Papež egiptovskim duhovnikom in posvečenim: Ne bojte se bremena težkih okoliščin

KAIRO (sobota, 29. april 2017, RV) – Zadnji dogodek papeževega apostolskega potovanja v Egipt je bilo srečanje z egiptovskimi duhovniki, posvečenimi osebami in semeniščniki. Odvijalo se je v koptsko-katoliškem višjem semenišču, ki se nahaja v četrti Maadi na južnem obrobju Kaira. Besedno bogoslužje je potekalo v arabščini, udeležilo pa se ga je približno 1500 duhovnikov, redovnikov in redovnic, ki so med slovesnostjo tudi obnovili svoje obljube posvečenega življenja. Papež Frančišek se jim je zahvalil za njihovo pričevanje in vse dobro, ki ga uresničujejo vsak dan, ko delujejo sredi mnogih izzivov in pogosto z malo tolažbe. Opozoril jih je na sedem skušnjav, s katerimi se srečujejo v svoji vsakdanjosti, ter jih opogumil pri njihovem prizadevanju: »Ne bojte se vsakdanjega bremena, bremena težkih okoliščin, ki jih morajo doživljati nekateri med vami. Mi častimo sveti križ, sredstvo in znamenje našega zveličanja. Kdor pobegne s križa, pobegne od vstajenja!«

Ste sejalci upanja in graditelji mostov
»Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo« (Lk 12,32), je papež navedel Jezusove besede iz Lukovega evangelija in nadaljeval, da gre za vero, za pričevanje o resnici, za sejanje in obdelovanje, ne da bi pričakovali obiranja sadov. »Mi v resnici obiramo sadove mnogih drugih, posvečenih in neposvečenih, ki so velikodušno delali v Gospodovem vinogradu: vaša zgodovina jih je polna!« Sredi mnogih razlogov za obupanost in med mnogimi preroki uničenja in obsojanja, sredi mnogih negativnih in obupanih glasov, ste vi pozitivna sila, ste luč in sol te družbe; ste lokomotiva, ki vleče vlak naprej, naravnost proti cilju; ste sejalci upanja, graditelji mostov in delavci za dialog in slogo. To pa je mogoče, če posvečena oseba ne podleže skušnjavam, ki jih vsak dan sreča na svoji poti. In na nekatere od teh je sveti oče opozoril v nadaljevanju govora.

Umikanje namesto vodenja
Skušnjava, da bi se umaknili, namesto da bi vodili, je bila prva, o kateri je spregovoril papež Frančišek. Dobri pastir ima dolžnost, da vodi čredo, jo pelje k sveži paši in k vodnemu izviru. Ne sme se pustiti voditi razočaranju in pesimizmu: Kaj pa sploh lahko naredim? Vedno je poln iniciativ in ustvarjalnosti, kakor izvir, iz katerega teče voda tudi takrat, ko je izsušen; vedno ima nežnost tolažbe, tudi kadar je njegovo srce onemoglo. Je oče, kadar so otroci do njega hvaležni, in predvsem, kadar to niso. »Naša zvestoba Gospodu ne sme nikoli biti odvisna od hvaležnosti ljudi. 'Tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil' (Mt 6,4.6.18),« je dejal papež.

Neprestano pritoževanje
Na drugem mestu je opozoril pred skušnjavo neprestanega pritoževanja. Lahko je vedno obtoževati druge zaradi nepravilnosti nadrejenih, cerkvenih ali družbenih pogojev, slabih možnosti … A posvečena oseba z maziljenjem Duha vsako oviro spremeni v priložnost in ne vsake težave v izgovor. »Kdor se vedno pritožuje, v resnici noče delati. Zato Gospod pastirjem pravi: 'Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena' (Heb 12,12).«

Opravljanje in zavist
Naslednja skušnjava, ki se ji morajo izogibati duhovniki in posvečeni, je skušnjava opravljanja in zavisti. Nevarnost je resna, kadar se posvečena oseba, namesto da bi malim pomagala rasti in se veseliti ob uspehih bratov in sester, pusti obvladovati zavisti ter rani druge z opravljanjem. Kadar, namesto da bi si prizadevala za rast, začne uničevati tiste, ki rastejo; namesto da bi dobrim zgledov sledila, jih obsoja in jim jemlje vrednost. »Zavist je rak, ki vsako telo uniči v kratkem času. 'Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati' (Mr 3,24-25). 'Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti' (Mdr 2,24). In opravljanje je njeno sredstvo in orožje.«

