Teološki simpozij v Stični: Nežnost in nežnost Boga

STIČNA (torek, 18. april 2017, RV) – V Stični je potekal teološki simpozij na katerem je Teološka fakulteta nudila predavanja, ki so osredinjena na temo »Nežnost in nežnost Boga.« Predavanja slonijo na papeževi apostolski spodbudi Amoris laetitia, in so nadgradnja preteklega »Leta usmiljenja«. Profesorji so spregovorili o »nežnosti in nežnosti Boga s treh vidikov: psihološkega, filozofskega in teološkega. O prvem vidiku je spregovorila  dr. Barbara Simonič v predavanju z naslovom: Močnejša od besed: psihološki in relacijski vidiki nežnosti. P. dr. Edvard Kovač je v predavanju Hrepenenje po neskončnosti ali filozofija nežnosti pri papežu Frančišku podal filozofski vidik, medtem ko je s teološkega vidika spregovoril dr. Marjan Turnšek v predavanju z naslovom Nežnost: nekoliko zapostavljena krepost. Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore pa je za Radio Vatikan o temi današnjega teološkega simpozija dejal sledeče:

Prispevek za oddajo RV. V prispevku je odlomek predavanja dr. Marjana Turnška.

Dr. Barbara Simonič, Močnejša od besed: psihološki in relacijski vidiki nežnostiBesedo »nežnost« je težko definirati, a vendar se ob njej v nas takoj prebudi nek globok odziv, na osnovi katerega začutimo, kaj nežnost je. Je tisto najgloblje v človekovi naravi, kar težko ubesedimo, čutimo pa, da ima moč, da neguje, daje varnost in tolaži, krepi in omogoča rast. Čeprav zveni kot nekaj krhkega, nosi v sebi neizmerno moč. Nežnost je spremljevalka našega življenja, potrebujemo jo od zibelke do groba. Samo v navzočnosti nežnosti je v odnosih (do samega sebe, med ljudmi in v odnosu z Bogom) prisotna mehkoba, ki daje dovolj varnosti, da se lahko resnično srečamo, začutimo in povežemo v najbolj skritih in globokih dimenzijah našega doživljanja ter tako rastemo naprej. V predavanju se bomo srečali z izkustvenimi vidiki nežnosti v medsebojnih odnosih, orisan bo pomen nežnosti, obenem pa predstavljene tudi čustvene ovire, ki nežnost blokirajo.

P. dr. Edvard Kovač, Hrepenenje po neskončnosti ali filozofija nežnosti pri papežu Frančišku
Ignacijeve duhovne vaje so najbrž vplivale na znamenito Descartesovo »Razpravo o metodi«. Gre namreč za dosledno izpeljavo nekega načela. Zato tudi papež Frančišek kot jezuit v svojih spisih in nagovorih dosledno izpelje načelo Božje ljubezni in usmiljenja. In ker je človek podoba Boga, lahko tudi on ljubi ne samo po samo po človeško ampak tudi po božje. Tako se že v erosu človeka naznanja agape Boga. Prav nežnost je kot hrepenenje po neskončni bližini pot, na kateri se srečujeta Božje in človeško. Nežnost se nam zato v Frančiškovih spisih predstavi kot neusahljiva želja po neskončnem, ali kot »dotik nedotakljivega«, tudi kot objem duše, ki zahteva telesno bližino. Prav zaradi tega je nežnost sposobna utemeljiti etiko razlaščanja samega sebe in človeka vodi v čisto podarjenost.

Nadškof dr. Marjan Turnšek, Nežnost: nekoliko zapostavljena krepost
Papež Frančišek je razpoznaven tudi po tem, da sorazmerno pogosto naglaša pomen kreposti nežnosti in to v različnih kontekstih. Tudi v posinodalni spodbudi Radost ljubezni (Amoris laetitia) jo izpostavi in ugotavlja, da »na področju ljubezni, ki je v središču krščanske zakonske in družinske izkušnje, izstopa še neka druga krepost, ki se v teh časih hitrih in površinskih odnosov nekoliko zapostavlja: nežnost.« (AL 28) V razpravi želimo razviti teološko ozadje, zaradi katerega nas papež Frančišek upravičeno tako pogosto spominja na to krepost, saj je v vsakdanji govorici vsebinsko precej »podcenjena«. V isti spodbudi jo dokaj jasno opredeli v kontekstu sodobne potrošne kulture takole: »Potrošniška družba osiromaši smisel za lépo in tako veselje ugasne. Vse obstaja zato, da bi kupili, posedovali in potrošili, tudi ljudje. Nežnost pa je izraz tiste ljubezni, ki se osvobodi želje sebičnega posedovanja. Privede nas do tega, da pred človekom tako rekoč drhtimo z neizmernim spoštovanjem in določenim strahom, da ga ne bi prizadeli ali mu vzeli njegovo svobodo« (AL 127).