2017-04-28 19:08:00

Frančišek Tawadrosu II.: Skupaj ponovno odriniva na pot kot romarja občestva in oznanjevalca miru


KAIRO (petek, 28. april 2017, RV) – »Gospod je vstal, resnično je vstal! Al Massih kam, bilhakika kam!« S tem vstajenjskim pozdravom je papež Frančišek pozdravil pravoslavnega koptskega patriarha Njegovo svetost papeža Tawadrosa II. med vljudnostnim obiskom na sedežu pravoslavnega koptskega patriarhata potem, ko ga je pozdravil gostitelj papež Tawadros II.

Svetost, najdražji brat,
nedavno tega je bil velik praznik velike noči, središče krščanskega življenja, ki smo ga letos po milosti obhajali na isti dan. Tako smo enoglasno razglasili oznanilo vstajenja in na nek način podoživeli izkušnjo prvih učencev, ki so se tistega dne »razveselili, ko so videli Gospoda« (Jn 20,20). To velikonočno veselje je danes obogateno z darom, da lahko skupaj častiva Vstalega z molitvijo in si ponovno v njegovem imenu izmenjava sveti poljub in objem miru. Tako zelo sem hvaležen, saj sem bil gotov, da ko bom prišel sem kot romar, bom prejel blagoslov od brata, ki me pričakuje. Bil sem v velikem pričakovanju, da se bova ponovno srečala, saj se še živo spominjam obiska Njegove svetosti v Rimu takoj po moji izvolitvi, 10. maja 2013. To je datum, ki je hitro postal priložnost vsakoletnega obhajanja Dneva koptsko katoliškega prijateljstva.

Vesel, da bratsko nadaljujemo našo ekumensko pot, bi rad spomnil ta tisti mejnik v odnosih med Petrovim sedežem in Markovim, na skupno izjavo, ki sta jo podpisala najina predhodnika pred več kot štiridesetimi leti, 10. maja 1973. Tistega dne, po »stoletjih težavne zgodovine«, skozi katera so se »odražale teološke razlike, gojene in zaostrene s strani ne teoloških dejavnikov« (Skupna izjava, ki sta jo podpisala Sveti oče Pavel VI. in Njegova svetost Amba Shenouda III., 10. maja 1973). Nič manj pomembne in aktualne pa so besede neposredno pred tem, s katerimi smo priznali »našega Gospoda in Boga in Zveličarja in Kralja vseh nas, Jezusa Kristusa«. S temi izrazi sta Markov in Petrov sedež razglasila Jezusovo gospostvo, saj smo skupaj izpovedali, da pripadamo Jezusu in da je On naše vse.

Še več, razumeli smo tudi: Ker smo njegovi, ne moremo več misliti, da bi šli naprej vsak po svoji poti, ker bi tako izdali njegovo voljo, saj naj bi bili »vsi njegovi… eno…, da bi svet veroval« (Jn 17,21). Pred obličjem Gospoda, ki želi, da smo »popolni v enosti« (v. 23), se ne moremo več skrivati za izgovore o različnosti razlag, niti ne za stoletja zgodovine in izročil, po katerih smo si postali tujci. Kakor je tukaj rekel Njegova svetost Janez Pavel II.: »Glede tega ne smemo več izgubljati čas! Naše občestvo v edinem Gospodu Jezusu Kristusu, v edinem Svetem Duhu in v krstu, že predstavlja globoko in temeljno resničnost« (Govor med srečanjem 25. februarja 2000). V tem smislu je, ne samo ekumenizem dejanj, besed in prizadevanj, ampak dejansko občestvo, ki vsak dan raste v živem odnosu z Gospodom Jezusom, se zakoreninja v izpovedani veri in se dejansko utemeljuje v našem krstu, v tem, da smo v Njem 'nove stvari' (prim. 2Kor 5,17), skratka, »En Gospod, ena vera, en krst« (Ef 4,5). Od tu začenjamo, da bi pospešili tako želeni dan, v katerem bomo v polnem in vidnem občestvu pri Gospodovem oltarju.

Na tej navdušujoči poti, kakor tudi v življenju, ni vedno lahko in gladko, a nismo sami, saj nas Gospod spodbuja, naj gremo naprej. Spremlja nas velika množica svetnikov in mučencev, ki nas že v polnosti združeni spodbujajo, da smo tu spodaj živa podoba »onega Jeruzalema, ki je zgoraj« (Gal 4,26). Med njimi se danes prav gotovo veselita najinega srečanja sv. Peter in sv. Marko. Velika vez ju povezuje. Dovolj bo pomisliti, da je sv. Marko postavil v središče svojega evangelija Petrovo izpoved vere: »Ti si Kristus.« To je bil odgovor na Jezusovo vedno aktualno vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,29). Tudi danes številni ljudje ne znajo odgovoriti na to vprašanje; včasih ni celo tistih, ki ga spodbudijo in celo tistih, ki ponudijo v odgovor veselje, ker poznajo Jezusa, tisto veselje, v katerem imamo milost, da to izpovemo skupaj.

