Papeževo pismo škofu Assisija ob odprtju 'svetišča slečenja'

VATIKAN (torek, 18. april 2017, RV) – V Assisiju bo 20. maja uradno odprto 'svetišče slečenja'. Gre za pobudo, ki spominja na gesto mladega Frančiška, ko je slekel svoja oblačila in se odrekel vsem zemeljskim dobrinam, da bi se povsem podaril Bogu in bratom. Svetišče, še en »biser verske panorame« Assisija se nahaja v cerkvi sv. Marije Velike, stari katedrali, in v prostorih škofije, ki so bili priča tistega dogodka.

Kraj, kjer se je Frančišek slekel
Papež Frančišek je asiškemu škofu msgr. Domenicu Sorrentinu napisal pismo, s katerem želi odprtje svetišča pospremiti s premišljevanjem in blagoslovom. »Dobro se spominjam ganjenosti ob svojem prvem obisku Assisija,« piše. To je bilo 4. oktobra 2013. Ker je kot navdih za svoj pontifikat izbral ime Frančišek, je prav v dvorani, kjer je svetnik odložil svoja oblačila, posebno intenzivno podoživel tisti trenutek svetnikovega življenja. Ko se je odrekel vsem zemeljskim dobrinam, se je osvobodil privlačnosti boga denarja, ki je zapeljal njegovo družino, zlasti očeta Pietra di Bernardoneja. Mladi spreobrnjenec seveda ni imel namena odtegniti dolžnega spoštovanja svojemu očetu, vendar pa se je zavedal, da mora nekdo, ki je krščen, ljubezen do Kristusa postaviti nad naklonjenost do svojih najdražjih. Na neki sliki, ki se nahaja v dvorani, je dobro viden nejevoljen pogled očeta, ki se oddaljuje z denarjem in sinovimi oblačili, medtem ko se le-ta, gol, toda svoboden, vrže v objem škofa Guida. Isti prizor je v zgornji baziliki sv. Frančiška upodobil Giotto. Na njegovi upodobitvi je poudarjen mističen zagon svetnika, ki je že povsem usmerjen k nebeškemu Očetu, medtem ko ga škof pokrije s svojim plaščem, s čimer izrazi »materinski objem Cerkve«.

Ko je sveti oče leta 2013 obiskal 'dvorano slečenja', je škofa Sorrentina prosil, če bi se lahko tam srečal z ubogimi. Ti so bili tako v tisti, tako zgovorni dvorani, »pričevalci škandalozne resničnosti sveta, še vedno zelo zaznamovanega s prepadom med brezmejnim številom revežev in majhnim deležem veljakov, ki posedujejo večji del bogastva in si domišljajo, da odločajo o usodi človeštva«. Na žalost, kakor nadaljuje sveti oče, je dva tisoč let po oznanilu evangelija in osemsto let po Frančiškovem pričevanju pred nami pojav »globalne neenakosti« in »ekonomije, ki ubija« (glej EG 51–60). Ravno dan pred papeževim obiskom v Assisiju, se je v vodah Lampeduse dogodila »ogromna morija migrantov«. Tudi zaradi pretresenosti po tistem žalostnem dogodku, je papež, ko je bil na kraju, kjer se je svetnik slekel, občutil vso resnico tistega, za kar je pričeval mladi Frančišek: le ko se je približal najbolj ubogim, katere so v njegovem času predstavljali gobavci, in jim je izkazal usmiljenje, je izkusil »dušno in telesno sladkost«.

»Sleči« posvetnost in »obleči« evangeljske vrednote
Novo asiško svetišče se rojeva kot preroštvo bolj pravične in solidarne družbe. Cerkev spominja na njeno dolžnost, da hodi po Frančiškovih sledeh: da »sleče« posvetnost in »obleče« evangeljske vrednote. Sveti oče v pismu ponavlja besede, ki jih je izrekel že leta 2013: »Vsi smo poklicani biti ubogi, se sleči nas samih; in zato se moramo naučiti biti z ubogimi, deliti s tistim, ki je brez nujno potrebnega, dotakniti se Kristusovega mesa! Kristjan ni nekdo, ki ima polna usta besed o ubogih, ne! Je nekdo, ki jih srečuje, jih pogleda v oči, se jih dotakne.« Bolj kot kdajkoli prej je danes nujno, da Kristusove besede zaznamujejo cerkveno pot in način. Skrivnost našega pridiganja, poudarja papež Frančišek, ni toliko v moči naših besed, kakor »v privlačnosti pričevanja, podprtega z milostjo«. Pogoj je spoštovanje navodil, ki jih je Učitelj dal svojim apostolom, ko jih hkrati poziva k velikodušnosti in bratski skrbnosti: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne jemljite si ne zlata, ne srebra, ne bakra v svoje pasove, ne popotne torbe, ne dveh sukenj ne sandalov, ne palice, kajti delavec je vreden svoje hrane« (Mt 10,8-10).

