Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Homilije

Papež Frančišek med vigilijo: Ne bojmo se, bratje, vstal je, kakor je rekel!

Papež Frančišek med vigilijo: Ne bojmo se, bratje, vstal je, kakor je rekel! Oznanjajmo utripanje Vstalega, Kristus živi - AP

16/04/2017 07:00

VATIKAN (nedelja, 16. april 2017, RV) – »Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob« (Mt 28,1). Lahko si predstavljamo te korake … značilen korak človeka, ki gre na pokopališče, od nejasnosti utrujen korak, oslabljen korak človeka, ki še ni dojel, da je na ta način vsega konec … Lahko si zamislimo njuna bleda obraza, oblita s solzami … In vprašanje: kako je mogoče, da je Ljubezen umrla?« S temi besedami je papež Frančišek začel homelijo med velikonočno vigilijo v baziliki sv. Petra.

Bledi obrazi obliti s solzami
Za razliko od učencev sta ženi tukaj – kakor sta spremljali zadnji dih Učitelja na križu in potem Jožefa iz Arimateje, ko mu je pripravil pokop –; dve ženi, sposobni, da ne pobegneta; sposobni, da se upreta, da se soočita z življenjem, kakor se ponuja, in da preneseta grenki okus krivic. In tako sta tam pred grobom med bolečino in nesposobnostjo, da bi se sprijaznili, da bi sprejeli, da se mora vedno vse tako končati.

In če se še malo potrudimo s svojo domišljijo, bomo lahko na obličju teh žena našli obraze tolikerih mater in babic, obraze otrok in mladih, ki prenašajo težo in bolečino tolikšne nečloveške krivičnosti. Na njunih obličjih vidimo odsev vseh tistih, ki hodijo po mestu in čutijo bolečino bede, bolečino zaradi izkoriščanja in trgovine z ljudmi. Na njiju vidimo tudi obraze tistih, ki izkušajo prezir, ker so priseljeni, oropani za domovino, dom, družino; obraze tistih, katerih pogled razkriva osamljenost in zapuščenost, ker imajo preveč zgubane roke. Odsevajo obraz žena, mater, ki jokajo, ko vidijo, da je življenje njihovih otrok pokopano pod težo korupcije, ki odvzema pravice in lomi toliko hrepenenj; pod vsakodnevno sebičnostjo, ki križa in pokopava upanje mnogih; pod hromečo in jalovo birokracijo, ki ne pusti, da bi se stvari spremenile. V svoji bolečini imajo obraz vseh tistih, ki hodijo po mestu in vidijo, kako je dostojanstvo križano.

Na obličju teh žena je mnogo obrazov, morda najdemo tudi tvoj in moj obraz. Kot onidve se lahko tudi mi čutimo spodbujeni, da gremo dalje, da se ne sprijaznimo z dejstvom, da bi se stvari morale tako končati. Res je, v sebi nosimo obljubo in gotovost Božje zvestobe. Toda tudi naši obrazi govorijo o ranah, govorijo o tolikih nezvestobah – naših in drugih –, govorijo o poskusih rešitve in o izgubljenih bitkah. Naše srce ve, da bi lahko bilo drugače, toda skoraj neopazno se lahko navadimo na sožitje z grobom, na sožitje z obupom. Še več, lahko se slednjič celo prepričamo, da je to zakon življenja in sprejmemo anestezijo, tako da pobegnemo, s tem pa samo ugasnemo upanje, ki ga je Bog položil v naše roke Taki so pogosto naši koraki, taka je naša hoja, kakršna je bila hoja teh žena, hoja med hrepenenjem po Bogu in žalostno sprijaznjenostjo. Ne umre samo Učitelj, z njim umre tudi naše upanje.

Ne bojmo se, bratje, vstal je, kakor je rekel!
»In glej, nastal je močan potres« (Mt 28,2). Nenadoma ti ženi doživita močan pretres, nekaj in nekdo potrese tla pod njunimi nogami. Nekdo jima spet stopi naproti in reče: »Ne bojta se!«, a tokrat še doda: »Vstal je, kakor je rekel!« (Mt 28,5-6). Táko je sporočilo, ki nam ga iz roda v rod podarja ta sveta noč: Ne bojmo se, bratje, vstal je, kakor je rekel! To življenje, ki je bilo iztrgano, porušeno, izničeno na križu, se je prebudilo in znova utripa (prim. R. Guardini, Il Signore, Milano 1984, 501). Utripanje Vstalega nam je podarjeno kot dar, kot darilo, kot obzorje. Utripanje Vstalega je tisto, kar nam je dano in kar se potem od nas zahteva, da damo dalje kot preobražajočo moč, kot kvas novega človeštva. Z vstajenjem Kristus ni samo odvalil kamen od groba, ampak hoče podreti vse pregrade, ki nas zapirajo v naše jalove črnogledosti, v naše preračunane pojmovne svetove, ki nas oddaljujejo od življenja, v naše obsedeno iskanje gotovosti in v pretirane ambicije, ki so se sposobne poigravati z dostojanstvom drugega.

Ko so veliki duhovnik in verski voditelji v pajdaštvu z Rimljani verjeli, da lahko vse preračunajo, ko so verjeli, da je bila izrečena zadnja beseda in da njim pripada, da jo določijo, vdre Bog, sprevrže vsa merila in tako ponudi novo možnost. Bog nam znova pride naproti, da postavi in utrdi novi čas, čas usmiljenja. To je od vselej zagotovljena obljuba, to je presenečenje Boga za njegovo zvesto ljudstvo: razvesêli se, ker tvoje življenje skriva kal vstajenja, dar življenja, ki čaka na prebujenje.

Oznanjajmo utripanje Vstalega, Kristus živi
To je tisto, k čemur nas ta noč kliče, naj oznanjamo: utripanje Vstalega, Kristus živi! In prav to je spremenilo korak Marije Magdalene in one druge Marije; prav to ju pripravi, da v naglici odideta in tečeta povedat novico (prim. Mt 28,8); prav to ju pripravi, da se vrneta po isti poti in gledata iste stvari; vrneta se v mesto, da bi se srečali z drugimi.

Kakor smo z njima vstopili v grob, tako vas povabim, da z njima greste in se vrnete v mesto, da greste nazaj po isti poti, da pogledate iste stvari. Stopimo z njima oznanit novico, pojdimo … v vse tiste kraje, kjer je videti, da je grob dobil zadnjo besedo, in kjer je videti, da je smrt edina rešitev. Pojdimo oznanit, podelit, razodet, kar je res: Gospod je živ. Živ je in hoče vstati v tolikerih obrazih, ki so pokopali upanje, pokopali sanje, pokopali dostojanstvo. In če nismo sposobni dopustiti, da nas Duh popelje po tej poti, nismo kristjani.

Pojdimo in se pustimo presenetiti tej drugačni zarji, pustimo se presenetiti novosti, ki jo da lahko edinole Kristus. Pustimo, da njegova nežnost in njegova ljubezen zganeta naše korake, pustimo, da utrip njegovega srca preobrazi naše šibko utripanje.

16/04/2017 07:00