2017-04-13 16:30:00

Duhovne misli Benedikta XVI. za veliki petek


Benedikt XVI. v svojem drugem delu knjige Jezus iz Nazareta eno od poglavij nameni tudi skrivnosti Jezusove smrti. »Prva Jezusova beseda na križu je prošnja za odpuščanje njegovim krvnikom: Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo. To, kar je Gospod pridigal v govoru na gori, je sedaj osebno izpolnil. Ne pozna nikakršnega sovraštva. Ne kliče k maščevanju. Prosi odpuščanja za tiste, ki ga pribijajo na križ.«

Benedikt XVI. se zaustavi ob besedah: »Ne vedo kaj delajo. Nevednost torej zmanjša krivdo in pušča odprta vrata k spreobrnjenju. A ne gre le za preprosto opravičilo, kajti obenem razkrije otopelost srca, otopelost, ki se upira pozivu resnice, da za vse čase in za vse ljudi ostaja tolažba, da je namreč za Jezusa nevednost, bodisi tistih, ki zares niso vedeli, bodisi tistih, ki so vedeli, a so ga obsodili, postala motiv za prošnjo odpuščanja – nevednost vidi kot vrata, ki nas lahko odprejo za spreobrnjenje.«

Benedikt XVI. osvetli tudi Jezusov krik na križu: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Kot trdijo evangelisti, osebe, ki so ga obkrožale, niso razumele njegovega vzklika in so ga razlagale kot klicanje Elija. Samo skupina vernikov je Jezusov vzklik lahko razumela kot pravi mesijanski krik. Ne gre za kakršen koli krik zapuščenosti. Jezus namreč izgovori veliki psalm trpečega Izraela in tako sprejme vase vso bolečino tako Izraela kot vseh ljudi, ki trpijo na tem svetu zaradi zakrivanja Boga. Jezus pred srce samega Boga prinese krik tesnobe nemirnega sveta, katere razlog je odsotnost Boga. Poistoveti se s trpečim Izraelom, s človeštvom, ki trpi zaradi pomanjkanja Boga, vase sprejme krik človeštva, njegovo muko, vso njegovo potrebo po pomoči in ga tako hkrati preobrazi.

Preobrazba, ki jo prinese Jezusova smrt, so sprava, pokora in odrešenje. Pod vodstvom Svetega Duha porajajoča se Cerkev je počasi prodrla v najglobljo resnico križa, gnana z željo, da bi vsaj na daleč razumela razlog in cilj križa. Prvi kristjani, razumejo, da so s Kristusovim križem dokončno presežene starodavne žrtve v templju. Zgodilo se je nekaj novega. V Jezusovem trpljenju, vsa umazanija sveta pride v stik z neizmerno Čistostjo, z dušo Jezusa Kristusa, in tako s samim Božjim Sinom. Če običajno ob stiku nečista stvar okuži in onesnaži čisto stvar, je tu ravno nasprotno: kjer svet z vso svojo nepravičnostjo in vso svojo krutostjo, ki ga onesnažujeta, pride v stik z nezmerno Čistostjo – tam se On, Čistost, razodene kot najmočnejši. V tem stiku, se umazanija sveta zares vpije, se izniči in preobrazi preko bolečine neskončne ljubezni.«








All the contents on this site are copyrighted ©.