Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Vatikan \ Dogodki

Šmarnice 2017 ob stoletnici prikazovanj v Fatimi

Benedikt XV., Pij XI., Pij XII., Janez XXIII., Pavel VI., Janez Pavel I., Janez Pavel II., Benedikt XVI., Frančišek. - RV

01/05/2017 17:32

Papeži in Fatima - Od Benedikta XV. do Frančiška

1. dan: Uvod
Med zasebnimi razodetji našega časa so ta iz Fatime nekaj posebnega, saj je njihovo sporočilo namenjeno vsemu svetu, bodisi tisto, ki se tiče Cerkve, bodisi tisto, ki se tiče sveta. Lucija, Hijacinta in Frančišek so na Portugalskem v začetku dvajsetega stoletja prevzeli takšna temeljna prepričanja katoliškosti, kot so jih jim tudi potrdila prikazovanja. Izpovedali so vero v Sveto Trojico in preko razodetij leta 1917, so se naučili naslednjih trinitaričnih molitvic: »Moj Bog, vate verujem, te častim, upam vate in te ljubim; Najbolj Sveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, globoko Te častim.«

Vedeli so tudi, da sta v središču vsega Jezus Kristus in evharistija. Evharistično češčenje v župnijski cerkvi ter udeležba pri nedeljski sveti maši sta znamenji kristocentričnosti njihove vere. Njihova globoka pobožnost do Naše Gospe kot Jezusove Matere in kot Matere Cerkve in Gospe rožnega venca, lastna ljudski pobožnosti tistega časa, se je izražala v molitvi rožnega venca v okviru družine ter v obhajanju Marijinih praznikov.

Okolje v katerem se za pastirčke vse odvija je Cerkev, lokalna skupnost tistih, ki obhajajo sveto mašo, zakramente in praznike. Vidno obličje Cerkve kot ga poznamo, je župnija, v kateri se življenje odvija okoli vere podedovane od prednikov. Poleg te lokalne razsežnosti pastirčki poznajo tudi vesoljnost Cerkve. Znamenje te vizije katoliškosti Cerkve je njihova vdanost do svetega očeta.

2. dan: Uvod – lik papeža
Med branjem spominov sestre Lucije in besedila tretjega dela fatimskih skrivnosti naletimo na številne omembe papeža pod različnimi vidiki: osebno spoštovanje in ljubezen do njega; solidarnost z njim v trpljenju; preganjanje in mučeništvo, kateremu je izpostavljen kot voditelj Cerkve.

Medtem ko videnje Hijacinte Marto, prinaša močneje izraženo izkušnjo: »Svetega očeta sem videla v zelo veliki hiši, na kolenih, pred mizo, z glavo med dlanmi, jokal je. Pred hišo je bilo veliko ljudi, nekateri so metali kamenje, drugi so ga zmerjali ter izgovarjali grde besede. Ubogi sveti oče! Veliko moramo moliti zanj.«

Ta notranja izkušnja razodeva veliko spoštovanje in velik pomen, ki ga ima zanjo. Ne da bi poznala podrobnosti teologije o Cerkvi, o vlogi, ki jo v njej ima lik papeža, njegova vloga in njegovo učiteljstvo, je Hijacinta ponotranjila nekatere temeljne elemente.

Najprej gre za osebno povezanost, ki gre onkraj institucionalne vezi. Trpljenje svetega očeta čuti v drži solidarnosti in občestva, kot da bi bilo njeno, kar je tipično za ude Kristusovega mističnega telesa, ki je Cerkev.

Če si razlagamo jezik, s katerim pripoveduje videnje, lahko pomislimo, da je »zelo velika hiša«, v kateri se nahaja sveti oče, Cerkev. Tu je pastir v Kristusovem imenu, papež. On je tisti, ki se najbolj poistoveti s Kristusom, zaklanim jagnjetom za zveličanje mnogih. »Z glavo med dlanmi in joka«: papež je vzel nase trpljenje Cerkve, ki so ji delali silo ter jo na svetu preganjali, še posebej v XX. stoletju, stoletju mučencev.

Besedilo še pravi: »Pred hišo je bilo veliko ljudi, nekateri so metali kamenje, drugi so ga zmerjali ter izgovarjali grde besede.« XX. stoletje je bilo obdobje velikega razkola med verniki in nevernimi, stoletje ateizma, ter v številnih primerih stoletje velikega preganjanja katoliške Cerkve. »Zunaj hiše« se lahko nanaša na svet, ki naj bi bil od Kristusa po Cerkvi zveličan, ali pa na svet, ki je nasproten Cerkvi.

3. dan: Uvod - sveti oče
V nekem drugem videnju Hijacinta Marto razkriva po eni strani svojo strast do Cerkve po drugi strani pa do tistih, ki so daleč od nje: »Ne vidiš kolikšna cesta, koliko poti in polj polnih ljudi, ki zaradi lakote jokajo, ker nimajo nič za jesti? In svetega očeta v neki cerkvi, ki pred Brezmadežnim Marijinim srcem moli? In veliko ljudi, ki z njim molijo?« Pri tem ne gre samo za lakoto po hrani, ampak tudi za lakoto po Bogu številnih oseb, ki so se oddaljile od Njega. Ravno v takšnem svetu papež in Cerkev molita ter razodevata svoje zaupanje v Brezmadežno Marijino srce, zavetišče grešnikov in pot, ki vodi k Bogu.

