Anne-Marie Pelletier o meditacijah letošnjega križevega pota v Koloseju

VATIKAN (ponedeljek, 10. april 2017, RV) – Meditacije za letošnji križev pot, ki bo potekal na veliki petek v rimskem Koloseju, je napisala francoska teologinja in Ratzingerjeva nagrajenka Anne-Marie Pelletier. Postaje križevega pota v ospredje postavljajo trenutke, ki se Pelletierjevi zdijo najpomenljivejši na Jezusovi poti proti Golgoti: Petrovo zanikanje, Kristusovo trpljenje, v katerem se danes prepoznajo mnogi moški, ženske in celo otroci, tišina sobote … Avtorica je želela dati poseben prostor ženskam, ki hodijo po svojih križevih potih. Navaja Katarino Siensko, Etty Hillesum in med pričevalci današnjega časa spomni na menihe iz Tibhirina.

Pomembna priložnost za ženske
Anne-Marie Pelletier je o meditacijah križevega pota spregovorila za Radio Vatikan. Pravi, da je ob prošnji, da jih napiše, ostala presenečena: »Spraševala sem se, zakaj bi ravno jaz morala napisati besede, ki se bodo potem brale v tako zelo pomembnem trenutku cerkvenega bogoslužja.« Najprej jo je nekoliko prestrašila ideja, da bi se njene besede o skrivnosti križa uporabile v imenu katoliške Cerkve, tako da bi se v njih lahko prepoznala vsaka oseba. A to prvo občutenje se je v avtorici zatem spremenilo v veliko veselje ob misli, da bo letos ženska lahko dala glas meditacijam križevega pota v Koloseju. »Takoj sem zaslutila, da gre za pomembno priložnost za ženske, a tudi za Cerkev,« pripomni. Gre za precej naraven dogodek, če pomislimo, da so v evangeljskih odlomkih o pasijonu navzoče ženske. Še več, ravno ženske so navzoče pod križem in v trenutku vstajenja. Vsi ti trenutki so torej tesno povezani z žensko navzočnostjo, zato se je Pelletierjevi zdelo naravno, da bo ženska postala interpret meditacij Cerkve letošnjega križevega pota.

Poskušala sem imeti držo poslušanja in tišine
Pri pripravi besedila ni toliko razmišljala, kaj želi povedati ali kaj želi posredovati. »Moja ideja je prej bila, da bi se nahajala na tej poti, se poskušala podati po korakih Jezusa, ki se vzpenja na Golgoto,« pravi in doda, da gre za razsežnost Božje misli in ne naše. »Poskušala sem imeti držo poslušanja in tišine, da bi zase in za druge prispela do izrednega paradoksa, ki se uresniči v uri pasijona in kar se močno in globoko dotika vsega delovanja našega sodobnega sveta.«

Križev pot nima klasične oblike
Pelletierjevih štirinajst postaj križevega pota nima klasične oblike. Pojasni, da ima križev pot različne oporne točke in nima obvezujoče sheme, zato je izbrala trenutke, ki so se ji zdeli še posebej pomembni. Tako se je odločila, da bo v meditacije umestila tudi Petrovo zanikanje Jezusa in prizor, ko tudi Pilat izjavi, da je Jezusa treba križati. Zdelo se ji je pomembno spomniti, da so bili judje in pogani povezani v krivdi za Jezusovo obsodbo na smrt. »Vemo, da so kristjani skozi stoletja poskušali pripisati odgovornost za Kristusovo smrt judovskemu ljudstvu. Besedila pa, kakor so napisana, nam pomagajo razumeti, da se v resnici nahajamo pred ogromno duhovno dramo, kjer so judje in pogani povezani v isti zavrnitvi Kristusa, v istem nasilju, ki vodi v obsodbo na smrt.«

Simon iz Cirene in njegova majhna dobrota
Med vsemi postajami Pelletierjeva izpostavi Jezusovo srečanje s Simonom iz Cirene. Bil je Libijec in je pripadal tistim, ki niso pričakovali tolažbe za Izrael. Predstavljen nam je kot nekdo, ki slučajno prekriža Kristusovo pot in so mu vsi dogodki popolnoma tuji. Znajde se pred obsojenim človekom, katerega telo je popolnoma izmaličeno od mučenja. »Pa vendar, Simon iz Cirene ne obrne pogleda na drugo stran. Preprosto sprejme, da bo Jezusu pomagal. Tu se nahajamo pred zelo ganljivim dejanjem,« zatrdi Pelletierjeva in spomni na izraz Vasilija Grossmana »majhna dobrota«, ki se izrazi kot sočutje pred trpljenjem drugega. »Simon iz Cirene se je znal tako preprosto odzvati, ko je v tistem trenutku priskočil na pomoč Jezusu, ne da bi vedel, da je na cesti srečal Božja Sina.«