Primerjava z drugimi
Skušnjavo primerjanja z drugimi je papež Frančišek postavil na četrto mesto. Bogastvo je v različnosti in edinstvenosti vsakega med nami. Primerjati se s tistimi, ki jim je bolje, pogosto povzroči, da pademo v jezo. Primerjati se s tistimi, ki jim je slabše, pa nas pogosto pripelje do nadutosti in lenobe. »Kdor se vedno primerja z drugimi, se na koncu paralizira,« je posvaril Frančišek in spomnil na sveta Petra in Pavla, od katerih se lahko učijo živeti različnost značajev, karizem in mnenj v poslušanju in poslušnosti Svetemu Duhu.

Faraonizem
Z izrazom 'faraonizem' je papež poimenoval skušnjavo, da bi otrdelo srce in se zaprlo pred Gospodom in brati. Gre za skušnjavo, da bi se čutili nad drugimi in si jih podvrgli zaradi svoje prevzetnosti; da bi si pustili služiti, namesto da bi služili. Po papeževih besedah je to skušnjava, ki je od vsega začetka prisotna med učenci, pri čemer je spomnil na evangeljske besede: »Med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji« (Mr 9,34). Zdravilo za ta strup je dal Jezus: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35).

Skušnjava individualizma
Skušnjava individualizma je bila šesta po vrsti. Egipčanski pregovor pravi: Jaz in za mano povodenj. Kot je razlagal sveti oče, je to skušnjava egoistov, ki med potjo izgubijo cilj in začnejo misliti nase namesto na druge, brez kakršnega koli sramu, nasprotno, čutijo se upravičeni. »Cerkev je skupnost vernikov, je Kristusovo telo, kjer je zveličanje enega uda povezano s svetostjo vseh. Individualist pa, nasprotno, je razlog pohujšanja in konfliktnosti.«

Hoditi brez kompasa in brez cilja
Zadnja skušnjava, pred katero je želel posvariti papež Frančišek, pa je bila hoja brez kompasa in brez cilja. Posvečeni izgubi svojo identiteto in začne biti 'ne eno ne drugo'. Živi s srcem, ki je razpeto med Bogom in posvetnostjo. Pozablja na svojo prvo ljubezen. V resnici, ne da bi imel jasne in trdne identitete, hodi brez smeri, in namesto da bi vodil druge, jih razkropi. »Vaša identiteta kot otrok Cerkve je, da ste kopti – to pomeni, ukoreninjeni v svojih plemenitih in starodavnih koreninah – in da ste katoličani – to pomeni del ene in vesoljne Cerkve: kakor drevo, ki, bolj ko je ukoreninjeno v zemlji, višje sega v nebo.«

Ostati v Jezusu
Vzdržati pred temi skušnjavami ni lahko, a je mogoče, če so duhovniki in posvečeni vcepljeni v Jezusu: »Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni« (Jn 15,4). Bolj smo ukoreninjeni v Kristusu, bolj smo živi in rodovitni. Samo tako lahko posvečena oseba ohrani začudenje, strast prvega srečanja, privlačnost in hvaležnost v svojem življenju z Bogom in v svojem poslanstvu. »Od kvalitete našega duhovnega življenja je odvisno naše posvečenje,« je zatrdil papež.

Ob koncu je še poudaril, da je Egipt prispeval k obogatitvi Cerkve z neprecenljivim zakladom meniškega življenja: »Zato vas spodbujam, da zajemate iz zgleda svetega Pavla puščavnika, svetega Antona, svetih puščavskih očetov in številnih menihov, ki so s svojim življenjem in zgledom odprli vrata v nebesa mnogim bratom in sestram. Tako ste tudi vi lahko luč in sol, razlog za zveličanje vas samih in vseh drugih, vernih in nevernih, predvsem pa zadnjih, potrebnih, zapuščenih in odvrženih.«

Varstvu in blagoslovu svete družine je papež izročil tako zbrane kot ves Egipt in njegove prebivalce: »Gospod naj vam nakloni sadove svojega Svetega Duha: ljubezen, mir, veselje, velikodušnost, dobrohotnost, dobroto, zvestobo, krotkost, samoobvladovanje.« Zagotovil jim je, da bodo vedno navzoči v njegovem srcu in molitvah, ter jih še spodbudil: »Pogumno naprej s Svetim Duhom! To je dan, ki ga naredil je Gospod, razveselimo se v Njem. In lepo prosim, ne pozabite moliti zame.«