V tretjem delu fatimske skrivnosti ponovno vidimo papeža, kot škofa oblečenega v belo, ki hodi skupaj s preganjanim ljudstvom, ki pa v sebi nosi upanje po odrešenju, ki izhaja krakov križa, postavljenega na vrhu visoke gore. In tu je papež ponovno kot pastir, ki hodi s svojo čredo in učitelj vere, ki vodi svoje ljudstvo tako, da jih skuša peljati v izvirom zveličanja.

Pomembno mesto, ki ga ima papež v življenju pastirčkov, kakor tudi v fatimskih razodetjih, je ustvarilo pogoje, da je sporočilo dobilo vsesplošen pomen in se dotaknilo temeljnih vprašanj zgodovine današnjega sveta. Prav tako  pa vez med papeži in Fatimo od vsega začetka tega pojava njegov lokalen ali kvečjemu narodni značaj projicira na svetovno raven.

Številne vezi so že od prvih novic o prikazovanjih povezovale Fatimo s papeži. Že sama zgodovina odnosov med papeži in Fatimo kaže na splošno prepričanje o cerkvenem in vsesplošnem dometu tega preroškega sporočila. To, da so papeži vzeli zares fatimsko preroštvo, je postalo jasno in očitno v posvetitvi sveta Brezmadežnemu Marijinemu srcu. To posebno razodetje je dospelo do papeža, ki ga je razlagal kot zahtevo iz nebes, saj se je zavedal, da je od tega odvisen mir na svetu ter da bo po Marijini roki uresničeno spreobrnjenje sveta ter Cerkve.

4. dan: Benedikt XV.
Benedikt XV. je bil na čelu Cerkve od 3. septembra 1914 do 22. januarja 1922. Med njegovim pontifikatom so začele prihajati prve novice o prikazovanjih v Fatimi. Je papež zavzel kakšno stališče glede prikazovanj ali romanj, ki so se medtem začele odvijati v kraju prikazovanj? Kakšen pomen torej pripisati Benediktu XV. glede Fatime in ali je Benedikt XV. izrazil svoje prepričanje glede nadnaravnosti fatimskih prikazovanj?

Odgovor na ti vprašanji lahko najdemo v dveh gestah Benedikta XV. Prva je ponovna vzpostavitev starodavne škofije Leiria in sicer 17. januarja 1918, pod katere področje spada tudi kraj prikazovanj. Druga pa je pismo, ki ga je papež pisal portugalskim škofom, kot odgovor na njihovo pismo z datumom 5. februar 1918. V pismu so namreč napisali, da so se lahko po več letnem izgnanstvu zopet vrnili v svoje škofije. Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1917 je bil namreč na portugalskem državni udar pod vodstvom Sidonia Paisa. Vlada je od naslednjega dne naprej začela odpravljati vse negativne posledice pred tem sprejetega zakona vključno s kaznijo izgona škofov iz njihovih škofij. Benedikt XV. je torej v pismu, ki ga je poslal portugalskim škofom z datumom 20. april 1918, med drugim zapisal: »To upanje torej potrjuje predvsem goreča pobožnost do Brezmadežne Device, pobožnost, ki tako zelo plemeniti vaš del Kristusove črede. Takšna pobožnost si je res zaslužila posebno pomoč (singulare quoddam auxilium) Božje Matere« (Acta Apostolicae Sedis, 10 (1918) 2301).

5. dan: Pij XI. (1922 -1939)
Leta 1919 je don José Alves Correia da Silva, škof škofije Leiria-Fatima, zaradi izredno velikega obiska romarjev, odredil, naj se ustanovi komisija, ki naj bi preučila primer in začela z uradnimi kanoničnimi preiskavami. Papež Pij XI. je želel prebrati vse rezultate tega kanoničnega postopka, da bi tako bil osebno obveščen o Marijinih prikazovanjih. Škof Silva je po dolgih razpravah, z vednostjo in soglasjem papeža Pija XI., objavil rezultate preiskave v pastoralnem pismu, v katerem je zapisal: »Izjavljamo, da so verodostojna prikazovanja pastirčkom v votlini Iria, ki so se dogajala v župniji Fatima - ta spada pod našo škofijo - od 13. maja do 13. oktobra 1917 in tako uradno dovoljujemo čaščenje Marije iz Fatime.« Leta 1929, ko je papež Pij XI. sprejel v avdienco portugalsko bogoslovno semenišče iz Rima, je vsakemu semeniščniku osebno podaril dve podobi Fatimske Marije rožnega venca. 1. oktobra 1930, je sveti penitenciarij, na željo Pija XI. podelil delni odpustek vsakemu, ki bo osebno obiskal svetišče ter bo molil po namenu svetega očeta, in popolni odpustek enkrat na mesec vsakemu, ki bo šel na romanje v Fatimo.

6. dan: Pij XII. (1939-1958) Uvod
Pontifikat Pija XII., ki je trajal skoraj dvajset let, od 2. marca 1939 do 9. oktobra 1958, so zaznamovali pomembni dogodki in teme povezane s Fatimo. Najprej pa je potrebno omeniti sovpadanje, ki ga je papež sam imenoval previdnostno, saj je razkril, da ga je Bog sam s tem pripravil na sprejem fatimskega sporočila, ki ga je začel njegov predhodnik. Pij XII., Eugenio Pacelli, je bil posvečen v škofa ravno na 13. maja 1917, na dan, ko se je Marija prvič prikazala v Fatimi. V poznejših izjavah je papež večkrat razodel, da je vedno imel to sovpadanje za znamenje naklonjenosti, tako Marijine kot Božje, podarjene mu po Božji previdnosti.

