Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Srečanja in dogodki

Papež za časopis La Repubblica: Poglejmo svoje krivde. Srce bo postalo bolj človeško

Papež v zaporu Paliano. Cerkev mora iti in biti blizu zadnjim, odrinjenim, odvrženim.

14/04/2017 13:28

VATIKAN (petek, 14. april 2017, RV) – Papež Frančišek v intervjuju za italijanski časopis La Repubblica ponovno poziva k prizadevanju za mir na svetu. Danes se greh v vsej svoji uničevalni sili kaže v vojnah, različnih oblikah nasilja in zlorabljanja, zapuščenosti najšibkejših. Plačajo vedno zadnji, medtem ko trgovci z orožjem služijo s krvjo moških in žensk.

Poglejmo vase, potrudimo se videti svoje krivde
A pogovor se začne pri velikem četrtku, ko se je sveti oče ponovno podal k zapornikom, tokrat v zapor Paliano blizu Rima, da bi z njimi obhajal sveto mašo v spomin na Gospodovo zadnjo večerjo. Frančišek spomni, da evangeljski odlomek o vesoljni sodbi pravi: 'V ječi sem bil in ste me obiskali.' Po njegovih besedah to Jezusovo naročilo velja za vsakega, predvsem pa za škofa, ki je oče vseh. Nekateri za zapornike pravijo, da so krivi. Papež pa odgovarja z Jezusovimi besedami: Kdor ni kriv, naj prvi vrže kamen. »Poglejmo vase in potrudimo se videti svoje krivde. Tako bo naše srce postalo bolj človeško.« Kot duhovniki in kot škofje moramo biti vedno na uslugo. Doda, da je obiskovanje zapornikov zanj »dolžnost, ki mu izvira iz srca«.

Obisk zapornikov na veliki četrtek je postala že tradicija. Papež Frančišek zatrdi, da ga je veliko naučil Agostino Casaroli, kardinal in vatikanski državni tajnik, ki je umrl leta 1998. Kot duhovnik je vrsto let opravljal apostolat v zaporu za mladoletne v Casal del Marmu. Vsako soboto je izginil in vsi so govorili, da počiva. On pa je z avtobusom prišel v zapor in tam spovedoval mladostnike ter se z njimi igral. Klicali so ga don Agostino, nihče ni pravzaprav vedel, kdo je. Ko ga je ob neki priložnosti sprejel Janez XXIII., ga je vprašal, ali še vedno obiskuje tiste mladostnike. In ko mu je ta odgovoril, da ja, mu je papež dejal: 'Lepo vas prosim, nikoli jih ne zapustite.'

Po Frančiškovih besedah mora Cerkev predvsem iti naproti »odvrženim«: »Iti, biti blizu zadnjim, odrinjenim, odvrženim. Ko sem pred zapornikom, se na primer vprašam: Zakaj on in ne jaz? Sem jaz več vreden kot on, ki je notri? Zakaj je on padel, jaz pa ne? To je skrivnost, ki me približuje njim.«

Sem grešnik
Že v nekem drugem intervjuju je papež Frančišek na vprašanje, kdo je, odgovoril: »Grešnik.« Tudi za La Repubblico pritrdi, da se čuti grešnik. Geslo v njegovem grbu je stavek svetega Bede Častitljivega, povezan s svetim Matejem: 'Miserando atque eligendo'  (Z usmiljenjem in izvolitvijo).  Bog se je ozrl. Pogledal ga je z usmiljenjem in ga izbral. Papež pripomni da ne gre samo za neko navadno geslo: »To je moja zvezda vodnica. V njej je zaobjeta skrivnost Boga, ki je pripravljen vzeti nase zlo sveta, da bi pokazal svojo ljubezen do človeka.«

Jezus je blizu ravno družbeno odvrženim
Evangelij je poln prizorov, v katerih vidimo Jezusa, ki se približa tistim, ki jih je družba odvrgla. Frančišek nadaljuje z besedami žene, ki je dvanajst let krvavela: 'Če se samo dotaknem njegove obleke, bom rešena.' V sebi čuti, da jo Jezus lahko ozdravi. Bila je žena, ki jo je družba odvrgla, Jezus pa ji povrne zdravje ter osvobodi družbene  in verske diskriminacije. Po papeževem prepričanju nas ta prizor usmerja k premišljevanju, da je Jezusovo srce vedno namenjeno njim, izključenim, kakor se je takrat dojemalo to ženo.

