Papež med krizmeno mašo: Kar oznanja duhovnik, je veselo oznanilo

VATIKAN (četrtek, 12. april 2017, RV) – Papež Frančišek je dopoldne v baziliki svetega Petra daroval krizmeno mašo, med katero je posvetil olja, ki se bodo skozi leto uporabljala v rimski škofiji pri podeljevanju zakramentov. Ob njem so somaševali kardinali, škofje in duhovniki, ki so med bogoslužjem obnovili svoje duhovniške obljube. Sveti oče je med homilijo govoril o veselem oznanilu, ki izvira iz maziljenja, ter ga ponazoril s tremi podobami: Marijo, Samarijanko in Jezusovim srcem. Za izhodišče je vzel Jezusove besede, ki so se brale med evangelijem: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu« (Lk 4,18).

Duhovnik oznanja veselje evangelija
Gospod, ki ga je mazilil Duh, prinaša veselo oznanilo ubogim. »Vse, kar oznanja Jezus, in tudi mi duhovniki, je veselo oznanilo,« je izpostavil papež. Vesel je zaradi evangeljskega veselja, kdor je bil maziljen v svojih grehih z oljem odpuščanja, maziljen v svoji karizmi z oljem poslanstva, da bi mazilil druge. In enako kot Jezus, duhovnik naredi oznanilo veselo z vso svojo osebnostjo. Kadar pridiga homilijo – ta je naj po papeževih besedah, če je le mogoče, kratka – to počne z veseljem, ki se dotakne srca njegovih ljudi, in sicer po besedi, s katero se je Gospod dotaknil njega v molitvi. Kakor vsak učenec misijonar, duhovnik naredi oznanilo veselo z vsem svojim bitjem. Po drugi strani, ravno najmanjši so tisti, ki najbolje sporočajo veselje: predvsem kdor naredi majhen korak naprej in tako usmiljenje privre iz nikogaršnje zemlje; kdor v ponižni razpoložljivosti pusti, da uporabljajo njegov čas …

Veselo oznanilo

Lahko se zdi, da je »veselo oznanilo« druga beseda za »evangelij«, kot »dobra vest« ali »dobra novica«. Pa vendar vsebuje nekaj, kar v sebi povzema vse ostalo: »veselje evangelija«. Povzema vse, ker je veselo v samem sebi.

Veselo oznanilo je »dragoceni biser evangelija«. Ni predmet, je poslanstvo. To vé, kdor doživi »prijetno in tolažilno veselje oznanjevanja evangelija« (Evangelii gaudium, 10). Veselo oznanilo se rodi iz maziljenja. Prvo, »veliko duhovniško maziljenje« Jezusa opravi Sveti Duh v Marijinem telesu. V tistih dneh, zaradi veselega oznanjenja Devica Marija zapoje Magnifikat, Jožefovo srce se napolni s sveto tišino in Janez poskoči od veselja v telesu svoje matere Elizabete. Danes se Jezus vrne v Nazaret in veselje Duha obnovi maziljenje v mali sinagogi tistega kraja: Duh pride in se izlije nanj ter ga mazili z oljem veselja (glej Ps 45,8).

Tri milosti evangelija: resnica, usmiljenje, veselje
V nadaljevanju je papež Frančišek poudaril naj nihče ne loči tri milosti evangelija: njegovo resnico – o kateri se ne pogaja, njegovega usmiljenja – ki je brezpogojno do vseh grešnikov, njegovega veselja – ki je globoko in vključujoče.

Resnica veselega oznanila ne bo nikoli mogla biti samo neka abstraktna resnica, ena tistih, ki se nikoli v polnosti ne utelesijo v življenju oseb, ker se čutijo udobneje na natisnjenem papirju knjig.

Usmiljenje veselega oznanila ne bo nikoli moglo biti žalostno ali nevtralno, saj je izraz v celoti osebnega veselja: »… je veselje Očeta, ki noče, da bi se pogubil kdo od njegovih malih« (Evangelii gaudium, 237); je veselje Jezusa, ko vidi, da so ubogi evangelizirani in da mali gredo evangelizirat.

Veselja evangelija so posebna veselja, pri čemer je papež izpostavil uporabo množine, saj so mnoga in različna, glede na to, kako želi Duh sporočati v vsaki dobi, vsaki osebi v posamezni kulturi. Ta veselja je treba dati v nove mehove, o katerih govori Gospod, da bi izrazil novost svojega sporočila.