7. dan: Pij XII. (1939-1958) Rožni venec in del fatimske skrivnosti
Leta 1940 je njegova svetost, Pij XII. ob priložnosti obhajanja osem stoletij portugalskega naroda napisal okrožnico Speculo exuente octavo portugalskim škofom. Pij XII. se v tem slovesnem dokumentu ni obotavljal napisati: »Fatimska Marija rožnega venca, Gospa rožnega venca, ki je zmagala v Lepantu, vam bo pomagala s svojim varstvom.« Malo pred tem je papež omenjal rožni venec, ki ga je »Marija v Fatimi tako zelo priporočala«.

Pomemben element iz tega prvega obdobja je pismo in sicer prvo, z datumom 2. december 1940, ki ga je sestra Lucija iz Španije poslala Njegovi svetosti. Vidkinja, ki je takrat imela 39 let in je že bila redovnica reda Svete Doroteje, po tem ko je povedala, da je njen spovednik že od leta 1929 poskušal na različne načine vstopiti v stik s svetim očetom Pijem XI., je papežu razodela nekatere dele skrivnosti iz leta 1917 ter povedala, da je nujen pogoj za mir odgovor na Marijino zahtevo in sicer pobožnost petih prvih sobot ter posvetitev Rusije Brezmadežnemu Marijinemu srcu.

8. dan: Pij XII., gorečnost, a hkrati zadržanost do Fatime
II. svetovna vojna je bila v teku že leto in pol. Ker ni bilo prvič, da je Bog razodeval svojo voljo glede dogodkov v Cerkvi in svetu najvišjemu Kristusovemu predstavniku preko vidcev, lahko razumemo, da je takšna zahteva po petih prvih sobotah ter po posvetitvi Rusije Brezmadežnemu Marijinemu srcu od papeža zahtevala temeljito preverjanje in hkrati tudi veliko diskretnost tako v besedah kot v dejanjih. Toliko bolj, ker se je v drugih Lucijinih spominih napisanih leta 1937 potrjeval obstoj še enega sklopa prikazovanj, obširno priklicanih v spomin, ki pa se niso tikale Marije temveč angela. Ta skupek novih prikazovanj ter sporočil, še celo danes ne povsem proučenih, ter formalne odločitve s strani škofijskih oblasti so ob izjemnem širjenju pobožnosti do fatimske Marije po vsem svetu povzročili dolgi spor med teologi različnih narodnosti. Zato se ni čuditi, da ima skoraj vse, o čemer se je Pij XII. izrazil goreč značaj, a hkrati precej zadržan. Goreč značaj glede vidnih in očitnih znamenj, kot je uspeh romanj, gorečnost romarjev in celo glede božanske naklonjenosti, ki je bila v Fatimi očitna. Zadržan značaj pa glede naravnih in nadnaravnih resničnosti na katerih so bili utemeljeni čudeži, sporočilo in prikazovanja.

Da ne bi bili bolj papeški od papeža, je treba izpostaviti previdnost, ki si jo je Pij XII. privzel v svojem delovanju glede tega ter pokazati na modrost in bistroumnost besedil, ki si jih bomo podrobneje ogledali. Prvi primer je telegram, ki je bil poslan škofu Leirie ob priložnosti jubilejnega romanja (petindvajseta obletnica prikazovanj) 13. maja 1942, in ki je bil objavljen v Voz de Fatima junija 1942. »Papež, potolažen ob novici, da 25. obletnica čaščenja Presvete fatimske Device spodbuja svoje častilce k še bolj slovesnemu izrazu vere in dejavni pobožnosti, prosi ljubljene otroke za molitev k nebeški Kraljici ter jim pošilja iz srca apostolski blagoslov kot porok za nove duhovne in časne milosti. Kardinal Maglione.« Ob pozornem prebiranju telegrama je moč opaziti, da papež Pij XII. govori o 25. obletnici čaščenja, medtem ko so portugalski škofje že leta 1930 govorili o prikazovanjih.

9. dan: Pij XII.: Molitev za posvetitev Cerkve in človeškega rodu Brezmadežnemu Marijinemu srcu
Radio sporočilo njegove svetosti Pija XII. na soboto, 31. oktobra 1942

Kraljica presvetega rožnega venca, pomoč kristjanov, zatočišče človeškega rodu, zmagovalka vseh Božjih bitk, proseči poklekujemo pred vašim prestolom, prepričani, da bomo deležni usmiljenja, prejeli milosti, potrebne pomoči in varstva v sedanjih nesrečah, ne po naši zaslugi, tega si ne domišljamo, ampak zgolj po neizmerni dobroti vašega materinskega Srca.

Vam in Vašemu Brezmadežnemu Srcu se v tej tragični uri človeške zgodovine izročamo in posvetimo, ne samo povezani s sveto Cerkvijo, mističnim telesom Vašega Jezusa, ki trpi in krvavi na različnih delih in na različne načine, temveč tudi s celotnim svetom, razcefranim zaradi hudih sporov, ožganim zaradi požara sovraštva, žrtvijo lastnega nemira.

Ganile so Vas tolike materialne in moralne ruševine, tolike bolečine, stiske očetov in mater, poročenih, bratov, nedolžnih otrok; toliko cvetočih življenj odtrganih, toliko teles razcefranih v tem strašnem mesarjenju; toliko duš mučenih in uničenih, toliko jih je v nevarnosti, da se večno pogubijo!

Vi, o Mati usmiljenja, izprosite nam pri Bogu prepotrebnega miru, predvsem pa tistih milosti, ki morejo v trenutku spreobrniti človeška srca, tistih milosti, ki pripravijo, spravijo in zagotovijo mir. Kraljica miru, prosite za nas in dajte svetu, ki je v vojni mir, za katerim hrepenijo ljudstva, mir v resnici, mir v pravičnosti, mir v dejavni Kristusovi ljubezni. Dajte mu mir pred orožjem in mir dušam, da bi se v tako vzpostavljenem redu in miru širilo Božje kraljestvo.