Skupaj smo torej poklicani pričevati Zanj in prinašati svetu našo vero, predvsem na način, ki je veri lasten, to je, da jo živimo, saj se Jezusovo navzočnost posreduje z življenjem ter se o tem govori z jezikom zastonjske in konkretne ljubezni. Pravoslavni kopti in katoličani lahko vedno bolj govorimo ta skupni jezik dejavne ljubezni. Kajti, preden začnemo s kakšno dobro pobudo, bi bilo dobro vprašati se, če jo lahko naredimo skupaj z našimi brati in sestrami, s katerimi imamo isto vero v Jezusa. Pri takšni izgradnji občestva v konkretnosti vsakodnevno živetega pričevanja, ne bo izostal Sveti Duh s svojim odpiranjem previdnostnih in nepričakovanih poti enosti.

To je tisti konstruktiven apostolski duh, s katerim Vaša svetost ohranja pristno in bratsko pozornost do koptske katoliške Cerkve, torej bližino, za katero sem vam zelo hvaležen in ki je hvalevredno izražena z ustanovitvijo Narodnega sveta krščanskih Cerkva, da bi lahko verniki v Jezusa vedno bolj delovali skupaj v korist celotne egiptovske družbe. Zelo cenim tudi velikodušno gostoljubnost, ki ste jo ponudili 13. srečanju Mešane mednarodne komisije za dialog med katoliško Cerkvijo in pravoslavnimi vzhodnimi Cerkvami in so se na vaše povabilo lani srečali tukaj. Lepo znamenje je tudi to, da bo letošnje naslednje srečanje v Rimu, kot da bi to izražalo posebno kontinuiteto med Markovim in Petrovim sedežem. Iz Svetega pisma se zdi, da Peter povrne Markovo naklonjenost tako, da ga imenuje za »svojega sina« (prim. 1Pt 5,13). Toda evangelistove bratske vezi in njegova apostolska dejavnost se tičejo tudi sv. Pavla, ki je, preden je kot mučenec umrl v Rimu, spregovoril o Markovi koristnosti pri njegovem poslanstvu (prim. 2Tim 4,11) in ga omenja na več mestih (prim. Fil 24; Kol 4,10). Bratska dejavna ljubezen ter občestvo v poslanstvu, sta sporočili, ki nam ju izročata božanska Beseda in naš skupni izvor. To sta evangeljski semeni, za kateri smo veseli, da ju z Božjo pomočjo lahko še naprej zalivamo in tako rastemo skupaj (prim. 1Kor 3,6-7).

Zorenje naše skupne ekumenske poti podpira na skrivnosten in zelo aktualen način tudi čisto pravi ekumenizem krvi. Sv. Janez piše, da je Jezus prišel »z vodo in krvjo« (1Jn 5,6). Kdor veruje Vanj, bo tako »premagal svet« (1Jn 5,5). Z vodo in krvjo, saj živimo novo življenje v našem skupnem krstu, življenje ljubezni za vedno ter do vseh, tudi za ceno žrtve krvi. Koliko mučencev je na tem področju vse od prvih stoletij krščanstva junaško živelo vero vse do konca tako, da so raje prelili kri, kot da bi zanikali Gospoda in popustili laskanju zla ali da bi popustili skušnjavi, da bi na zlo odgovorili z zlom. O tem priča častitljivi martirologij koptske Cerkve. Žal pa je bila tudi pred kratkim kruto prelita nedolžna kri nemočnih vernikov.

Najdražji brat, kakor je eden nebeški Jeruzalem, tako je eden naš martirologij, in vaše trpljenje je tudi naše trpljenje. Njihova kri nas torej povezuje. Okrepljeni z vašim pričevanjem si torej prizadevajmo upreti se nasilju s pridiganjem in sejanjem dobrega, da bo tako rastla sloga in se ohranjala enost, z molitvijo, da bodo te številne žrtve odprle pot v prihodnjo polno občestvo med nami ter za mir za vse.

Čudovita zgodovina svetosti tega področja pa ni posebna samo zaradi žrtev mučencev, saj se je takoj za tem, ko so se končala antična preganjanja, pojavila nova oblika življenja, ki podarjena Gospodu, nič ni zadrževala zase. V puščavi se je namreč začelo meništvo. Tako je velikim znamenjem, ki jih je v preteklosti v Egiptu in ob Rdečem morju storil Bog (prim. Ps 106,21-22), sledil čudež novega življenja, po katerem je v puščavi zacvetela svetost. S spoštovanjem do te skupne dediščine sem prišel kot romar na to področje, na katero je Gospod sam rad prišel, ko se je veličasten spustil na goro Sinaj (prim. 2Mz 24,16), prav tako pa je ponižno kot otrok našel zatočišče (prim. Mt 2,14).

Svetost, najdražji brat, naj nama sam Gospod podeli, da bova danes skupaj ponovno odrinila na pot kot romarja občestva in oznanjevalca miru. Naj naju prime za roko na tej poti Ona, ki je spremljala Jezusa in ki ji je veliko egiptovsko izročilo od antike naprej vzklikalo kot Theotokos, kot Bogorodici.  V tem nazivu sta čudežno združena tako človeškost kot božanskost, saj je v Materi Bog za vedno postal človek. Sveta Devica, ki nas vedno vodiš k Jezusu, ki je popolno skladje božanskega s človeškim, ponovno prinesi vsaj malo nebes na našo zemljo.








All the contents on this site are copyrighted ©.