Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Potovanja in obiski

Sveta maša v Egiptu: Smrt, vstajenje in življenje

Ko človek doseže dno poloma in nesposobnosti, takrat mu Bog poda roko, da njegovo temo preoblikuje v zoro, njegovo pot nazaj v vrnitev v življenje - AP

29/04/2017 10:53

KAIRO (sobota, 29. april 2017, RV) – »Al Salamò Alaikum! Mir z vami! Danes nam evangelij tretje velikonočne nedelje pripoveduje o poti dveh učencev iz Jeruzalema v Emavs. Ta evangelij se lahko povzame v treh besedah: smrt, vstajenje in življenje.« S temi besedami se je začela homilija papeža Frančiška, ko je dopoldne daroval sveto mašo na nogometnem stadionu (Air Defense Stadium) v Kairu.

Smrt – Kristusov križ je bil križ njunih idej o Bogu
»Smrt. Učenca se vračata nazaj v njuno vsakodnevno življenje, obtežena z razočaranjem in obupovanjem: Učitelj je mrtev in upati je bilo torej nekoristno. Bila sta zmedena, zavedena in razočarana.« Njuna pot je bila vrnitev nazaj; oddaljitev od boleče izkušnje Križanega. Kriza križa, pravzaprav »škandal« in »nespamet« križa (glej 1 Kor 1,18; 2,2), je na videz pokopala vsako njuno upanje. On, na katerem sta zgradila svoje bivanje, je umrl, poražen, in s seboj v grob je odnesel vse njune želje. Nista mogla verjeti, da je Učitelj in Zveličar, ki je obudil mrtve in ozdravil bolne, lahko končal na križu sramote. Nista mogla razumeti, zakaj ga vsemogočni Bog ni rešil pred tako nizkotno smrtjo. »Kristusov križ je bil križ njunih idej o Bogu; Kristusova smrt je bila smrt tistega, za kar sta si predstavljala, da je Bog.« V resnici sta bila namreč onadva mrtva v grobu omejenosti svojega razumevanja.

Kolikokrat se človek sam ohromi, ko zavrača, da bi šel preko »lastne ideje o Bogu, bogu, ustvarjenem po podobi in podobnosti človeka«. Kolikokrat obupuje, ko zavrača, da bi verjel, da vsemogočnost Boga ni vsemogočnost moči, oblasti, ampak je »samo vsemogočnost ljubezni, odpuščanja in življenja«. Učenca sta Jezusa prepoznala »v lomljenju kruha, v evharistiji«. Če ne dopustimo, da se pretrga pregrinjalo, ki zastira naše oči; če ne dopustimo, da se prelomi zakrknjenost našega srca in naših predsodkov, ne bomo mogli nikoli prepoznati Božjega obličja.

Vstajenje – Ko človek doseže dno poloma, mu Bog poda roko
»Vstajenje.« V mraku najtemnejše noči, v najbolj presunljivem obupu, se jima Jezus približa in hodi po njuni poti, da bi lahko odkrila, da je On »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6). Jezus njuno obupovanje preoblikuje v življenje, kajti ko se razprši človeško upanje, se začne iskriti Božje upanje: »Kar je nemogoče pri ljudeh, je mogoče pri Bogu« (Lk 18,27). Ko človek doseže dno poloma in nesposobnosti, ko se odreče slepilu, da je boljši, da je samozadosten, da je središče sveta, takrat mu Bog poda roko, da njegovo temo preoblikuje v zoro, njegovo bolečino v veselje, njegovo smrt v vstajenje, njegovo pot nazaj v vrnitev v Jeruzalem, kar pomeni, v vrnitev v življenje in v zmago križa (glej Heb 11,34).

Učenca se po srečanju z Vstalim zares vrneta polna veselja, zaupanja in navdušenja, pripravljena pričevati. Vstali ju je obudil iz groba njune nejevere in bolečine. S srečanjem Križanega-Vstalega sta dobila razlago in dopolnitev svetih knjig, postave in prerokov; odkrila sta smisel dozdevnega poraza križa. Kdor ne gre preko izkušnje križa do resnice vstajenja, se sam obsodi na obup. Ne moremo namreč srečati Boga, ne da bi prej križali naše omejene ideje o bogu, ki odraža naše razumevanje vsemogočnosti in oblasti.

