2017-04-22 18:59:00

Papež Frančišek: Mučenci nas učijo, da se s potrpežljivostjo lahko uresniči mir


RIM (sobota, 22. april 2017, RV) – »Spomin na te junaške starodavne in nedavne pričevalce nas potrjuje v zavedanju, da je Cerkev Cerkev, če je Cerkev mučencev.« S temi besedami se je začela homilija papeža Frančiška med besednim bogoslužjem v spomin na 'nove mučence' 20. in 21. stoletja. Bogoslužje je vodil v baziliki sv. Bartolomeja, ki se nahaja na otoku na reki Tiberi v Rimu, in ki je zaupana Skupnosti sv. Egidija. V tej cerkvi, kot je dejal sveti oče, se »starodavna zgodovina mučeništva združuje s spominom na nove mučence, mnoge kristjane, ki so jih ubile nerazumne ideologije prejšnjega stoletja in tudi današnjega dne; ubiti so bili zgolj zato, ker so bili Jezusovi učenci«.

Mučenci so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila
Mučenci so tisti – kakor nas spominja knjiga Razodetja – ki »so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo« (Raz 7,14). Imeli so milost, da so vero v Jezusa izpovedovali vse do konca, vse do smrti. Oni trpijo in podarijo življenje, mi pa zaradi njihovega pričevanja prejmemo Božji blagoslov. Obstajajo pa tudi številni skriti mučenci, tisti moški in tiste ženske, zvesti krotki moči ljubezni, glasu Svetega Duha, ki si v vsakodnevnem življenju prizadevajo pomagati bratom in ljubiti Boga brez zadržkov.

Svet vas bo sovražil; toda vedite, da je prej kot vas sovražil mene
Če dobro pogledamo, vidimo, da je povod vsakega preganjanja sovraštvo. In sicer sovraštvo vladarja tega sveta do vseh, ki jih je zveličal in odrešil Jezus s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem. V odlomku iz Janezovega evangelija, prebranem med bogoslužjem (Jn 15,12-19), Jezus uporabi močno in strašno besedo: to je beseda »sovraštvo«. On, ki je učitelj ljubezni, ki je zelo rad govoril o ljubezni, govori o sovraštvu. Stvari je vedno želel imenovati z njihovim imenom. In tako nam reče: »Ne prestrašite se! Svet vas bo sovražil; toda vedite, da je prej kot vas sovražil mene.«

Jezus nas je izbral in nas je odkupil z zastonjskim darom svoje ljubezni. S svojo smrtjo in vstajenjem nas je osvobodil oblasti sveta, oblasti hudiča, oblasti vladarja tega sveta. In izvor sovraštva je: ker nas je Jezus zveličal in vladar sveta tega noče, nas le-ta sovraži in razvnema preganjanje, ki se od Jezusovega časa in časa porajajoče se Cerkve nadaljuje vse do naših dni. Koliko krščanskih skupnosti je danes objekt preganjanja! Zakaj? Zaradi sovraštva duha sveta.

Cerkev danes potrebuje mučence, pričevalce, to je vsakdanje svetnike
Kolikokrat, v težkih trenutkih zgodovine, se je slišalo govoriti, da domovina danes potrebuje »heroje«. Na mučenca se lahko gleda kot na heroja, a temeljno pri njem je, da je bil »pomiloščen«: Božja milost, in ne pogum, je tisto, kar nas naredi mučence. Sedaj se lahko na isti način vprašamo: »Kaj Cerkev potrebuje danes?« Potrebuje mučence, pričevalce, to je vsakdanje svetnike. Cerkev namreč vodijo naprej svetniki. Svetniki: brez njih Cerkev ne more iti naprej. Cerkev potrebuje vsakdanje svetnike, svetnike običajnega življenja, živetega z doslednostjo; pa tudi tiste, ki imajo pogum sprejeti milost, da so pričevalci vse do konca, vse do smrti. Vsi ti so živa kri Cerkve. So pričevalci, ki Cerkev vodijo naprej; tisti, ki potrjujejo, da je Jezus vstal, da je Jezus živ, in to potrjujejo z doslednostjo življenja in z močjo Svetega Duha, ki so jo prejeli kot dar.