Devica Marija – nalezljiva polnost
Sveti oče je duhovnikom v ospredje postavil tri podobe o novih mehovih, v katerih se veselo oznanilo dobro ohranja, kjer ne postane kislo in iz katerih se obilno izliva.

Prva podoba veselega oznanila so kamniti vrči  na svatbi v Kani (glej Jn 2,6). Ti polni vrči dobro odražajo tisti »popolni meh«, kar je Devica Marija. Evangelij pravi, da so jih napolnili do vrha (glej Jn 2,7). Predstavljamo si lahko, da je eden od služabnikov pogledal Marijo, da bi vedel, ali je tako dovolj, in ona mu je s kretnjo povedala, naj doda še malo več. »Marija je novi meh nalezljive polnosti,« je povedal papež in dodal, da duhovniki brez Marije ne morejo iti naprej v svojem duhovništvu. Ona je Očetova mala služabnica, ki med hvalnico prekipeva od veselja (glej Evangelii gaudium, 286). Je »Marija pripravljenosti«, ki je v svojem brezmadežnem telesu pravkar spočela Besedo življenja in se takoj podala obiskat in služit teti Elizabeti. »Njena nalezljiva polnost nam pomaga premagati skušnjavo strahu: tisto pomanjkanje poguma, da bi do vrha napolnili vrč; tisto strahopetnost, da bi šli in druge okužili z veseljem.« A nasprotno temu, »veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom« (Evangelii gaudium, 1).

Samarijanka - konkretnost
Kot drugo podobo veselega oznanila je sveti oče izpostavil vrč, ki ga je sredi opoldanskega sonca na glavi nosila Samarijanka (gled Jn 4,5-30). Ta podoba dobro izraža bistveno vprašanje in to je vprašanje konkretnosti. Gospod, ki je izvir žive vode, ni imel s čim zajeti, da bi pil. In Samarijanka je vzela vodo iz svojega vrča z zajemalko in odžejala Gospoda. »In še bolj ga je odžejala z izpovedjo svojih konkretnih grehov. Ko se je pretresel meh Samarijankine duše, ki je prekipevala od usmiljenja, se je Sveti Duh izlil na vse prebivalce tistega malega kraja, da so Gospoda vabili, naj se ustavi pri njih.«

Papež je pri tem spomnil na Mater Terezijo iz Kalkute, ki je bila novi meh s to vključujočo konkretnostjo, ki jo je Gospod poklonil njeni 'samarijaski' duši. Poklical jo je in ji rekel: »Žejen sem. Mala moja, pridi, ponesi me v luknje revnih. Pridi, bodi moja luč. Ne morem iti sam. Ne poznajo me, zato me nočejo. Ponesi me k njim.« In ona je začela pri enem in s svojim nasmehom in svojim načinom, kako se je z rokami dotikala ran, je ponesla veselo oznanilo vsem. Z rokami se dotikati ran, je ponovil sveti oče: duhovnikove nežnosti do bolnih, obupanih; duhovnik – človek nežnosti, konkretnosti.

Gospodovo prebodeno srce – celovitost, ki priteguje
Tretja podoba veselega oznanila je neizmeren meh Gospodovega prebodenega srca, pri čemer je Frančišek izpostavil krotko, ponižno in ubogo celovitost, ki vse priteguje k sebi. »Pri njem se moramo naučiti, da velikega veselja tistim, ki so zelo ubogi, ne moremo oznanjati drugače kot na spoštljiv in ponižen način vse do ponižanja. Konkretna, nežna in ponižna – tako bo evangelizacija vesela. Evangelizacija ne sme biti naduta. Ne sme biti toga celovitost resnice, kajti resnica je postala meso, postala je nežnost, postala je otrok, postala je človek, postala je greh na križu.« Duh oznanja in uči »vso resnico« in ne boji se nam jo dajati piti po požirkih. Duh nam v vsakem trenutku govori, kar moramo povedati našim nasprotnikom (glej Mt 10,19), osvetljuje nam naslednji mali korak naprej, ki ga v tistem trenutku lahko storimo. Ta krotka celovitost daje veselje ubogim, oživlja grešnike, dá dihati tistim, ki jih zatira demon.

»Dragi duhovniki, ko bomo konteplirali in pili iz teh treh novih mehov, bo veselo oznanilo v nas dobilo nalezljivo polnost, ki ga Marija posreduje z vsem svojim bitjem, vključujočo konkretnost Samarijankinega oznanila in krotko celovitost, s katero Duh izvira in se neprestano razliva iz prebodenega srca Jezusa, našega Gospoda,« je sklenil homilijo papež Frančišek.