Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

App:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Vatikan \ Dogodki

Papeški pridigar: Križ ni proti svetu, ampak je za svet

Papež Frančišek v molitvi na začetku obredov velikega petka v baziliki sv. Petra. - AP

14/04/2017 18:15

VATIKAN (petek, 14. april 2017, RV) – Sveti oče je danes popoldne v baziliki sv. Petra vodil bogoslužje velikega petka, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti. Obred se je začel s počastitvijo oltarja, papež je pred njim legel na obraz, vsi ostali pa so ga pospremili s tiho molitvijo. Sledilo je besedno bogoslužje; nato, po prošnjah, češčenje križa; in zatem še obhajilo.

Kristusova smrt je za vedno spremenila obličje smrti
Homilijo je, kakor je v navadi na veliki petek, imel papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa. Izhajal je iz besed: »O crux, ave spes unica« (Pozdravljen križ, edino upanje). Pripoved o Kristusovem trpljenju je v svojem bistvu poročilo o neki nasilni smrti. Novic o nasilni smrti v teh dneh ne manjka. Sledijo si s takšno hitrostjo, da vsak večer pozabimo na tiste, ki smo jih slišali dan poprej. Kako torej, da se svet po 2000 letih še vedno spominja, kakor da bi se zgodila včeraj, smrti Jezusa Kristusa? Ta smrt – je pojasnil p. Cantalamessa – je za vedno spremenila obličje smrti, dala ji je nov smisel.

Prebodeno, a živeče srce
Evangelist Janez zapiše, da sta, ko je eden izmed vojakov s sulico prebodel Jezusovo stran, pritekla kri in voda. Gre za jasen namig na Ezekielovo preroštvo, ki govori o prihodnjem templju Boga, iz katerega privre voda, ki postane reka, primerna za plovbo, in okoli katere uspeva vsaka oblika življenja (glej Ezk 47). Izvir te »reke žive vode« je Kristusovo prebodeno srce. V Trojici in v svetu obstaja človeško srce, ki utripa, in sicer ne le metaforično, temveč zares. Če je vstal Kristus, je vstalo tudi njegovo srce. Kakor celo telo živi, v drugačni razsežnosti kakor prej, pa vendar resnični, četudi mistični: »Prebodeno, a živeče srce; večno prebodeno, ravno zato, ker je večno živeče.«

Križ stoji trdno, medtem ko se svet suče
P. Cantalamessa je nadalje premišljeval o križu. Spomnil je na napis na kartuzijanskem grbu: »Stat crux dum volvitur orbis« (Križ stoji trdno, medtem ko se svet suče). Križ, ki stoji trdno, predstavlja dokončen in nepovraten Božji »ne« nasilju, krivici, sovraštvu, laži, vsemu, kar imenujemo »zlo«. Istočasno je »da«, prav tako nepovraten, ljubezni, resnici in dobremu. »Ne« grehu in »da« grešniku. Križ ni »proti« svetu, ampak je »za« svet: da bi dal smisel vsemu trpljenju, ki je že bilo, ki je in ki bo v človeški zgodovini. Križ je živa razglasitev, da dokončna zmaga ni na strani tistega, ki slavi zmago nad drugimi, temveč tistega, ki slavi zmago nad seboj; ni na strani tistega, ki povzroča trpljenje, temveč tistega, ki trpi.

Pozdravljen križ, edino upanje
Človeška zgodovina je šla skozi številne prehode. Danes doživljamo nekaj novega. Ne gre več le za prehod in spreminjanje, ampak je le-temu potrebno dodati še razdrobljenost. Ni trdnih opornih točk, nespornih vrednot, nobene čeri v morju, katere bi se lahko oprijeli ali na katero bi lahko trčili. Slikar Salvador Dalì je v drugi polovici prejšnjega stoletja naslikal Križanega, ki se zdi kakor preroštvo te sedanje situacije. Ogromen, monumentalen križ s Kristusom vidimo od zgoraj, Jezusova glava pa je nagnjena navzdol. A pod njim ni trdne zemlje, temveč voda. Križani ne stoji med nebom in zemljo, ampak med nebom in tekočim elementom sveta. Toda ta tragična podoba vsebuje neko tolažilno gotovost: tudi za »utekočinjeno« družbo, kakor je naša, obstaja upanje. Upanje obstaja, ker je nad njo Kristusov križ: »Pozdravljen križ, edino upanje«. Križ ni nepremičen, medtem ko se svet suče, kakor spomin na nek pretekli dogodek ali zgolj simbol, ampak stoji kakor resničnost, ki je živa in delujoča.

Kamnito srce je v notranjosti vsakogar izmed nas
Kristus ni prišel razložit stvari, ampak spremeniti osebe. Temačno srce, ki ga Sveto pismo imenuje kamnito srce, je v notranjosti vsakogar izmed nas. To je srce, ki je zaprto za Božjo voljo in trpljenje bratov; srce nekoga, ki je nakopičil brezmejne vsote denarja in ostaja brezbrižen do bridkosti drugega, ki nima kozarca vode, da bi ga dal svojemu otroku; srce človeka, ki se pusti obvladovati kakšni nečisti strasti in je zanjo pripravljen celo ubijati ter živeti dvojno življenje; pa tudi srce duhovnikov in kristjanov, ki še vedno živijo predvsem zase in ne za Gospoda.

Zapisano je, da se je v trenutku Kristusove smrti zagrinjalo v templju pretrgalo na dvoje od vrha do tal, da se je zemlja stresla, skale razpočile, grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je vstalo (glej Mt 27,51-52). Ta znamenja imajo običajno apokaliptično razlago. A imajo še drug pomen: »Nakazujejo tisto, kar se mora zgoditi v srcu vsakogar, ki bere in premišljuje o Kristusovem trpljenju.«

14/04/2017 18:15