Papež cerkvi sv. Bartolomeja podaril novo »ikono«
Papež Frančišek je nato dejal, da bi v cerkev sv. Bartolomeja rad dodal »še eno ikono«: in sicer neko žensko, katere imena ne pozna, a nas gleda z nebes. Ko je bil na Lesbosu in je pozdravljal begunce, je srečal tridesetletnega moškega s tremi otroki. Ta mu je povedal, da je musliman, njegova žena pa je bila kristjanka. Ko so teroristi prišli v njihov kraj, so vprašali po njihovi veri. Videli so, da je ona imela križ in od nje so zahtevali, da ga vrže proč. Tega ni storila in pred njenim možem so ji prerezali vrat. »Zelo sva se ljubila,« je ta moški takrat še povedal papežu. Tista žena je torej ikona, ki jo je papež Frančišek kot darilo prinesel v cerkev sv. Bartolomeja. Za njenega moža ne ve, če je še vedno na Lesbosu ali je odšel drugam. Ne ve, če je lahko zapustil tisto »koncentracijsko taborišče«. Begunska taborišča so namreč pogosto koncentracijska taborišča za množice ljudi, ki so zapuščeni tam. Težo pa nosijo tudi velikodušni narodi, ki jih sprejmejo, kajti zdi se, da so mednarodni sporazumi pomembnejši od človekovih pravic. Tisti moški s seboj ni nosil zamere, nosil je križ bolečine, a brez zamere. Zatekal se je v ljubezen žene, ki je bila »pomiloščena z mučeništvom«.

Mučenci nas učijo, da se s potrpežljivostjo lahko uresniči mir
Spominjati se teh pričevalcev vere in moliti na tem kraju je velik dar: dar za Skupnost sv. Egidija, za Cerkev v Rimu, za vse krščanske skupnosti v tem mestu in za številne romarje. Živa dediščina mučencev nam danes podarja mir in enotnost. Oni nas učijo, da se je mogoče z močjo ljubezni in s krotkostjo boriti proti objestnosti, nasilju, vojni in da se s potrpežljivostjo lahko uresniči mir. Tako lahko h Gospodu molimo: »O Gospod, naredi nas vredne pričevalce evangelija in tvoje ljubezni; razlij nad človeštvo tvoje usmiljenje; prenovi tvojo Cerkev, obvaruj preganjane kristjane in kmalu podeli mir celemu svetu. Tebi Gospod, slava, nam pa, Gospod, sramota (glej Dan 9,7).« 

Srečanje z begunci in pozdrav pred odhodom
Po homiliji je sveti oče prižgal sveče v stranskih kapelah bazilike, kjer so hranjene relikvije mučencev. V nadaljevanju besednega bogoslužja so se zbrani spomnili mnogih 'novih mučencev' in zanje molili. Na koncu se je papež Frančišek v prostorih poleg cerkve srečal s skupino beguncev, ki jih je sprejela Skupnost sv. Egidija. Osebno jih je pozdravil, z njimi izmenjal nekaj besed, se jim zahvalil in jih blagoslovil. Pred odhodom pa je kratko nagovoril še zbrane pred baziliko. Spomnil jih je na »krutost«, s katero se danes znaša nad mnogo ljudi, in na izkoriščanje oseb, kot na primer tistih, ki prihajajo s čolni. Velikodušne države, kot sta Italija in Grčija, jih sprejmejo, a nato ostanejo tam, ker mednarodni sporazumi drugega ne dopuščajo. Če bi v Italiji vsaka občina sprejela dva migranta, je dejal papež, bi bil prostor za vse. Velikodušnost juga, Lampeduse, Sicilije ali Lesbosa, bi lahko nekoliko »okužila tudi sever«. Papež je zaključil, da smo kultura, ki nima več otrok, a prav tako zapira vrata za migrante. To pa se imenuje »samomor«.  








All the contents on this site are copyrighted ©.