Podelite svoje varstvo nevernim in tistim, ki še vedno ležijo v senci smrti, podelite jim mir in naj v njihovih srcih vzide Sonce resnice, da bodo lahko skupaj z nami pred edinim Zveličarjem sveta ponavljali: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14).

Ljudstvom, razdvojenim zaredi zmot ali nesoglasij, zlasti pa še tistim, ki imajo do Vas posebno pobožnost ter pri tistih, pri katerih ni doma, v katerem ne bi bilo Vaše častitljive podobe (danes morda zakrita čaka boljših časov), podelite jim mir in pripeljite jih nazaj v edino Kristusovo stajo, k edinemu in resničnemu Pastirju.

Izprosite mir in popolno svobodo sveti Božji Cerkvi, zaustavite razširjajočo se povoden novega poganstva; spodbudite v vernikih ljubezen do čistosti, udejanjanja krščanskega življenja in apostolsko gorečnost, da bo tako po številu kot po zaslugah vedno več ljudstev, ki služijo Bogu.

In končno, kakor sta bila Srcu Vašega Jezusa posvečena Cerkev in ves človeški rod, da bi polagajoč Vanj vsako upanje, bil zanje znamenje in zagotovilo zmage in zveličanja, tako se enako za vedno posvetimo tudi Vam, vašemu Brezmadežnemu Srcu, o naša Mati, Kraljica sveta, da bo vaša ljubezen in vaše varstvo, pospešila zmago Božjega kraljestva in se bodo vsi narodi pomirili med sabo ter z Bogom, Vas razglašali za blagrovano ter skupaj z vami peli od enega konca do drugega konca zemlje, večni Magnifikat slave, ljubezni in hvaležnosti Jezusovemu Srcu, v katerem samo lahko najdemo Resnico, Življenje in Mir.

10. dan: Janez Pavel II., Posvetilna molitev svetega očeta Janeza Pavla II. Fatimski Devici 13. maja 1982
Posvetilna molitev svetega očeta Janeza Pavla II. Fatimski Devici 13. maja 1982
»Pod tvoje varstvo pribežimo
o Sveta Božja Mati!«

Ne prezri prošenj nas,
ki smo v preizkušnji!
Ne prezri!
Sprejmi naše ponižno zaupanje
in našo izročitev!
»Bog je namreč svet tako ljubil,
da je dal svojega edinorojenega Sina,
da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil,
ampak bi imel večno življenje«
(Jn 3,16).

Ravno iz te ljubezni je Božji Sin
posvetil samega sebe:
»Zanje se jaz posvečujem,
da bi bili tudi oni posvečeni v resnici«
(Jn 17,19).
V moči te posvetitve
so učenci vseh časov
poklicani prizadevati si
za zveličanje sveta,
ter dati svoj prispevek
»Kristusovim bridkostim
v prid njegovemu telesu,
ki je Cerkev«
(prim. 2Kor 12,15; Kol 1,24).

Pred tabo Kristusova Mati,
pred tvojim brezmadežnim srcem
se želim danes
skupaj z vso Cerkvijo
pridružiti našemu Odrešeniku
pri tej njegovi posvetitvi
za svet in za ljudi,
ki lahko samo v njegovem božanskem Srcu
dosežejo odpuščanje
in popravo zagrešenega.

Moč te posvetitve
traja vse čase
in zajema vse ljudi,
vsa ljudstva in narode
in premaga vsako zlo,
ki ga je duh teme
zmožen prebuditi v človekovem srcu
ter njegovi zgodovini
in ki ga je dejansko prebudil v današnjem času.

Tej posvetitvi našega Odrešenika,
se po službi Petrovega naslednika
pridružuje Cerkev,
Kristusovo skrivnostno telo.
O kako globoko čutimo potrebo
po posvetitvi človeštva in sveta,
našega sodobnega sveta,
povezanega s Kristusom samim!
Kristusovega odrešilnega dejanja
mora namreč biti deležen po Cerkvi
ves svet.

Koliko slabega si torej prizadenemo,
ko se kar koli v Cerkvi
in v vsakemu od nas upira
svetosti in posvetitvi!
Koliko slabega si prizadenemo,
ko povabilo k pokori,
k spreobrnitvi, k molitvi ni sprejeto,
kot bi moralo biti!
Koliko slabega si prizadenemo,
ker so mnogi tako ravnodušno
udeleženi pri Kristusovem odrešilnem delu.
Saj se s tem tako neučinkovito dopolnjuje
v našem mesu to, »kar primanjkuje
Kristusovim bridkostim« (Kol 1,24).

Blagoslovljene naj torej bodo vse duše,
ki so pokorne klicu večne Ljubezni!
Blagoslovljeni naj bodo tisti,
ki dan za dnem
z neizčrpno velikodušnostjo
sprejemajo o Mati
tvoje povabilo,
naj storijo to, kar jim poreče tvoj Jezus (prim. Jn 2,5),
ter tako Cerkvi in svetu jasno pričujejo z življenjem
navdihnjenim po evangeliju.
Blagoslovljena bodi nad vse ti,
Gospodova Dekla,
ki si popolnoma poslušna
božanskemu klicu!

Pozdravljena bodi ti, ki si popolnoma združena
z odrešilno posvetitvijo svojega Sina!
Mati Cerkve!
Razsvetljuj Božje ljudstvo na poteh vere,
upanja in karitativne ljubezni!
Pomagaj nam v vsej resnici
živeti Kristusovo posvetitev
za vso človeško družino sodobnega sveta.

