Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Potovanja in obiski

Papež v Egiptu: Poziv k skupnemu prizadevanju za mir

Papež Frančišek ob prihodi na letališče v Kairu

28/04/2017 16:56

EGIPT (petek, 28. april 2017, RV) – Papež Frančišek se mudi na dvodnevnem obisku v Egiptu. Ob 14.00 je prispel na kairsko mednarodno letališče. Sledil je vljudnostni obisk pri egiptovskem predsedniku Abdelu Fatahu al Sisiju v predsedniški palači Heliopolis. Ob 15.00 je papež prispel na sedež univerze Al Azhar, ki je najpomembnejša teološka in verska ustanova sunitskega islama ter najstarejša islamska univerza. Sprejel ga je rektor univerze in veliki imam mošeje Al Azhar, šejk Ahmed al Tayeb. Njuno srečanje je bilo zasebne narave.

V nekaj kilometrov oddaljenem centru univerze je bil popoldne na programu osrednji dogodek papeževega potovanja. Nagovoril je namreč udeležence Mednarodne konference za mir. Zbrani so bili verski voditelji iz Egipta in drugih držav ter številni študentje in predavatelji univerze Al Azhar. Papež Frančišek je izpostavil pomembno vlogo medverskega dialoga, pozval k skupni obsodbi vsake oblike nasilja ter povabil k skupnemu prizadevanju za mir.

Egipt – dežela civilizacije
Sveti oče je najprej spomnil na Egipt kot starodavno »deželo civilizacije« in »deželo zavez«. Tukaj se je rodilo znanje, ki je spodbudilo nastanek neprecenljive kulturne dediščine, sestavljene iz modrosti in nadarjenosti, matematičnih in astronomskih pridobitev, občudovanja vrednih arhitekturnih in figurativnih oblik. Iskanje znanja in vrednost izobraževanja sta bili temeljni izbiri prebivalcev te dežele, ki sta nujni izbiri za prihodnost, sta »izbiri miru in za mir, kajti miru ne bo brez ustrezne izobrazbe mladih generacij«. »In ustrezne izobrazbe današnjih mladih ne bo, če njihova formacija ne bo skladna z naravo človeka, ki je odprto in odnosno bitje,«  je izpostavil papež.

Modrost v središče postavlja človekovo dostojanstvo
Izobrazba postane življenjska modrost, ko je zmožna iz človeka (ki je v stiku s Tistim, ki ga presega in ga obdaja) izvleči najboljše ter oblikovati identiteto, ki ni upognjena sama vase. Modrost namreč išče drugega, presega skušnjavo odrevenelosti in zaprtosti. Je odprta in v gibanju, je hkrati ponižna in raziskovalna, zna vrednotiti preteklost in jo postaviti v dialog s sedanjostjo, ne da bi se odrekla ustrezni hermenevtiki. Ta modrost pripravlja prihodnost, ki ne teži k prevladi svojega dela, ampak k drugemu kot sestavnemu delu; v sedanjosti se ne utrudi iskati priložnosti za srečanje in podeljevanje; od preteklosti se nauči, da zlo izvira samo in zla in nasilje samo iz nasilja. Ta modrost »v središče postavlja človekovo dostojanstvo«, ki je dragoceno v Božjih očeh, in etiko, ki je vredna človeka, s tem ko zavrača strah pred drugim.

Tri temeljne smernice dialoga
Papež je izpostavil, da smo ravno na področju dialoga, predvsem medverskega, vedno poklicani hoditi skupaj, in sicer v prepričanju, da je prihodnost vseh odvisna tudi od srečanja med verstvi in kulturami. K dialogu pa lahko pripomorejo tri temeljne smernice: dolžnost do identitete, pogum za drugost in iskrenost namenov. Dolžnost do identitete, kajti resničnega dialoga se ne sme zasnovati na dvoumnosti ali žrtvovanju dobrega zato, da bi se ustreglo drugemu; pogum za drugost, kajti kdor je drugačen od mene, kulturno in versko, se ne sme videti in obravnavati kot sovražnika, ampak ga sprejeti kot tovariša na poti; iskrenost namenov, kajti dialog, v kolikor je avtentičen izraz človeškega, ni strategija za uresničevanje sekundarnih ciljev, ampak je pot resnice, na katero se naj stopi s potrpežljivostjo, da bi tekmovalnost spremenili v sodelovanje.