Ta diskriminacija se nadaljuje tudi v današnjem času. »Vsi smo v nevarnosti, tudi krščanske skupnosti, pred zavračanjem ženskosti zaradi predsodkov ter pred žaljivimi sumi v njeno nedotakljivo dostojanstvo. V tem smislu so ravno evangeliji tisti, ki ponovno vzpostavljajo resnico in vodijo do pogleda, ki osvobaja. Jezus je občudoval vero te žene, ki so se je vsi izogibali, in njeno upanje je spremenil v rešitev.«

Na novinarjevo pripombo, da se je ta žena čutila izključena zaradi svojega greha, papež Frančišek zatrdi, da »smo vsi mi grešniki, a Jezus nam odpušča s svojim usmiljenjem«. Krvaveča žena je bila boječa, ni hotela, da jo vidijo, a ko se Jezus sreča z njenim pogledom, je ne graja. Sprejme jo z usmiljenjem in nežnostjo, prizadeva si za osebno srečanje z njo, da bi ji povrnil dostojanstvo. »In to velja za vse nas, kadar se čutimo odvržene zaradi naših grehov. Danes Gospod pravi vsem nam: 'Pogum, pridi! Nisi več odvržen, odvržena, odpuščam ti, objemam te.' Takšno je Božje usmiljenje. Biti moramo pogumni in iti k njemu, prositi odpuščanje za naše grehe in iti naprej. Pogumno, kot je to storila ta žena.«

Kdor se čuti odvržen, se tega sramuje in skriva stvari. Jezus pa nas postavi na noge in nam povrne dostojanstvo. Jezus daje popolno odrešenje, ki ženo ponovno vključi v območje Božje ljubezni, obenem pa ji povrne dostojanstvo. »Jezus tako Cerkvi kaže pot, na katero naj se poda, da bi srečala vsako osebo, da bi vsak lahko bil ozdravljen v telesu in duhu ter bi se mu obnovilo dostojanstvo Božjega otroka,« zatrdi Frančišek.

Danes se greh kaže v vojnah …
V nadaljevanju intervjuja papež spregovori o razmerah, v katerih se nahaja današnji svet, in v ospredje postavi nujno potrebo po miru: »Mislim, da se greh danes kaže v vsej svoji uničevalni sili v vojnah, različnih oblikah nasilja in zlorabljanja, zapuščenosti najšibkejših. Plačajo vedno zadnji, nezaščiteni.« Frančišek ponovno izrazi poziv k miru za ta svet, ki je podvržen trgovcem z orožjem, ki služijo s krvjo moških in žensk. Prejšnje stoletje sta opustošili dve pogubni svetovni vojni, soočilo se je z grožnjo jedrske vojne in velikim številom drugih konfliktov, medtem ko se danes spoprijemamo s strašno svetovno vojno po koščkih. Težko je vedeti, ali je svet trenutno bolj nasilen ali manj, kot je bil včeraj, in tudi ali se zaradi sodobnih sredstev komunikacije in mobilnosti, ki zaznamujejo našo dobo, bolj zavedamo nasilja ali pa smo se nanj bolj navadili.

Kaj je cilj teh vojn, se sprašuje tudi sveti oče: »Ali nasilje pomaga dosegati cilje, ki imajo trajno vrednost? Ali vse kar doseže, ni to, da sproži vračanje nasilja in spirale konfliktov, ki prinašajo korist samo nekaterim 'vojnim gospodom'?« Kot že večkrat, ponovno poudari: »Nasilje ni zdravilo za naš razdrobljen svet. Na nasilje odgovoriti z nasiljem v najboljšem primeru vodi v prisilne migracije in strašno trpljenje, kajti velika količina virov je namenjena za vojaške cilje in je odvzeta za vsakodnevne potrebe mladih, družin v težavah, ostarelih, bolnih, veliki večini prebivalcev sveta. V najslabšem primeru lahko vodi v fizično in psihično smrt mnogih, če ne celo vseh.«

Zaporniki lastnih ideoloških vzorcev
Ob koncu intervjuja se sveti oče ponovno vrne k zapornikom. »Včasih nas določena hinavščina vodi, da v zapornikih vidimo samo osebe, ki so naredile napako, za katere je edina pot v zaporu.« In ponovno poudari: »Vsi se lahko zmotimo. Vsi smo na tak ali drugačen način naredili napako.« Zaradi hinavščine pa se ne pomisli, da obstaja možnost spremeniti življenje, ne zaupamo preveč v rehabilitacijo, ponovno vključitev v družbo. A na ta način se pozablja, da smo vsi grešniki. »In pogosto smo prav tako zaporniki, ne da bi se tega zavedali: kadar ostajamo zaprti v svoje predsodke ali smo sužnji idolov lažnega blagostanja, kadar se premikamo znotraj ideoloških vzorcev ali pa absolutiziramo zakone trgovanja, ki tlačijo osebe … V resnici pa ne počnemo nič drugega, kot da ostajamo med tesnimi stenami celice individualizma ali samozadostnosti, prikrajšani za resnico, ki daje svobodo. In usmerjanje prsta v nekoga, ki je naredil napako, lahko postane alibi za skrivanje lastnih protislovij.«

14/04/2017 13:28