2017-04-29 11:57:00

Duhovne misli Benedikta XVI. za 3. velikonočno nedeljo


Evangelij današnje tretje velikonočne nedelje je tista znana pripoved o dveh učencih na poti v Emavs (prim. Lk 24, 13-35).  V njej je, da sta dva Kristusova učenca, dan po soboti, torej tretji dan po njegovi smrti, žalostna in potrta zapustila Jeruzalem ter se namenila v bližnjo vas imenovano Emavs. Na poti se jima je pridružil vstali Jezus, toda nista ga prepoznala. Ker sta bila potrta, jima je na podlagi Svetega pisma razlagal, kako je moral Mesija trpeti in umreti, da je prišel v svojo slavo. Nato je z njima vstopil v hišo, se usedel za mizo, blagoslovil kruh, ga razlomil... V tem trenutku sta ga prepoznala, toda on je izginil izpred njunih oči. Vsa začudena sta zrla v razlomljen kruh, novo znamenje njegove navzočnosti. Takoj sta se vrnila v Jeruzalem in drugim učencem pripovedovala, kaj se jima je zgodilo.

Kraj Emavs niso mogli čisto za gotovo določiti kje je. So različna predvidevanja in ravno to morda namiguje na nekaj drugega. Tako si lahko predstavljamo, da je pravzaprav Emavs v resnici vsak kraj. Pot, ki vodi do njega je pot vsakega kristjana, še več vsakega človeka. Na naših poteh nas vstali Jezus spremlja ter ponovno prižiga v naših srcih ogenj vere in upanja ter lomi kruh za večno življenje. Med pogovorom učencev z neznanim popotnikom se nas dotakne v srce izraz, ki ga evangelist Luka položi v usta enemu izmed njiju: »Mi pa smo upali...« (Lk 24, 21). Ta glagol v pretekliku pove vse: mi smo verjeli, mi smo hodili za njim, mi smo upali..., toda sedaj je vsega konec. Tudi z Jezusom iz Nazareta, ki je bil mogočen prerok v besedah in dejanjih, je konec in mi smo razočarani. Ta drama učencev na poti v Emavs je kakor ogledalo stanja številnih kristjanov današnjega časa, ki se jim zdi, da je bilo upanje vere zaman. Ta kriza vere se pojavi zaradi negativnih izkušenj, v katerih se zdi, da je Gospod zapustil človeka. Toda pot v Emavs po kateri hodimo, lahko postane pot očiščevanja in zorenja našega verovanja v Boga. Tudi danes lahko vstopimo v pogovor z Jezusom ter poslušamo njegovo besedo. Tudi danes lomi kruh za nas in se nam daje kot naš Kruh. Tako nam srečanje z vstalim Kristusom, ki je možno tudi danes, podarja pristno in golobjo vero, utrjeno, če tako rečemo, v ognju velikonočnih dogodkov. Ta močna vera se ne hrani z človeškimi zamislimi, temveč z Besedo Boga in njegovo resnično navzočnostjo v Evharistiji.

Ta čudovit evangeljski odlomek že vsebuje sestavo svete maše. V prvem delu je poslušanje Besede po besedah Svetega pisma, v drugem pa je evharistično bogoslužje ter obhajanje s Kristusom navzočim v zakramentu svojega Telesa in svoje Krvi. Cerkev, ki se hrani ob tej dvojni mizi, se iz dneva v dan gradi in obnavlja v veri, upanju in ljubezni. Po priprošnji Svete Marije prosimo, da bi vsak kristjan in vsaka skupnost ponovno podoživela izkušnjo učencev na poti v Emavs ter tako odkrila milost srečanja z vstalim Gospodom, ki nas spreminja.

Homilija v Benetkah, 8. maja 2011
Evangelij tretje velikonočne nedelje predstavlja dogodek na poti učencev v Emavs, pripoved, ki nas nikoli ne neha čuditi in ganiti.« Ta dogodek prikazuje spreobrnjenje iz obupa v upanje, spreobrnjenje iz žalosti v radost in tudi spreobrnjenje k skupnostnemu življenju. O spreobrnjenju se pogosto govori kot o nečem napornem, kot o odpovedi. Nasprotno, krščansko spreobrnjenje je tudi in predvsem izvir veselja, upanja in ljubezni. Vedno je delo vstalega Kristusa, Gospoda življenja.«

Za vsakogar izmed nas je torej nujno, da se tako kot se je zgodilo učencema iz Emavsa, pustimo učiti Jezusu: predvsem s poslušanjem in ljubeznijo do Božje besede, brane v luči velikonočne skrivnosti, da bi razvnela naša srca in razsvetlila naš razum ter nam pomagala razlagati dogodke življenja in jim dati smisel. Potrebno pa se je tudi usesti k mizi z Gospodom, postati njegovi povabljenci, da bi njegova ponižna prisotnost v Zakramentu njegovega telesa in njegove krvi v nas obudila pogled vere, s katerim bi vse in vsakogar videli z očmi Boga, v luči njegove ljubezni.«

Učenca sta se po srečanju z Gospodom takoj vrnila v Jeruzalem, da bi pripovedovala o svoji izkušnji. Spodbujam vas, da nikoli ne popustite ponavljajočim se skušnjavam hedonistične kulture in vabam materialistične potrošniške miselnosti (...) Bodite sveti! V središče svojega  življenja postavite Kristusa! Na Njem zgradite stavbo svojega obstoja. V Jezusu boste našli moč, da se odprete drugim in iz sebe po njegovem zgledu naredite dar za celo človeštvo.








All the contents on this site are copyrighted ©.