Papež med homilijo: Nimamo drugega Gospoda kot Njega, Jezusa, ponižnega Kralja...

TRG SV. PETRA (nedelja, 9. april 2017, RV) – »Ta slovesnost ima nekako dvojen okus, sladek in grenek, vesel in boleč, kajti z njo obhajamo Gospoda, ki vstopa v Jeruzalem in mu njegovi učenci vzklikajo kot kralju; istočasno pa je slovesno oznanjena evangeljska pripoved o njegovem trpljenju. Zaradi tega naše srce čuti boleče nasprotje in nekako v majhni meri občuti to, kar je čutil Jezus v svojem srcu tisti dan, ko se je veselil s svojimi prijatelji in jokal nad Jeruzalemom.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo, ki jo je po vstopni procesiji s palmami na cvetno nedeljo ter na 32. svetovni dan mladih daroval na Trgu sv. Petra. Pri tej slovesnosti je bilo navzočih 150 dijakov škofijske klasične gimnazije skupaj z njihovimi vzgojitelji, kakor tudi delegati pod vodstvom mag. Toneta Česna, udeleženci foruma 'Iz Krakova v Panamo – sinoda na poti z mladimi'.

Že 32 let to veselo razsežnost te nedelje bogati praznik mladih, torej Svetovni dan mladih, ki ga letos obhajamo na škofijski ravni. Čez nekaj časa bo na tem trgu vedno vznemirljiv dogodek odprtih obzorij, torej prehod križa od mladih iz Krakova tem iz Paname.

Pred procesijo oznanjen evangelij (prim. Mt 21,1-11) opisuje Jezusa, ki se spušča z Oljske gore na hrbtu oslička, na katerega se ni še nihče povzpel; poudari navdušenje učencev, ki spremljajo Učitelja z veselimi vzkliki; in daje verjetno podobo, kako je le-to okužilo otroke in mlade iz mesta, da so se s svojim vpitjem pridružili sprevodu. Jezus sam prepozna v tem veselem sprejemu neustavljivo moč, kakršno Bog hoče, in pohujšanim farizejem odgovori: »Povem vam, če bodo ti molčali, bodo kamni vpili« (Lk 19,40).

Toda ta Jezus, ki je, kakor je v Pismih, ravno na ta način vstopil v sveto mesto, ni nikakršen sanjač, ki širi blodnje, prerok 'new age-a', prodajalec dima. Nekaj povsem drugega je, je točno določen Mesija, s konkretno podobo služabnika, služabnika Boga in človeka, ki gre v trpljenje. Je veliki Trpin človeških bolečin.

Medtem ko se tudi mi veselimo našega Kralja, mislimo na trpljenje, ki ga bo ta teden moral pretrpeti. Mislimo na obrekovanja, hude žalitve, na pasti, na izdajo, zapuščenost, na krivično sodbo, udarce, bičanje, na trnovo krono…, in na koncu na križev pot vse do križanja.

On je to zelo jasno rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24). Nikoli ni obljubil časti in uspehov. Evangeliji o tem jasno govorijo. Vedno je svoje prijatelje opozarjal, da je bila njegova pot ta, in da bo končna zmaga šla preko trpljenja in križa. Isto velja tudi za nas. Da bi zvesto hodili za Jezusom, prosimo za milost, da bi to storili, ne z besedami, ampak dejansko, in da bi imeli potrpežljivost pri prenašanju svojega križa, da ga ne bi zavrnili, ga vrgli proč, ampak gledajoč Njega, ga sprejeli in nosili. Dan za dnem.

In ta Jezus, ki sprejme, da mu pojejo hozano, čeprav dobro ve, da ga čaka: »Križaj ga!«, od nas ne zahteva, da ga zremo samo na slikah ali fotografijah, ali na video posnetkih, ki krožijo po spletu. Ne! Navzoč je v številnih naših bratih in sestrah, ki danes prenašajo trpljenje kakor On: trpijo zaradi suženjskega dela, trpijo zaradi družinskih dram, trpijo zaradi bolezni… Trpijo zaradi vojn, terorizma, zaradi koristi primejo za orožje in pobijajo. Možje in žene, ki so prevarani, oskrunjeni v svojem dostojanstvu, izločeni… Jezus je v njih, v vsakemu od njih. In s tem iznakaženim obličjem, s tem zdelanim glasom prosi, nas prosi, da ga pogledamo, prepoznamo, ljubimo.

Drugega Jezusa ni. Isti je, ki je vstopil v Jeruzalem med mahanjem palmovih in oljčnih vej. Isti je, ki je bil prebit na križ in je umrl med razbojnikoma. Nimamo drugega Gospoda kot Njega, Jezusa, ponižnega Kralja pravičnosti, usmiljenja in miru.