2017-04-23 18:21:00

Msgr. Juliusz Janusz: Po zaslugi povabila p. Tomaža sem tu priča veliki pobožnosti Slovencev, ki jo gojijo do Božjega usmiljenja


LJUBLJANA (nedelja, 23. april 2017, RV) – »Dragi pater Tomaž Podobnik, moj sosed, dragi udeleženci te evharistije iz vseh koncev Slovenije. Preteklo nedeljo smo z veseljem in na slovesen način praznovali praznik Gospodovega vstajenja in še vedno živimo v ozračju vedrine in miru, ki nam ga je Jezus Kristus želel podariti s svojim trpljenjem in vstajenjem. Danes praznujemo velik božji dar, to je usmiljenje, Jezusova drža, ki vse oprosti, ki pozabi naše slabosti in želi, da tudi mi delujemo usmiljeno v odnosu do naših bratov.« S temi besedami je apostolski nuncij v RS msgr. Juliusz Janusz začel pridigo v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani, kjer se vsako leto na 2. velikonočno nedeljo zberejo častilci Božjega usmiljenja. Pred sveto mašo je bila molitvena ura Božjega usmiljenja.

Molitvena ura Božjega usmiljenja

Pridiga msgr. Juliusza Janusza

Dragi pater Tomaž Podobnik, moj sosed, dragi udeleženci te evharistije iz vseh koncev Slovenije. Preteklo nedeljo smo z veseljem in na slovesen način praznovali praznik Gospodovega vstajenja in še vedno živimo v ozračju vedrine in miru, ki nam ga je Jezus Kristus želel podariti s svojim trpljenjem in vstajenjem. Danes praznujemo velik božji dar, to je usmiljenje, Jezusova drža, ki vse oprosti, ki pozabi naše slabosti in želi, da tudi mi delujemo usmiljeno v odnosu do naših bratov.

Mislim, da se je primerno spomniti, da je vsaka nedelja obhajanje vstajenja: Nedelja, Gospodov dan. Zato nas Cerkev vabi, da posvetimo čas Bogu, sebi, naši družini, našim prijateljem. Vemo, da so se danes nedelje preoblikovale v dneve brez Boga, v dneve nakupovanj, dneve dejavnosti, ki celo škodujejo družinskemu življenju. Vse od prvih dni Kristusovega vstajenja naprej pa, kot nam sporoča odlomek iz prvega berila iz apostolskih del: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.« (Apd 4, 32) Na tak način so prvi kristjani izkazovali usmiljenje, da so bili sočutni do potreb revnih. Lahko rečemo, da so razumeli smisel usmiljenja, ki ga je Bog Oče želel razodeti. Ta se na svetu izraža preko najpopolnejše oblike ljubezni, ki je ta, da je poslal svojega Sina, da reši svet pred egoizmom s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. V tem Očetovem dejanju ljubezni za izgubljeno človeštvo se razodeva bistvena plat usmiljenja. Veliki svetnik usmiljenja, papež Janez Pavel II. (drugi), je razložil logiko božjega načrta odrešenja v okrožnici »Dives in Misericordia«, (»O božjem usmiljenju«), »Bog bogat v usmiljenju«. V njej papež Wojtyla razlaga, kako pridevnik nevidno od Boga, usmiljenje, postane vidno v Kristusu in po Kristusu, ki je postal človek, po njegovih dejanjih in besedah in na koncu preko njegove smrti na križu in po vstajenju. Dobesedno sveti papež pravi: »Kristus daje celotnemu starozaveznemu izročilu o božjem usmiljenju dokončen pomen. Ne govori le o njem in ga razlaga s podobami in prilikami, ampak ga predvsem uteleša in pooseblja. On sam je, v nekem smislu usmiljenje. Za tistega, ki ga vidi in odkrije v njem, postane Bog »viden« kot Oče, »ki je bogat v usmiljenju« (DRM 2).

Vabilo s strani patra Tomaža Podobnika, našega soseda, sem z veseljem sprejel. Tako sem lahko priča veliki pobožnosti Slovencev, ki jo gojijo do Božjega usmiljenja, sledeč zgledu  kristjanov iz prvih časov, o katerih apostolska dela, ki smo jih pravkar prebrali v prvem berilu pravijo: »Množica ... je imela kakor eno srce in eno dušo« (Apd 4, 32). Nekateri trdijo, da je največja pregreha Slovencev zavist in zaradi tega ne zmorejo oblikovati velike enotne politične stranke ali spodbujati k spravi. Nisem jaz ta, ki bi sodil, še več, po tem, ko sem videl tolikšno velikodušnost slovenske Karitas do priseljencev, po tem, ko sem videl, kako prostovoljci vsak dan pomagajo revnim v Sloveniji, se mi ne zdi pravično posploševati te trditve. Obstaja duh žrtve, odprtosti do domačih ljudi in ljudi, ki živijo preko meja, ljudi drugih ver, drugih političnih ali družbenih usmerjenosti. Preprosto povedano, v Sloveniji obstaja duh krščanske civilizacije, ki je včasih preobremenjena s hrupom liberalnih medijev in medijev sovražnih do krščanstva, medtem ko istočasno kot farizeji izražajo občudovanje do nekaterih izjav papeža Frančiška. Zato želimo danes zbrani pod zastavo vstalega Kristusa, v tej cerkvi posvečeni svetemu Jožefu, s to lepo versko in mestno slovesnostjo pričati o naši hvaležnosti Bogu, ker nas je naredil za svoje otroke in ko smo se zmotili, nam je odprl nebo zahvaljujoč njegovemu usmiljenju.

Svojo hvaležnost lahko resnično izrazimo z besedami svetega Petra iz drugega berila: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino« (1 Pt, 1, 3-9 ). Sprejmimo to, da smo ubogi grešniki in da se včasih vedemo kot apostol Tomaž, ki je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20, 28). S to slovesnostjo, ki zbira vernike z vseh koncev Slovenije pričamo, da si želimo sprave in miru, zato ker verujemo kakor Tomaž, ki je rekel, da je Jezus »moj Gospod in moj Bog«.

Gre za pomemben vzklik, saj nam da razumeti, da koncept usmiljenja lahko razumemo le, če verujemo v Boga. Laični, sekularizirani svet želi regulirati človeške odnose samo na osnovi prava in človeških sporazumov. Dobro pa vemo, da se sodna oblast pogosto zmoti in da se dogovorov ne izpolnjuje. Sveti Janez Pavel II. (drugi) kot pogoj za razumevanje in življenje usmiljenja postavlja vero v Boga in v poslanstvo Jezusa Kristusa med drugim tudi z naslednjimi besedami: »Ko Kristus postane – s tem se izpolnijo mesijanske prerokbe – utelešena ljubezen, ki se s posebno močjo razodeva v odnosu do trpečih, nesrečnih in grešnikov, s tem ponavzočuje in polneje razodeva Očeta, ki je Bog »bogat v usmiljenju«. Obenem pa postane Kristus za ljudi vzor usmiljene ljubezni do drugih in s tem jasno kliče, še bolj s svojimi dejanji kakor besedami, k usmiljenju, ki je ena bistvenih sestavin evangeljske morale. Tu ne gre le za zadostitev zapovedi ali nravni zahtevi, ampak za izpolnitev temeljnega pogoja, da se more Bog razodeti v svojem usmiljenju do človeka: »Usmiljeni… bodo dosegli usmiljenje« (DIM 3). Ne pustimo torej, da bi nas zapeljevale lažne obljube sekulariziranega sveta, ampak sledimo Kristusu, ki je učlovečenje Usmiljenja.








All the contents on this site are copyrighted ©.