Izročilna molitev svetega očeta Janeza Pavla II. Fatimski Devici 13. maja 1982
Izročamo ti, o Mati,
svet, vse ljudi in vsa ljudstva,
izročamo ti tudi posvetitev samo za svet
v tvoje materinsko Srce.

O, Brezmadežno Srce!
Pomagaj nam premagati grožnjo zla,
ki se s tako lahkoto ukoreninja
v srca ljudi današnjega časa
in s svojimi neizmernimi učinki
že pritiska na našo sodobnost
ter se zdi, da zapira poti proti prihodnosti!
Lakote in vojne, obvaruj nas!
Jedrske vojne,
ogromnega samouničenja
in vsake vrste vojne, obvaruj nas!
Grehov proti človeškemu življenju vse od njegovega spočetja, obvaruj nas!
Sovraštva in poniževanja dostojanstva Božjih otrok, obvaruj nas! Vsake vrste krivičnosti v družbenem, narodnem in mednarodnem življenju, obvaruj nas!
Lahkotnosti teptanja Božjih zapovedi, obvaruj nas! Grehov proti Svetemu Duhu, obvaruj nas, obvaruj nas!
Sprejmi, o Kristusova Mati, ta trpljenja poln krik vseh ljudi! Poln trpljenja vse družbe!

Naj se ponovno razodene v zgodovini sveta brezmejna moč usmiljene Ljubezni! Naj zaustavi zlo! Spremeni vesti! Naj se v tvojem Brezmadežnem srcu jasno pokaže za vse luč Upanja!

11. dan: Molitev svetega očeta Benedikta XVI. izročitve in posvetitve duhovnikov Brezmadežnemu Srcu Marijinemu v cerkvi Svete Trojice v Fatimi, 12. maja 2010
Brezmadežna Mati,
zbrani na tem milostnem kraju,
po ljubezni tvojega Sina Jezusa,
velikega in večnega Duhovnika,
se, sinovi Sinú in njegovi duhovniki,
posvetimo tvojemu materinskemu srcu,
da bi zvesto izpolnjevali Očetovo voljo.
Vemo, da brez Jezusa ne moremo
narediti nič dobrega (prim. Jn 15,5)
in da smo lahko
le po Njem, z Njim in v Njem
zveličavno orodje za svet.

Nevesta Svetega Duha,
izprosi nam neprecenljivi dar
preobrazbe v Kristusu.
Po isti moči Duha,
ki te je obsenčil,
te naredil za Odrešenikovo mater,
nam pomagaj, da se bo
Kristus, tvoj Sin,
rodil tudi v nas.
Tako se bo lahko Cerkev
prenovila po svetih duhovnikih,
spremenjenih po milosti Njega,
ki vse dela novo.

Mati usmiljenja,
tvoj Sin Jezus nas je poklical,
naj postanemo kot On
luč sveta in sol zemlje (prim. Mt 5,13–14).

S svojo mogočno priprošnjo
nam pomagaj,
da ne bo nikdar zamrl ta vzvišeni klic,
da se ne bomo vdali sebičnosti,
zapeljivostim sveta
in prepričevanjem hudobnega duha.

Obvaruj nas s svojo čistostjo,
varuj s svojo skromnostjo
ter odeni s svojo materinsko ljubeznijo,
ki se zrcali v številnih
tebi posvečenih dušah,
ki so nam vsem postale
verodostojne duhovne matere.

Mati Cerkve,
mi, duhovniki,
želimo biti pastirji,
ki ne pasejo samih sebe,
temveč se Bogu darujejo za brate
in tako v tem najdevajo svojo srečo.
Ne le z besedo, temveč tudi z življenjem
hočemo iz dneva v dan
ponižno ponavljati
svoj »tu sem«.

Pod tvojim vodstvom
želimo biti apostoli
Božjega usmiljenja,
srečni, da lahko
vsak dan darujemo
sveto oltarno daritev,
in vsem, ki za to prosijo,
delimo zakrament sprave.
Zavetnica in Srednica milosti,
vsa potopljena
v edino Kristusovo vesoljno sredništvo,
izprosi nam pri Bogu
popolnoma prenovljeno srce,
ki bo ljubilo Boga z vsemi močmi,
in služilo človeštvu, kakor si mu služila ti.

12. dan: Dejanje izročitve papeža Frančiška fatimski Mariji 13. oktobra 2013
Blažena fatimska Devica Marija,
s ponovno hvaležnostjo za tvojo materinsko navzočnost
pridružujemo svoj glas k tistemu vseh dosedanjih generacij,
ki so te klicali blažena.
V tebi obhajamo velika dela Boga,
ki se nikoli ne utrudi sklanjati se z usmiljenjem nad človeštvo,
prizadeto zaradi zla in ranjeno zaradi greha,
da bi ga ozdravil in rešil.
Sprejmi z Materinsko dobrohotnostjo
dejanje izročitve, ki ga danes v zaupanju opravljamo,
pred to vsem nam drago podobo.
Prepričani smo, da je vsak izmed nas dragocen v tvojih očeh
in da ti ni neznano nič od tega, kar biva v naših srcih.
Dopuščamo ti, da nas doseže tvoj mil pogled
po katerem nas tolaži ljubkovanje tvojega nasmeha.
Varuj naše življenje med svojimi rokami:
blagoslavljaj in okrepi vsako željo po dobrem,
poživi in hrani vero,
podpiraj in razsvetljuj upanje,
spodbujaj in poživljaj dejavno ljubezen;
vse nas vodi po poti svetosti.
Uči nas svojo prednostno ljubezen
do majhnih in revnih,
izključenih in trpečih,
grešnikov in v srcu zmedenih:
zberi vse pod svoje varstvo
in jih vse izroči svojemu ljubljenemu Sinu, našemu Gospodu Jezusu. Amen.

