Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za cvetno nedeljo

Iz 50,4-7
Tretji spev o Gospodovem služabniku
Gospod Bog mi je dal jezik učencev:
da bi znal trudne krepiti z besedo,
jutro za jutrom zbuja,
zbuja moje uho,
da prisluhnem kakor učenci.
Gospod Bog mi je odprl uho
in jaz se nisem upiral,
nisem se umaknil nazaj.
Svoj hrbet sem izpostavil njim, ki so me bíli,
svoje lice njim, ki so mi pulili brado.
Svojega obraza nisem skrival
pred sramotenjem in pljunki.
Toda Gospod Bog mi pomaga,
zato se nisem bil ponižan.
Zato sem naredil svoj obraz kot kremen,
saj sem vedel, da ne bom osramočen.

Flp 2,6-11
Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil tako,
da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal tako,
da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu.
Zato ga je Bog povzdignil nad vse
in mu podaril ime,
ki je nad vsakim imenom,
da se v Jezusovem imenu
pripogne vsako koleno
v nebesih, na zemlji in pod zemljo
in da vsak jezik izpove,
da je Jezus Kristus Gospod,
v slavo Boga Očeta.

Mt 21,1-11
Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca in jima naročil: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in oslička pri njej. Odvežita ju in pripeljita k meni! Če vama kdo kar reče, recita: 'Gospod ju potrebuje'; in ju bo takoj poslal nazaj.'« To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi:
Povejte sionski hčeri:
Glej, tvoj kralj prihaja k tebi,
krotak, jezdi na oslici
in na osličku, mladiču vprežne živali.
Učenca sta šla in storila, kar jima je Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in oslička, položila nanju plašča in Jezus je sédel gor. Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale:
»Hozána Davidovemu sinu!
Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!
Hozana na višavah!«
Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto zganilo in so govorilo: »Kdo je to?« Množice pa so odgovarjale: »To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji.«

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Justin, mučenec pravi: »Kristus je vedel kdaj govoriti in kdaj molčati«, »saj je Beseda, ki je prinesla na svet nov nauk«, pa dodaja sv. Efrem Sirski. Sv. Ambrož pa pravi, da »modri ve, kdaj je primerneje molčati in kdaj je treba govoriti.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Tisti, ki je poslušal Besedo, je bil napolnjen z močjo in sposobnostjo pridigati« in »slediti Kristusu z ušesi, ki neprestano poslušajo, kaj pravi«, pa dodaja sv. Teodoret iz Kira. Sv. Atanazij pravi: »Netrpeča Beseda je trpela v telesu podvrženem trpljenju, ko je nastavil hrbet tistim, ki so ga bičali.« Sv. Bazilij iz Cezareje dodaja: »Kakšen je bil učitelj, takšen naj bo tudi služabnik, dostojanstven in miren med ponižanjem in žalitvami.« Sv. Ciril Jeruzalemski pa pravi, da je »Kristus pripravil pogumen zgled za svoje učence.« Sv. Atanazij dodaja: »Svoje učence poučuje, na kakšen način prenašati trpljenje.«

Sveti Janez Krizostom pravi: »Dogodki ob zmagovitem vhodu v Jeruzalem, bi se lahko zgodili tudi že prej, pa se niso, ker je sedaj pravi trenutek. Ob tem si hitro sledijo številni čudeži in se začnejo izpolnjevati mnoge prerokbe«. Sveti Hilarij iz Poitiersa o Jezusovem naročilu dvema učencema pravi: »To, da je Jezus poslal dva učenca ven iz Jeruzalema ima globlji duhovni pomen«. Jezus ju namreč po Hilarijevem mnenju pošilja osvoboditi pogane, ki so zaprti in v to prisiljeni zaradi zmote. Neznani avtor razloži pomen polaganja plaščev: »Plašči položeni na oslico in oslička so božanski nauki ter duhovna milost. Kakor namreč plašč pokrije sram zaradi nagote, tako slabosti mesa pokrije milost«. Severij iz Antiohije pa pravi: »Kralj je krotak. Palmovi listi pa so znamenje zmage«.

Misli Benedikta XVI.
Jezus napotil za velikonočne praznike kot romar v Jeruzalem. Je na poti proti templju v Sveto mesto, v tisti kraj, ki je Izraelu na poseben način zagotavljal, da je Bog blizu svojemu ljudstvu. Je na poti proti skupnemu praznovanju velike noči, spominu osvoboditve iz Egipta in znamenju upanja dokončne osvoboditve. Jezus ve, da ga čaka nova velika noč in da bo on namesto zaklanih jagnjet daroval samega sebe na križu. Ve, da se bo v skrivnostnem daru kruha in vina, daroval svojim za vedno ter odprl vrata na novo pot osvoboditve in občestva z živim Bogom. Saj je na poti do višave križa, do trenutka ljubezni, ki se bo darovala. Zadnji cilj njegovega romanja pa je višava Boga samega, v katero želi povzdigniti človeško bitje. Med vhodom v Jeruzalem je ljudstvo pozdravljalo Jezusa kot Davidovega sina z besedami romarskega psalma 118 (117): »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« (Mt 21,9).

Današnja procesija, ki ponavzoča Jezusov vhod v Jeruzalem je podoba nečesa globljega, saj smo tudi mi z Jezusom na romanju proti višavi. Na tem romanju se večkrat sprašujemo če bomo zmogli, saj nas teža greha in omejenosti vleče navzdol. Človek se nahaja med tema dvema težnostnima silama, zato je vse odvisno od bega pred silo težnosti zla, da se lahko svobodno pustimo pritegniti težnostni sili Boga, ki nas napravlja resnične, nas povzdigne ter nam podarja resnično svobodo. Po bogoslužju Božje besede, na začetku evharistične molitve med katero Gospod stopi med nas, nas Cerkev povabi: 'Sursum corda – kvišku srca!'... To srce mora biti povzdignjeno. Vendar znova, mi sami smo preslabotni, da bi povzdignili naše srce do Božjih višav. Bog sam nas mora potegniti k sebi v višave, ravno zaradi tega je to Kristus povzdignil na križ. On se je spustil v skrajno dno človeškega bivanja, da bi nas potegnil v višave k sebi, k živemu Bogu. On se je ponižal, kakor pravi današnje drugo berilo. Samo tako je lahko premagal naš napuh. Božja ponižnost je skrajni izraz njegove ljubezni. Ravno ta ponižna ljubezen nas potegne v višave.