Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

App:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Kateheze

Papež Frančišek med splošno avdienco: Ljubezen je motor, ki poganja naše upanje

Papež Frančišek: "Motrimo križanega, ki je vrelec upanja. In počasi bomo razumeli, da upati z Jezusom pomeni učiti se že sedaj videti veliko noč v križu, življenje v smrti." - AFP

12/04/2017 12:23

VATIKAN (sreda, 12. april 2017, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco govoril o krščanskem upanju, ki izvira iz križa. Zemeljska upanja se pred križem zrušijo, mi pa verjamemo, da se na križu rodi novo upanje, ki je drugačno. Kristusova ljubezen namreč vsak poraz spremeni v zmago, vsako razočaranje v upanje.

Izhodišče kateheze so bile Jezusove besede iz Janezovega evangelija, ki so se prebrale na začetku splošne avdience: »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (Jn 12,24-25).

Zemeljska upanja se pred križem zrušijo
Prejšnjo nedeljo smo se spomnili Jezusovega vhoda v Jeruzalem sredi radostnega vzklikanja učencev in velike množice. Ljudje so v Jezusa polagali veliko upanja: mnogi so od njega pričakovali čudeže in velika znamenja, izkazovanje moči in celo osvoboditev izpod sovražnih osvajalcev. Kdo med njimi bi si mislil, da bo čez nekaj časa Jezus ponižan, obsojen in ubit na križu? »Zemeljska upanja tistih ljudi so se pred križem zrušila. Mi pa verujemo, da se ravno v Križanem naše upanje ponovno rodi,« je zatrdil sveti oče in še enkrat ponovil: »Zemeljska upanja se pred križem zrušijo, a rodijo se nova upanja, upanja, ki trajajo za vedno. Upanje, ki se rodi iz križa, je drugačno.« Drugačno je od tistih, ki se zrušijo, drugačno od upanja sveta. In za kakšno upanje pravzaprav gre, je papež pojasnil v nadaljevanju kateheze.

Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre …
Pomagajo nam lahko besede, ki jih je Jezus izrekel ravno na vhodu v Jeruzalem: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Poskusimo pomisliti na majhno zrno, ki pade v zemljo. Če ostane zaprto vase, se ne bo nič zgodilo. Če pa se prelomi in se odpre, bo dalo življenje klici, poganjku in zatem rastlini, ki bo obrodila sad.

Upanje, ki je rojeno iz ljubezni

Jezus je prinesel na svet novo upanje in prinesel ga je v obliki semena. Postal je majhen kakor pšenično seme. Zapustil je svojo nebeško slavo, da bi prišel med nas – »padel je v zemljo«. A to še ni bilo dovolj. Da bi obrodil sad, je Jezus živel ljubezen do konca, ko se je pustil razlomiti smrti kakor seme, ki se pusti razlomiti v zemlji. »Ravno tam, na skrajni točki ponižanja, ki je tudi najvišja točka ljubezni, je vzklilo upanje.« In to upanje je vzklilo ravno zaradi sile ljubezni, kajti ljubezen vse upa in vse prenaša. Ljubezen, ki je življenje Boga, je prenovila vse, kar je dosegla. Papež je poudaril, da je Jezus na veliko noč naš greh – s tem, da ga je vzel nase – spremenil v odpuščanje, našo smrt v vstajenje, naš strah v zaupanje. To je tudi razlog, zakaj je na križu rojeno naše upanje in zakaj se vedno na novo rojeva; zakaj »se z Jezusom vsaka tema lahko spremeni v luč, vsak poraz v zmago, vsako razočaranje v upanje«. In to prav vsako, je poudaril sveti oče, rekoč, da upanje vse premaga, ker se rodi iz ljubezni Jezusa, ki je postal seme v zemlji in je umrl, da bi dal življenje, polno ljubezni in upanja.

Logika semena, ki umre, daje sad
Ko se odločimo za Jezusovo upanje, počasi odkrijemo, da je zmagovalni način življenja način semena, način ponižne ljubezni. »Ni druge poti za zmago nad zlom in za upanje na svetu,« je izpostavil Frančišek. Morda bi kdo rekel, da je to »logika poraza«, kajti kdor ljubi, izgubi moč, kdor daje, se nečesa razlasti. »V resnici pa,« je pojasnil, »logika semena, ki umre, logika ponižne ljubezni, je pot Boga in samo ta da sad.« To vidimo tudi v nas samih: imeti nekaj nas vedno žene, da hočemo nekaj drugega, pridobil sem si eno stvar in takoj želim imeti še drugo, večjo, in tako naprej – nikoli nisem zadovoljen. To je po papeževih besedah zelo slaba žeja: več ko imaš, več bi imel. »Kdor je požrešen, ni nikoli sit.« Jezus o tem govori na zelo jasen način: »Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil.« Kar pomeni, kdor ima rad svoje in živi za svoje interese, se sam napihuje, izgubi. Kdor pa, nasprotno, sprejema, je razpoložljiv in služi, živi na način Boga, ta je zmagovalec, reši sebe in druge, »postane seme upanja za svet«. Lepo je pomagati drugim in jim služiti. Morda se včasih utrudimo, a srce se nam napolni z veseljem in upanje. To pomenita ljubezen in upanje skupaj: služiti in dajati.

Križ je obvezna pot, a ni cilj
Frančišek je zatem izpostavil, da pa ta resnična ljubezen gre preko križa, žrtvovanja, kakor pri Jezusu: »Križ je obvezna pot, vendar pa ni cilj. Cilj je slava, kakor nam to kaže velika noč.« Pri tem nam lahko pomaga še ena podoba, ki jo je Jezus zapustil svojim učencem med zadnjo večerjo: »Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet« (Jn 16,21).  To je tisto, kar počnejo mame: dajo novo življenje, trpijo, a zatem so vesele, srečno, kajti dale so novo življenje. Torej: podarjanje življenja, ne pa ga posedovanje, daje veselje. Ljubezen dá na svetlo življenje in celo dá smisel bolečini. »Ljubezen je motor, ki poganja naše upanje,« kar je papež hotel kar dvakrat poudariti, zatem pa je vsem ponudil vprašanja: »Ljubim? Sem se naučil ljubiti? Se vsak dan učim še bolj ljubiti? Kajti ljubezen je motor, ki poganja naše upanje!«

Reči pred Križanim: Ti si moje upanje
Ob koncu kateheze je povabil, naj se v teh dneh, ki so »dnevi ljubezni«, pustimo oviti skrivnosti Jezusa, ki je kakor pšenično seme umrl, da bi nam dal življenje. »On je seme našega upanja. Motrimo križanega, ki je vrelec upanja. In počasi bomo razumeli, da upati z Jezusom pomeni učiti se že sedaj  videti rastlino v semenu, veliko noč v križu, življenje v smrti.« Zbranim na splošni avdienci je dal domačo nalogo in jih povabil, naj se doma postavijo pred Jezusa na križu in izgovorijo: »S tabo ni nič izgubljenega. S tabo lahko vedno upam. Ti si moje upanje.« Zatem pa so vsi skupaj trikrat ponovili: »Ti si moje upanje.«

12/04/2017 12:23