13. in 14. dan: Papež Mariji: Pozdravljena Gospodova Mati, Devica Marija, Kraljica fatimskega rožnega venca!

15. dan Pij XII.: Kronat greste Marijo, Kraljico sveta
Portugalski škofje so že zelo zgodaj, torej že 1931 in zatem 1938, odgovorili na zahtevo po posvetitvi Brezmadežnemu Marijinemu srcu. In ravno tej milosti so škofje pripisali to, da Portugalsko ni zadela niti španska državljanska vojna niti 2. svetovna vojna. Po končani 2. svetovni vojni 1945, ne da bi Portugalska vstopila vanjo, so določili, da bo slovesno kronanje podobe v kapelici prikazovanj 13. maja 1946. Za ta namen je papež Pij XII. imenoval kardinala Aloisia Masello. Ker pa je bil ravno v tistem času tudi tako z verskega kot z družbenega vidika 'razcvet' Portugalske, so se odločili, da obnovijo kronanje, ki ga je leta 1646 opravil portugalski kralj Janez IV. Portugalski škofje so hoteli, da se oboje praznuje 13. maja 1946 in zato je v himni za ta dan: »Hozana, kraljica Portugalske!« Namen Pija XII. pa je šel še dlje, zato je kardinalu, ki je prišel prosit ga za blagoslov dejal, »imejte vedno pred očmi to najodličnejše poslanstvo, za katerega se pripravljate opraviti ga, saj greste kronat Marijo, Kraljico sveta.«

16. dan: Pij XII.: Dan kronanja
Prišel je dan kronanja, 13. maja 1946. Papež Pij XII. sam, je preko radio sporočila prvič naravnost nagovoril romarje v votlini Irija, »na tej sveti gori«, kjer je »Brezmadežna Kraljica z materinskim in sočutnim srcem storila fatimski čudež, je v obilju poslušala naše ponižne prošnje.« »Čudodelna kronana podoba plemeniti osem stoletij ugodnosti: dovolj je odpreti oči in videti to Irijsko votlino kot izvir najvišjih milosti, fizičnih čudežev in še več, moralnih, katerih tok se širi po vsej Portugalski in od tu, prestopajoč meje se razširja po vsej Cerkvi in vsem svetu«. Izhajajoč iz Svetega pisma ter iz teologije se je s svojo poetično razlago Marijinega vrhovnega gospostva, potopil v najbolj slovesen in popoln zagovor fatimskih milosti, »neskončnih uslug, brezštevilnih naklonjenosti«, ki izvirajo iz tega »prestola usmiljenja, vzvišene čuvarke.« Zatem Pij XII. pove svoj izrecen namen in temeljno trditev: »Vi, okronana kot Kraljica miru in sveta, mu pomagajte najti mir in mu vstati iz ruševin.«

17. dan: Pij XII.: Čudesa fatimske Marije
Papež Pij XII. je v radio sporočilu torej priznal resničnost čudežev v Fatimi in njihov pomen za ves svet je sveti oče ponovil v svojih nadaljnjih izjavah med obhajanjem svetega leta 1950 v Rimu, med objavo dogme o Marijinem vnebovzetju, med odprtjem dveh cerkva, ene v Rimu ter druge v Lizboni, posvečenima sv. Evgeniju, zgrajenima ob 25. obletnici njegove škofovske posvetitve, kar je seveda sovpadalo s prvim prikazanjem Marije pastirčkom v Fatimi. Med prvim narodnim romanjem Portugalske, 17. maja 1950 v Fatimo, je Pij XII. dejal: »Še preden sem naznanil svetu jubilejno sveto leto, je nebo že poslalo ljudem svoje sporočilo pokore, molitve in svetega življenja v fatimskem sporočilu.« Med romanjem okoli 500 otrok, ki so šli na Portugalsko, je Pij XII. 2. oktobra 1950 dejal: »Dobro si zapomnimo velikodušni vzklik portugalske katoliške mladine med slavnim majskim dnem 1942, ko so ob nogah fatimske Device zatrdili, da hočejo biti 100% katoličani.«

1. novembra 1950 je sveti oče slovesno razglasil dogmo o Marijinem vnebovzetju. Ta dogodek bi lahko bil še bolj povezan s Fatimo zaradi enega zelo čudnega razloga, ki ga je papež vzel zelo resno. To je videnje pojava, ki se je v vatikanskih vrtovih pojavil štirikrat, gre za sončev pojav, zelo podoben tistemu, ki je bil kot dokaz za pristnost prikazovanj v Fatimi, 13. oktobra 1917. V govoru 10. decembra neki delegaciji portugalskih katoličanov je papež uvedel nov argument v korist božanskemu izvoru Fatime, torej glede potovanj Device Romarice, ki je od 1947 uresničevala čudeže po vsem svetu: »Imejte fatimsko Marijo za svojo gotovo materinsko pomoč, kot posebno zavetnico portugalske katoliške akcije, katera s svojim romanjem čudes po Portugalskem in po vsem svetu, se zdi, da spodbuja vašo gorečnost in obljublja še uspešnejši izid vašega apostolata.«