Vzgajati za civilizacijo srečanja
»Vzgajati za spoštljivo odprtost in iskren dialog z drugim, pri tem pa priznati pravice in temeljne svoboščine, predvsem verske, predstavlja najboljšo pot za skupno izgradnjo prihodnosti, da bi bili graditelji civilizacije,« je v nadaljevanju izpostavil papež Frančišek. Edina alternativa civilizaciji srečanja je namreč civilizacija spopada. In da bi se zares zoperstavili barbarstvu sovraštva in nasilja, je po papeževih besedah treba spremljati in pomagati zoreti generacijam, ki bodo na logiko zla odgovorile s potrpežljivo rastjo dobrega. Pred tem izzivom civilizacije so tako kristjani kot muslimani in tudi vsi verniki poklicani dati svoj prispevek.

Egipt – dežela zavez
V Egiptu pa ni vzšlo samo sonce modrosti, ampak tudi večbarvna luč verstev, je nadaljeval papež in tako spregovoril o Egiptu kot »deželi zavez«. Tukaj so se srečale različne vere in se pomešale različne kulture, ki so prepoznale vrednost povezanosti za skupno dobro, pri čemer je Frančišek omenil Sinaj, goro zaveze, ki se dviga v tej deželi. Sinaj nas spominja, da se človeštvo ne more srečati v miru, če z obzorja odstrani Boga. Gre za zelo aktualno sporočilo v današnjem času, ki se sooča s paradoksalno nevarnostjo: na eni strani se hoče vero izriniti v zasebno sfero in jo zanikati kot sestavno razsežnost človeka in družbe, po drugi strani pa se brez ustreznega razlikovanja zamenjuje versko in politično sfero. V svetu, ki je globaliziral mnogo koristnih tehničnih sredstev, hkrati pa tudi veliko brezbrižnosti in nemarnosti, zaznavamo »nostalgijo po velikih vprašanjih o smislu, ki jih izpostavljajo verstva in ki prebujajo spomin na lasten izvor«: poklicanost človeka ni, da se izčrpa v negotovosti zemeljskih stvari, ampak da se poda proti Absolutnemu, h kateremu teži. Kot je poudaril Frančišek, verstvo zato ni problem, ampak del rešitve.

Kot verski predstavniki smo poklicani razkrinkati nasilje
Ponovno je spomnil na goro Sinaj in tam nastale zapovedi, posebej pa izpostavil zapoved Ne ubijaj. Bog, ki ljubi življenje, ne neha ljubiti človeka. In zato ga poziva, naj se zoperstavi poti nasilja, kar je temeljna predpostavka vsake zaveze na zemlji. Predvsem verstva pa so danes poklicana, da udejanjijo ta imperativ. »Nasilje je namreč zanikanje vsake verske pristnosti,« je poudaril. »Kot verski predstavniki smo torej poklicani razkrinkati nasilje, ki se je preobleklo v navidezno sakralnost, ki spodbuja absolutizacijo egoizmov namesto avtentične odprtosti za Absolutnega. Dolžni smo obsoditi izvajanje nasilja nad človeškim dostojanstvom in človekovimi pravicami, pokazati na poskuse upravičevanja vsake oblike sovraštva v imenu vere in jih obsoditi kot malikovalski ponaredek Boga: njegovo ime je Sveti, on je Bog miru, Bog salam. Zato je samo mir sveti in nobeno nasilje se ne more izvršiti v imenu Boga, saj bi to oskrunilo njegovo Ime.«

Skupaj …
Papež je pozval, k skupnemu, odločnemu in jasnemu 'ne' na vsako obliko nasilja, izdaje in sovraštva v imenu vere in Boga: »Skupaj poudarimo nezdružljivost med nasiljem in vero, verovanjem in sovraštvom. Skupaj izpovejmo svetost vsakega človeškega življenja pred vsako obliko fizičnega, družbenega, vzgojnega ali psihološkega nasilja. Vera, ki se ne rodi iz iskrenega srca in iz pristne ljubezni do usmiljenega Boga, je oblika konvencionalnega ali družbenega pristanka, ki človeka ne osvobaja, ampak ga tlači. Skupaj povejmo: bolj se rase v veri v Boga, bolj se rase v ljubezni do bližnjega.«

