti v nebeško kraljestvo – ampak so bila mišljena romanja, devetdnevnice, darovi Cerkvi, in kot odgovor, odpustki.

Morala je dobila prednost pred vero
Korenine tega pojava segajo zelo daleč: ko je krščanstvo postalo državna vera, je obenem postalo nekaj, kar je bilo spontano asimilirano preko družine, šole in družbe. Ni bilo več toliko pomembno vztrajati pri trenutku, v katerem se pride do vere, in pri osebni odločitvi za vero, kolikor pri praktičnih potrebah vere, kar pomeni pri morali in navadah. Bolj kot »kaj verjeti«, je postalo pomembno »kaj delati«. Dolžnost je dobila prednost pred darom.

V nadaljevanju je bil učinek nauka o zastonjskem opravičenju po veri nedvomno izboljšanje kakovosti krščanskega življenja. Toda na zunaj je bila posledica ločitev med katolištvom in protestantizmom; ter, kmalu zatem, tudi nadaljnje nasprotovanje med krščanstvom in judovstvom, v katerem je protestantizem predstavljal krščansko novost.

Pavlov ali Jezusov nauk?
V nadaljevanju se je p. Cantalamessa zaustavil ob dotičnih svetopisemskih študijah, ki so se začele pojavljati v sedemdesetih letih. Po njegovem mnenju težava nastane v tem, da se eksegeza Pavla včasih vede, kakor da bi se problem začel z njim in kakor da Jezus glede tega ne bi rekel ničesar. Pa vendar gre za osrednje sporočilo Kristusovega evangelija, ne za Pavlovo »iznajdbo«. Jezus je že na začetku svojega poslanstva oznanjal: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Kako bi se to oznanilo lahko imenovalo »vesela novica«, če bi šlo zgolj za grozeč poziv, da je potrebno spremeniti življenje? Kar Jezus opredeljuje za »nebeško kraljestvo«, Pavel imenuje »Božja pravičnost«. Gre za isto temeljno stvarnost.

Spreobrniti se: Vstopiti v novo zavezo
Pred Jezusom je »spreobrniti se« pomenilo »vrniti se nazaj«. Z njim pa moralni vidik preide v drugi plan in »spreobrniti se« ne pomeni več vrniti se k stari zavezi in spoštovanju postave, temveč bolj »vstopiti v novo zavezo«: po veri vstopiti v to kraljestvo, ki se je pojavilo. »Spreobrnite se in verujte« ne predstavlja dveh različnih stvari, ki si sledita ena za drugo, temveč isto dejanje »spreobrnite se verujoč«. Spreobrniti se pomeni »zavedeti se novosti, razmišljati na nov način« (metanoia). Kakor otrok, ki nima ničesar, kar bi dal, lahko le sprejema; staršev ne prosi za nekaj, ker bi si tisto zaslužil, temveč le, ker ve, da je ljubljen: sprejme zastonjskost.

Kar se je zgodilo v trenutku protestantske reformacije pomaga razumeti situacijo v Jezusovem in Pavlovem času. Če nekdo gleda na primer nauk, ki se ga je učilo v takratnih teoloških šolah, v njem najde potrditev milosti in ne more razumeti, čemu se je Luter jezil; če pa nekdo gleda dejansko življenje kristjanov v tistem času, je rezultat zelo drugačen.

Osebna in osvobajajoča izkušnja, doživeta v intimnem odnosu z Bogom
V iskanju odgovora na vprašanje, kako torej danes govoriti o opravičenju po veri, je p. Cantalamessa med drugim izpostavil dejstvo, da je bilo iz zahodnega krščanstva narejeno »turobno oznanilo, povsem osredotočeno na greh«. A najpomembnejše ni tisto, kar je Jezus s svojo smrtjo človeku odvzel, torej greh, ampak tisto, kar mu je podaril: Svetega Duha. Zastonjsko opravičenje po veri v Kristusa bi moralo biti danes oznanjano ne toliko v nasprotju z »deli«, kakor v nasprotju s človekovim domišljanjem, da se lahko zveliča sam. Prav tako je pomembno, kakor lahko vidimo pri Martinu Lutru, da gre za »osebno in osvobajajočo izkušnjo, doživeto v intimnem odnosu z Bogom« ter ne za teološko tezo, ki jo je potrebno braniti ali se boriti proti njej.

Apostol Pavel v Pismu Rimljanom ne zatrdi, da smo opravičeni po veri, ampak da smo opravičeni po veri »v Kristusa«; ne da smo opravičeni po milosti, ampak da smo opravičeni po »Kristusovi« milosti. Srce sporočila je »Kristus«, ne le milost in vera. Papeški pridigar je zaključil z omembo dveh nedavnih ekumenskih dogodkov, katerih se je osebno udeležil. Organizatorje je vprašal, če mora govoriti o enosti kristjanov. Odgovorili so mu: »Ne, enost rajši živimo, kakor da bi o njej govorili.«

07/04/2017 13:38