18. dan: Pij XII.: Še o »previdnostnem sovpadanju«
Cerkev sv. Evgenija v Lizboni je bila odprta 2. junija 1951. Za to priložnost je papež Pij XII. s papeškim sporočilom preko radia neposredno nagovoril Portugalce in ponovno prosil za »varstvo fatimsko Marijo«. Dva dni zatem je papež delegaciji, ki mu je izročila kapelo fatimske Marije v cerkvi sv. Evgenija v Rimu, imel dolg govor, v katerem je prvič izrazil prepričanje, da je »previdnostno sovpadanje« njegovega življenja s Fatimo, morda zanj Božje znamenje: »Medtem ko se je isto uro na fatimski gori napovedovalo prvo prikazanje bele Kraljice presvetega rožnega venca, kot da bi usmiljena Mati hotela sporočiti za viharne dni našega pontifikata, med eno najhujših kriz svetovne zgodovine, da nas bo vedno ovila, varovala in vodila s svojo očitno materinsko pomočjo velika zmagovalka vseh Božjih bitk.« Papež je ponovno uporabil izraz Kraljica sveta, da bi s tem izrazil s fatimskimi pojmi upanje, da bo zmagoslavje Brezmadežnega Marijinega srca pospešilo zmagoslavje Jezusovega srca v Božjem kraljestvu.

19. dan: Pij XII., 'fatimski papež'
Pij XII. je kardinala Tedeschinija, 13. oktobra 1951, s pismom, ki mu ga je poslal, imenoval za svojega legata med slovesnostmi obhajanja fatimske Marije. Šlo je za sklep vsesplošnega svetega leta. V letih, ki so še ostali Piju XII., so v Fatimi v njegovem imenu vodili spominska romanja: maja 1956 kardinal Agelo Roncalli, beneški nadškof, oktobra istega leta kardinal Eugenio Tisserant, tajnik za Vzhodne Cerkve, ki je po papeževi delegi blagoslovil sedež Modre vojske, zasebnega mednarodnega združenja vernikov s sedežem v Domus Pacis v Fatimi. Kardinal Piazza, tajnik Svete konzistorijalne kongregacije, je šel leta 1957 dvakrat v Fatimo. Kardinal Cicognani, prefekt Kongregacije za obrede, je vodil 13. oktobra 1957 slovesnosti v Fatimi. Mesec pred svojo smrtjo, 13. septembra1958, pa je Pij XII., ki mu mnogi dajejo naziv 'fatimski papež', imenoval Joâa Pereiro Vendcia za škofa Fatime.

Od začetka pontifikata Pija XII. pa vse do konca je bilo vedno več ugodnih posredovanj glede vseh vidikov Fatime. Tile so vidiki, ki so tako v dejanjih kot v besedah vedno bolj izrazili ugoden pogled njegove najvišje oblasti glede Fatime:
1. Romanje, bogoslužna dejanja in ljudska pobožnost;
2. Kraj, gora, svetišče;
3. Tam podeljene Božje milosti, ki so se od tam razširile po Portugalskem in tudi onkraj meja;
4. Podoba sama, kateri je podelil najbolj vzvišene pridevke;
5. Številni fizični kot moralni čudeži;
6. Sporočila, ki jih je temu večkrat namenil, čeprav morda glede začetkov z bolj splošnimi pojmi;
7. Vidci, med katerimi sta omenjena Frančišek in Hijacinta;
8. Prikazovanja, s tem, da je prvotno cerkev povzdignil v baziliko.

20. maj: Janez XXIII. (1958 – 1963)
Različne okoliščine so določile držo Janeza XXIII., ki je bil papež od 28. oktobra 1958 do 3. junija 1963, s katero se je soočil s fatimsko resničnostjo, gre za preprostost njegovega značaja; globoko od otroštva podedovano marijansko pobožnost; izkušnja romanja 13. maja 1956; miselni tokovi, ki so bili v tistem času navzoči znotraj katoliške Cerkve glede mesta Marije znotraj skrivnosti zveličanja in vernosti, pobožnosti ali ljudske pobožnosti. Ko je bil oktobra 1958 izvoljen za papeža, po eni strani ni prenehal izražati veliko naklonjenost do Fatime, po drugi strani pa je nekako upošteval pretirano občutljivost kritikov Fatime.

Marca 1959 je v pismu-poslanici portugalski katoliški akciji omenjal »fatimsko svetišče, vedno ljubo našemu srcu in glede katerega ohranjamo najboljše in najslajše spomine.« Nekaj dni zatem, 23. marca 1959, je z apostolskim pismom Qui huius saeculi razglasil fatimsko Marijo za zavetnico škofije Svetega Dominika Devetega julija v Argentini, kakor je to tudi storil 12. decembra 1962 za škofijo Propriá v Braziliji in dan za tem za škofijo Leiria. Papež Janez XXIII. je v tem šel po sledeh Pija XII., ki je fatimsko Marijo razglasil za zavetnico sledečih škofij: 1940, Quelimane v Mozambiku; 28. junija 1954, Wrangal v Indiji in 30. marca 1957, Zacapa v Gvatemali. V malo več kot štirih letih svojega pontifikata je Janez XXIII. v nekaj deset govorih, sporočilih, zapisih, 'brevih', pismih, telegramih, dovoljenjih, pridigah, tako svojih ali pa odgovornih Rimske kurije na visokem nivoju, omenjal stvari glede Fatime.