Kristjani poklicani zoperstaviti se nasilju in smrti
Anne-Marie Pelletier pojasni, da je skozi meditacije želela v ospredje postaviti dejstvo, da imajo tragični dogodki pasijona človeško razsežnost: Kristus je obsojen na smrt, podvržen je nasilju ljudi. Ti dogodki nas učijo, da moramo priti do tistega, kar papež Frančišek imenuje evangelii gaudium, veselje evangelija. »Smo pred velikim paradoksom, kajti to, kar imamo pred očmi, je stvarnost nekega neuspeha, zmagujočega trpljenja, kraljestva smrti. A kot kristjani smo usmerjeni, da v vsem tem odkrijemo zmago Boga nad grehom, nasiljem, smrtjo.« Pelletierjeva doda, da je njen križev pot zato tudi poln molitev, ki so milostni dar. »Mislim, da je v današnjem svetu, ki je plen izsiljevanja zla in smrti, zelo pomembno ponovno zavedati se dejstva, da biti kristjan pomeni zoperstaviti se temu izsiljevanju nasilja in smrti ter da je ljubezen močnejša. Ljubezen, ki prihaja od Boga, ima zmago nad vsem. Mislim, da je danes naloga kristjanov biti ravno pričevalci tega.«

Vse človeštvo je poklicano na Golgoto
V meditacijah najdeta svoje mesto Katarina Sienska in Etty Hillesum. »Zame je bilo pomembno dati odmev besedam obeh,« pripomni avtorica in pove, da navaja tudi Dietricha Bonhoefferja, menihe iz Tibhirina in pravoslavnega teologa Christosa Yannarasa. »Mislim, da je dejansko vse človeštvo poklicano na Golgoto in, seveda, tudi vsa Cerkev v svoji raznolikosti. Torej smo vsi skupaj na tej poti, ki se steguje proti razumevanju, kaj se je zgodilo na križevem potu.« Menihe iz Tibhirina se navaja v posebnem trenutku. Križ je namreč drama nasilja, ki muči človeštvo, je drama nedolžnih, ki ga doživljajo, in je drama Kristusa, ki je z njimi. Menihi iz Tibhirina pa nas učijo, da je nasilje drugega, ki nam povzroča strah in nas lahko potolče, v resnici nasilje, ki biva v srcu vsakega človeka. Prava molitev je torej to, da bi bili osvobojeni tako nasilja drugih, zlobnežev, kot tudi svojega lastnega nasilja, kar se je Pelletierjevi zdelo pomembno izpostaviti v meditacijah.

Ženske ob Jezusovi smrti ohranijo držo življenja
Pri zadnji postaji križevega pota pa avtorica v ospredje postavlja ženske: »Želela sem, da je 14. postaja posvečena veliki soboti. Evangelij nam o tem dnevu ponudi le malo besed in te se nanašajo na ženske.« To so ženske, ki so potem, ko so Jezusa položili v grob, šle pripravit prte, da bi po šabatu lahko vanje zavile njegovo telo. Četudi jim naša liturgija ne namenja velikega prostora, je po prepričanju Pelletierjeve velika sobota temeljni trenutek. »Je trenutek zbranosti, tišine. Pripravlja nas, da prepoznamo vstajenje. Je prav tako ženski trenutek, ki nam govori o ženskah, ki so podvržene preizkušnji ob Jezusovi smrti, a ki istočasno ohranjajo naprej držo življenja: pripravljajo prte, s katerimi bodo šle in počastile Kristusovo telo; njihovo obnašanje je popolnoma drugačno od odziva učencev na poti v Emavs. Ti so razočarani in zmedeni, ženske pa se nam, nasprotno, ne kažejo na tak način. Preprosto in trezno poskrbijo za prte in se tako pripravijo, da bodo sprejele veliko presenečenje ob oznanjenju vstajenja.«