Tako kakor v Frančiškovem času mora biti Cerkev vedno »popravljana«
Frančišku Asiškemu je bilo to povsem jasno. Za svoje je to sprejel med meditacijo evangelija in predvsem med kontemplacijo Kristusovega obličja v gobavcih in v Križanem iz cerkvice sv. Damijana, od katerega je prejel nalogo: »Frančišek, pojdi in popravi mojo cerkev.« Tako kakor v Frančiškovem času mora biti Cerkev vedno »popravljana«. Sveta je namreč v darovih, ki jih prejema od zgoraj, a oblikujejo jo grešniki. Zato zmeraj potrebuje pokoro in prenovo: »In kako bi se lahko prenovila, če ne gledajoč svojega 'golega' Gospoda?« Kristus je izvirni vzor »slečenja«. V betlehemskem otroku je božanska slava kakor skrita. Še bolj zastrta pa bo na Golgoti.

»To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu: Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Fil 2,5-8).

Bolj kot stvari se je potrebno sleči samih sebe
Kristusova pot od božiča do velike noči je v celoti skrivnost »slečenja«. Vsemogočnost se na nek način zasenči, da bi se slava Besede, ki je postala meso, izrazila zlasti v ljubezni in usmiljenju: »Slečenje je skrivnost ljubezni!« Ne govori o preziru do resničnosti sveta. Svet namreč prihaja iz Božjih rok. Frančišek sam nas v Hvalnici stvarstvu vabi k opevanju in varovanju lepote  vseh ustvarjenih stvari. Slečenje nam le-te daje uživati na trezen in solidaren način, s hierarhijo vrednot, v kateri je na prvo mesto postavljena ljubezen. Bolj kot stvari pa se je v bistvu potrebno sleči samih sebe, dati na stran sebičnost, ki nas zapre v naše interese in naše dobrine ter nam preprečuje odkriti lepoto drugega in veselje odpiranja srca zanj. Pristna krščanska pot ne vodi k žalosti, temveč k veselju. V svetu, zaznamovanem z veliko »individualistične žalosti«, 'svetišče slečenja' tako predstavlja kraj, ki Cerkvi in družbi ponuja, da se hrani z evangeljskim, preprostim in solidarnim veseljem.

Škof Guido – podoba materinstva Cerkve
Lep vidik novega svetišča je še, da v dogodku, ko se Frančišek sleče, izstopa tudi lik nekega pastirja, škofa Guida. Ta ga je verjetno poznal, če ni celo spremljal njegove poti spreobrnjenja. Sedaj ga je sprejel v njegovi dokončni odločitvi. Gre za »podobo materinstva Cerkve«, ki si zasluži, da bi bila ponovno odkrita. Sploh sedaj, ko položaj mladih v splošnem okviru družbene krize, zastavlja resna vprašanja, ki bodo tudi v središču napovedane sinode. Mladi morajo biti sprejeti, cenjeni in spremljani. Ne sme se bati predlagati jim Kristusa in zahtevne evangeljske ideale. Toda zato je treba iti mednje in hoditi z njimi. Novo svetišče s tem pridobi še pomen dragocenega kraja, kjer se lahko mladim pomaga v razločevanju njihove poklicanosti. Istočasno pa so odrasli tam poklicani, da se zedinijo v namenih in čutenju, da bi Cerkev vedno bolj kazala svoj družinski značaj in bi nove generacije čutile, da imajo na poti podporo.

Papeževo pismo se zaključuje z blagoslovom novega svetišča, romarjev, ki ga bodo obiskali in celotne škofijske skupnosti: »Sveta Devica, kateri svetišče ostaja posvečeno, naj da občutiti vso svojo materinsko zaščito.«