Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Kateheze

Kateheza svetega očeta: Naša vera se rodi na velikonočno jutro

»Jezus je še vedno tukaj, še naprej živi med nami, Jezus je tukaj, na trgu z nami: živ in vstal.« - ANSA

19/04/2017 12:45

VATIKAN (sreda, 19. april 2017, RV) – Vstali Kristus, naše upanje: to je bil naslov današnje kateheze papeža Frančiška med redno avdienco. Izhajal je iz odlomka iz Prvega pisma Korinčanom:

»Naj vas spomnim, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil, ki ste ga tudi sprejeli, v katerem tudi vztrajate, po katerem ste na poti odrešenja, če se ga držite, kako sem vam ga oznanil; razen če ste zaman sprejeli vero. Izročil sem vam namreč predvsem to, kar sem tudi prejel, da je Kristus umrl za naše grehe, kakor je v Pismih; in da je bil pokopan; in da je tretji dan vstal, kakor je v Pismih; in da se je prikazal Kefu, nato dvanajsterim« (1 Kor 15,1-5).

Dejstvo: umrl je, bil je pokopan, vstal je, prikazal se je
Današnje srečanje, kakor je začel sveti oče, je torej potekalo v luči velike noči, ki smo jo obhajali in jo z liturgijo še vedno obhajamo. Apostol Pavel želi razrešiti problematiko, ki je bila v skupnosti v Korintu nedvomno v središču razprav. Vstajenje je zadnja tema, ki je v pismu izpostavljena, toda po pomenu je verjetno prva: vse namreč sloni na tej predpostavki.

Pavel, ko govori svojim kristjanom, izhaja iz neizpodbitnega podatka, ki ni le rezultat premišljevanja nekega modrega človeka, ampak je dejstvo, preprosto dejstvo, ki se je zgodilo v življenju nekaj oseb. Krščanstvo se rodi tukaj. Ni ideologija, ni filozofski sistem, temveč je pot vere, ki se začenja z nekim dogodkom, o katerem pričujejo prvi Jezusovi učenci. Pavel to povzame na sledeči način: Jezus je umrl za naše grehe, bil je pokopan, tretji dan je vstal in se je prikazal Petru ter dvanajsterim (glej 1 Kor 15,3-5). »To je dejstvo. Umrl je, bil je pokopan, vstal je, prikazal se je. To pomeni: Jezus je živ. To je jedro krščanskega sporočila.«

Naša vera se rodi na velikonočno jutro
Ko oznanja ta dogodek, ki je osrednje jedro vere, Pavel vztraja predvsem pri zadnjem elementu velikonočne skrivnosti: pri dejstvu, da je Jezus vstal. Če bi se namreč vse končalo s smrtjo, bi v Njem imeli vzor najvišje predanosti, toda to ne bi moglo poroditi naše vere. Rekli bi, da je bil »heroj«, a to ni to: »Umrl je, vendar je vstal. Kajti vera se porodi iz vstajenja. Sprejeti, da je Kristus umrl, da je umrl na križu, ni dejanje vere, saj gre za zgodovinsko dejstvo.« Nasprotno pa je dejanje vere verjeti, da je Kristus vstal: »Naša vera se rodi na velikonočno jutro.«

Pavel v nadaljevanju navede seznam oseb, katerim se je prikazal vstali Jezus (glej 1 Kor 15,5-7). Tu imamo tako kratek povzetek vseh velikonočnih pripovedi vseh oseb, ki so bile v stiku z Vstalim. Na vrhu seznama so Kefa, torej Peter, in skupina dvanajsterih, nato petsto bratov, med katerimi so mnogi še vedno lahko pričevali, in zatem Jakob. Zadnji na seznamu – kakor najmanj vreden od vseh – pa je on sam. Pavel o sebi reče: »kakor negodniku« (1 Kor 15,8).

»Videl sem vstalega Jezusa Kristusa!«
Ta izraz apostol uporabi, ker je njegova osebna zgodovina dramatična. Pavel ni bil ravno ministrant, je pripomnil papež Frančišek. Bil je preganjalec Cerkve, ponosen na lastna prepričanja; imel se je za uspešnega človeka z zelo jasno predstavo o tem, kaj naj bi bilo življenje in njegove dolžnosti. Toda v tej popolni sliki – v Pavlu je bilo namreč vse popolno, vse je vedel – v tej popolni sliki življenja se je nekega dne zgodilo tisto, kar je bilo popolnoma nepredvidljivo: srečanje z vstalim Jezusom na poti v Damask. Tam ni bil le neki človek, ki je padel na tla: bila je oseba, ki jo je prevzel dogodek, ki ji bo postavil na glavo smisel življenja. Preganjalec postane apostol, ker je videl živega Jezusa: »Videl sem vstalega Jezusa Kristusa! To je temelj Pavlove vere, kakor tudi vere drugih apostolov, vere Cerkve in naše vere.«

Krščanstvo predpostavlja srce, sposobno čudenja
Lepo je, ko pomislimo, da je krščanstvo v bistvu to. Ni toliko naše iskanje v odnosu do Boga, iskanje, ki je v resnici zelo omahljivo, ampak je predvsem Božje iskanje v odnosu do nas. Jezus nas je prestregel, prevzel in nas osvojil, da nas ne bi več zapustil. Krščanstvo je milost, presenečenje, in zato predpostavlja srce, sposobno čudenja. Zaprto in racionalistično srce je nezmožno čudenja, ne more razumeti, kaj je krščanstvo: »Kajti krščanstvo je milost, in milost je mogoče le zaznati in ponavadi se jo sreča v čudenju srečanja.«

Četudi smo torej vsi grešniki, če naši dobri sklepi ostajajo le na papirju, ali pa, če se gledajoč svoja življenja zavemo, da smo nakopičili mnogo neuspehov – na velikonočno jutro lahko storimo tako kakor osebe, o katerih nam pripoveduje evangelij: gremo h Kristusovemu grobu, vidimo odvaljen kamen in pomislimo, da Bog zame, za vse nas uresničuje nenadejano prihodnost. »Pojdimo k našemu grobu, vsi jih imamo nekaj v svoji notranjosti. Pojdimo tja in poglejmo, kako je Bog sposoben vstati tam. Tu je sreča, tu je radost, življenje, kjer so vsi mislili, da je le žalost, poraz in tema. Bog daje svojim najlepšim cvetlicam zrasti sredi najbolj suhega kamenja.«

»Smrt, kje je tvoja zmaga?«
Biti kristjani pomeni ne izhajati iz smrti, ampak iz Božje ljubezni do nas, ki je premagala našo smrtno sovražnico. Bog je večji od niča in samo ena prižgana sveča zadostuje, da je premagana tudi najtemnejša noč. Pavel kot odmev prerokov kliče: »Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« V teh velikonočnih dneh ta klic nosimo v srcu. In če nas bodo vprašali po razlogu za naš podarjeni nasmeh in naše potrpežljivo razdajanje, potem »bomo lahko odgovorili, da je Jezus še vedno tukaj, da še naprej živi med nami, da je Jezus tukaj, na trgu z nami: živ in vstal«.

19/04/2017 12:45