2017-04-15 16:00:00

Duhovne misli Benedikta XVI. za veliko noč


Urbi et Orbi, 8. april 2012
Dragi bratje in sestre iz Rima in vsega sveta! 'Surrexit Christus, spes mea' – Vstal je Kristus, upanje moje (Velikonočna slednica).
Vse vas naj doseže radostni glas Cerkve z besedami, ki jih starodavna himna postavlja na ustnice Marije Magdalene, ki je prva srečala vstalega Jezusa na velikonočno jutro. Tekla je k drugim apostolom in jim brez sape oznanila: 'Gospoda sem videla!' (Jn 20,18). Tudi mi, ki smo prehodili puščavo posta in boleče dneve trpljenja, dajmo danes prostor zmagovitemu vzkliku: 'Vstal je! Resnično je vstal!'

Vsak kristjan podoživlja izkustvo Marije Magdalene. Gre za srečanje, ki spremeni življenje: srečanje z enkratnim človekom, po katerem lahko izkusimo vso dobroto in resničnost Boga, ki nas osvobaja od zla ne le površinsko, za hip, ampak nas rešuje od njega korenito, ozdravlja nas povsem in nam vrača naše dostojanstvo. Zato Magdalena imenuje Jezusa 'moje upanje': ker ji je on dal prerojenje, novo prihodnost, dobro življenje, osvobojeno zla. 'Kristus, upanje moje' pomeni, da vsako moje hrepenenje po dobrem najde v njem resnično možnost; z njim lahko upam, da bo moje življenje dobro, polno in večno, ker je Bog sam postal bližnji, tako da je celo vstopil v našo človeškost.

Toda Marija iz Magdale je – kot drugi učenci – morala videti Jezusa zavrženega od voditeljev ljudstva, ujetega, bičanega, obsojenega na smrt in križanega. Neznosno mora biti videti poosebljeno Dobroto, kako je podvržena človeški zlobi, kako Resnico zasmehuje laž, kako Usmiljenje zmerja maščevalnost. Z Jezusovo smrtjo je navidez propadlo upanje vseh tistih, ki so mu zaupali. Toda ta vera ni nikoli povsem ugasnila; zlasti v srcu Device Marije, Jezusove matere, je plamenček ostal živo prižgan tudi v temi noči. Upanje ne more, da na tem svetu ne bi računalo s trdoto zla. Ni samo zid smrti, ki se zoperstavlja upanju, še bolj se vanj upirajo ošiljene konice zavisti in napuha, laži in nasilja. Jezus je šel skozi to smrtonosno zasedo, da bi nam odprl prehod v Kraljestvo življenja. V nekem trenutku je bilo videti, kot da je Jezus premagan: tema je vdrla na zemljo, božji molk je bil povsod, upanje pa se je zdelo prazna beseda.

In glej, ob zarji dneva po soboti so našli prazen grob. Potem se Jezus prikaže Magdaleni, drugim ženam, učencem. Vera se znova rodi še bolj živa in močnejša kot kdajkoli, zdaj je nepremagljiva, ker temelji na odločilnem izkustvu:
'Smrt in življenje sta se borila
v prečudnem dvoboju.
Gospod življenja je umrl
zdaj kraljuje živ.'

Znamenja vstajenja potrjujejo zmago življenja nad smrtjo, ljubezni nad sovraštvom,usmiljenja nad maščevalnostjo:
'Grob Kristusa živega
in slavo sem videla Kristusa vstalega
angelske priče
prtič in povoje.'
Dragi bratje in sestre! Če je Kristus vstal, v tem primeru – in samo v tem primeru se je zgodilo nekaj resnično novega, kar spreminja položaj človeka in sveta. V tem primeru je on, Jezus, nekdo, v katerega lahko povsem zaupamo, ne samo zaupamo v njegovo sporočilo, ampak prav vanj, ker Vstali ne pripada preteklosti, ampak je navzoč danes, živ. Kristus je upanje in tolažba na poseben način za krščanske skupnosti, ki so zaradi vere še bolj preizkušane zaradi zapostavljanja in preganjanja. In navzoč je kot moč upanja po svoji Cerkvi, blizu je, kadarkoli se človek znajde v trpljenju in krivici.








All the contents on this site are copyrighted ©.