Življenje – Srečati Vstalega naredi rodovitno katerokoli jalovost
»Življenje. Srečanje z Jezusom je spremenilo življenje tistih dveh učencev, kajti srečati Vstalega preoblikuje vsako življenje in naredi rodovitno katerokoli jalovost.« Vstajenje ni vera, ki se je rodila v Cerkvi, ampak se je Cerkev porodila iz vere v vstajenje. Sv. Pavel pravi: »Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera« (1 Kor 15,14).

Vstali je izpred oči dveh učencev izginil, da bi nas naučil, da Jezusa ne moremo zadržati v njegovi zgodovinski vidnosti: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali« (Jn 20,29). Cerkev mora vedeti in verovati, da On živi z njo in jo poživlja v evharistiji, v Svetem pismu in v zakramentih. Učenca iz Emavsa sta to razumela in sta se vrnila v Jeruzalem, da bi svojo izkušnjo delila z drugimi: »Videla sva Gospoda … Da, zares je vstal!« Njuna izkušnja nas uči, da ne koristi polniti bogoslužne kraje, če so naša srca izpraznjena strahu Božjega in Njegove prisotnosti; ne koristi moliti, če se naša molitev, obrnjena k Bogu, ne preoblikuje v ljubezen, namenjeno bratu; ne koristi vsa pobožnost, če je ne navdihujeta velika vera in velika ljubezen; ne koristi skrbeti za videz, saj Bog gleda dušo in srce ter ne trpi hinavščine. Za Boga je bolje ne verjeti, kakor biti lažni vernik, hinavec!

Resnična vera je tista, ki nas naredi bolj dobrotljive, bolj usmiljene, bolj poštene in bolj človeške; je tista, ki navdihuje srca, da bi jih pripeljala do zastonjske ljubezni do vseh, brez razlikovanja in brez preferenc; je tista, ki nas navede, da v drugem ne vidimo sovražnika, ki ga je treba premagati, ampak brata, ki ga je treba ljubiti, mu služiti in pomagati; je tista, ki nas vodi, da širimo, branimo in živimo kulturo srečanja, dialoga, spoštovanja in bratstva; vodi nas k pogumu, da odpustimo tistemu, ki nas rani, da podamo roko tistemu, ki je padel; da oblečemo nagega, nasitimo lačnega, obiščemo jetnika, pomagamo siroti, damo piti žejnemu, priskočimo na pomoč ostarelemu in tistemu, ki je v stiski (glej Mt 25,31-45). Resnična vera je tista, ki nas navede, da zaščitimo pravice drugih, z isto močjo in z istim navdušenjem, kot branimo naše. V resnici, bolj ko rastemo v veri in v spoznavanju, bolj rastemo v ponižnosti in zavedanju, da smo majhni.

Edini dovoljeni ekstremizem je ekstremizem dejavne ljubezni
Dragi bratje in sestre, Bog želi le vero, izpovedano z življenjem, kajti edini dovoljeni ekstremizem za vernike je ekstremizem dejavne ljubezni! Katerikoli drugi ekstremizem ne prihaja od Boga in Njemu ni všeč.

»Sedaj se kakor učenca iz Emavsa vrnite v vaš Jeruzalem, to je v vaše vsakdanje življenje, k vašim družinam, k vašemu delu, in v vašo ljubljeno domovino, polni veselja, poguma in vere. Ne bojte se odpreti vašega srca  za luč Vstalega in dopustite, da On vašo negotovost preoblikuje v moč, pozitivno za vas in za druge. Ne bojte se ljubiti vse, prijatelje in sovražnike, saj sta v živeti ljubezni vernikova moč in zaklad!«

Devica Marija in Sveta družina, ki so živeli na tej blagoslovljeni zemlji, naj razsvetljujejo naša srca in blagoslovijo vas ter dragi Egipt, ki je ob zori krščanstva sprejel evangelizacijo sv. Marka in tekom zgodovine dal številne mučence ter mogočno vrsto svetnikov in svetnic!

»Al Massih Kam. Bilhakika kam! Kristus je vstal. Zares je vstal!«

29/04/2017 10:53