Poklicani pospeševati mir
Verstva pa so prav tako poklicana pospeševati mir. Naša naloga je moliti drug za drugega in Boga prositi za dar miru, srečevati se, pogovarjati se in pospeševati slogo v duhu sodelovanja in prijateljstva, je povedal Frančišek. Izpostavil je, da smo kot kristjani prepričani, da je pot ljubezni odprta za vse ljudi in da prizadevanja za uresničitev univerzalnega bratstva niso zaman. Nasprotno, so bistveni: »Danes potrebujemo graditelje miru in ne provokatorjev konfliktov, gasilce in ne požigalcev, oznanjevalce sprave in ne uničevanja.«

V korenini zatreti naglo širjenje orožja
Ob koncu govora je papež spregovoril o še eni družbeni stvarnosti, in sicer trgovini z orožjem. Da bi preprečili konflikte in gradili mir je temeljno truditi se odstraniti revščino in izkoriščanje, kjer ekstremizmi z lahkoto poženejo korenine, ter zaustaviti dotok denarja in orožja do tistih, ki podžigajo nasilje. Še bolj v korenini je treba zatreti naglo širjenje orožja, ki, če se proizvaja in prodaja, bo prej ali slej tudi uporabljeno. Samo če se postavijo na svetlo motne spletke, ki redijo rak vojne, se bodo lahko preprečili njeni resnični razlogi. K temu nujnemu in resnemu zavzemanju so poklicani odgovorni pri narodih, ustanovah in na področju informacij, kakor tudi verski predstavniki, vsak na svojem področju. »Želim, da bi ta plemenita in ljuba egiptovska dežela z Božjo pomočjo lahko ponovno odgovorila na svojo poklicanost k civilizaciji in zavezi ter tako prispevala k razvoju procesov miru za ljubljeni narod in za vso bližnjevzhodno regijo,« je še dejal papež Frančišek in sklenil s pozdravom v arabščini »Al Salamò Alaikum« (Mir z vami).

Veliki imam Ahmed al Tayeb: Verstva naj prevzamejo svoje poslanstvo
Zbrane na Konferenci za mir pa je nagovoril tudi veliki imam mošeje Al Azhar, Ahmed al Tayeb. Izpostavil je »zgodovinsko odgovornost verskih voditeljev in učenjakov, da delajo za mir«. Po njegovem prepričanju je ključnega pomena zastaviti vprašanje, kako da je mednarodni mir postal izgubljeni raj in kako da se je doba človekovih pravic okužila z nezaslišano divjaško krutostjo. »Mislim,« je zatrdil, »da je moderna civilizacija zanemarila božanska verstva in njihove trajno osnovane etike, ki ostanejo iste kljub zemeljskim interesom in namenom.« Poudaril je pomen bratstva in vzajemnega usmiljenja ter potrebo po obnovitvi zavesti o veri. »Mislim, da je svet na splošno pripravljen, da verstva prevzamejo svoje poslanstvo. Poudariti bi morala vrednote miru, pravičnosti, enakosti in človekovih pravic ne glede na vero, barvo kože, raso ali jezik,« je dejal Ahmed al Tayeb. Nadaljeval je, da je treba verstva osvoboditi od lažnih pojmov, nerazumevanj, zlorab in napačne verske navezanosti, ki povzročajo konflikte, sovraštvo in nasilje. Sicer pa se je papežu Frančišku zahvalil za jasno podporo resnici in za branjenje islama pred obsodbami za nasilje in terorizem. Zagotovil je še, da je univerza Al Azhar pripravljena prizadevati si za vzpostavitev sobivanja, obnovitev dialoga, spoštovanje vseh človeških verovanj in njihovo zaščito. »Imamo veliko skupnih vrednot in področjih, na katerih lahko delamo,« je dejal in naštel delo za bolnike, lačne, prestrašene, vojne zapornike in vse trpeče ljudi po svetu.

28/04/2017 16:56