21. maj: Pavel VI. (1963 – 1978)
Kot je običajno po ekumenskem koncilu, je bil dolgi pontifikat Pavla VI., od 21. junija 1963 do 6. avgusta 1978 zaznamovan z napetostmi, ki so že nekaj časa stresale Cerkev in so se pokazale tako pred kot po II. vatikanskem koncilu. V igri moči, ki so povzročale napetosti, so bila tudi ta, ki se tičejo obravnavane teme, saj je po eni strani bila želja očistiti, poenostaviti in skrčiti na bistveno tako nauk kot bogoslužno prakso glede Blažene Device Marije in glede pobožnosti, ki jih je pri kristjanih Njena podoba navdihovala skozi stoletja, na drugi strani pa naravna vztrajnostna sila miselnih vzorcev in običajev, mnogih med njimi navzočih stoletja. Ta napetost glede Marijine osebnosti je še posebej vidna v dogmatični konstituciji o Cerkvi Lumen Gentium in v konstituciji o svetem bogoslužju Sacrosanctum Concilium, in je še vedno živa v nekaterih cerkvenih okoljih. Kar pa se tiče Fatime, je za papeža morala nujno biti osnovni problem resničnost in božanska vrednost prikazovanj, svaril in zahtev, ki jih je Lucija skušala poslati različnim papežem, od Pija XI. naprej in ki so pogojevala spreobrnjenje Rusije in mir na svetu z dvema stvarema. Prvo je slovesna posvetitev tega naroda Brezmadežnemu Marijinemu srcu in sicer v skupnem deju papeža z vsemi škofi sveta in papeška odobritev tako imenovane pobožnosti prvih petih sobot. To je bila zahteva nepojmljivih razsežnosti in nepredstavljivih političnih učinkov na vseh kontinentih.

22. dan: Pavel VI., Odrešenikova Mati, Mati Cerkve
Pavla VI. imajo za tistega papeža, ki je na lastni koži najbolj občutil to napetost v Cerkvi. Po eni strani je bil zakoniti dedič predkoncilske marijanske pobožnosti Cerkve, saj je bil navzoč ob Piju XII. pri njegovi poti odpiranja proti Fatimi. Po drugi strani pa je bil soudeležen pri intelektualni zaskrbljenosti svojega časa in je predvsem hotel, da bi se Cerkev čim bolj približala svojim ločenim bratom, med katerimi so protestanti postavili Marijino vlogo v drugi plan, s pravoslavne strani pa niso cenili papeških definicij o Marijinem brezmadežnem spočetju ter o Marijinem vnebovzetju, in sicer zato, ker sta bili vezani na dogmo o papeževi nezmotljivosti. Takšno stanje je od papeža zahtevalo veliko mero previdnosti tako v besedah kot v dejanjih. Se pa je zgodilo, da je najbolj konservativna struja na koncilu uspela prepričati okoli šesto škofov, da predstavijo svetemu očetu peticijo, v kateri so ga prosili, da naj izkoristi navzočnost koncilskih očetov in pozitivno odgovori na zahtevo o posvetitvi Rusije. Kako je uspel spraviti skupaj koncilsko večino, ki je zahtevala od njega previdnost in to manjšino, a obe zelo bojeviti? Poskušal je ohraniti ravnovesje bolj med več in manj, kot med 'da' in 'ne'. Vsekakor je bila potrebna velika količina poguma, ko je v koncilski dvorani 21. novembra 1964, ob koncu tretjega zasedanja, omenil Fatimo in zatrdil, da Odrešenikova Mati zasluži, da jo nazivamo Mati Cerkve.

23. dan: Pavel VI. v fatimsko svetišče poslal zlato vrtnico
Iz govora papeža Pavla VI. v koncilski dvorani 21. novembra 1964: »Medtem ko se s svojo dušo z gorečo prošnjo obračamo na Blaženo Devico Marijo, naj blagoslovi ekumenski koncil in sveto Cerkev ter pospeši, da bo prišel želeni dan, ko se bodo vsi, ki hodijo za Jezusom Kristusom zbrali kakor nekoč, so naše oči obrnjene na ves svet, ki se razteza skoraj v brezkončnost, na svet, hočemo reči, o katerem je ta ekumenski koncil z živahno in ljubečo pozornostjo razpravljal, in ki ga ni brez nebeškega navdiha naš predhodnik Pij XII., častitljivega spomina, posvetil s slovesnim obredom Brezmadežnemu srcu Device Marije. Prav se nam je zdelo, da se danes še na poseben način spomnimo tega dejanja vere. Gnani po istem vzgibu, smo se odločili, da pošljemo zlato vrtnico, po prav za ta namen imenovani delegaciji v fatimsko svetišče, ki ni drago samo odličnemu portugalskemu narodu, ki nam je vedno, še posebej pa danes tako drago, ampak je znano in čaščeno med verniki vse katoliške skupnosti. S tem dejanjem tudi mi izročamo nebeškemu Marijinemu varstvu zaščito vsega človeštva in ji predstavljamo vse svoje težave in stiske, prava hrepenenja in goreče upanje.

24. dan: Papež Pavel VI. v Fatimi
Posnetki papeževega obiska Fatime
13. maja 1967 letalo s svetim očetom ni pristalo na lizbonskem civilnem letališču, pač pa na vojaškem Monte Real. Poleg cerkvene oblasti ter nepretrgane množice, ki mu je vzklikala vseh 50 kilometrov do svetišča, ga je sprejel tudi predsednik republike, admiral Américo de Deus Rodriguez Tomás, medtem ko je predsednik vlade Oliver Salazar papeža Pavla VI. pozdravil zasebno v fatimskem svetišču. Po darovani sveti maši se je sveti oče popoldne že vrnil v Rim. Tako se je v zelo dramatičnih okoliščinah odvijala doslej najpomembnejša podpora papeža Fatimi. V naslednjih dneh in letih je papež večkrat javno spomnil na globok vtis, ki ga je nanj napravil ta »spektakel vere in verska gorečnost«. Njegovi izrazi naklonjenosti glede Fatime so ga spremljali vse do konca njegovega pontifikata, saj je imenoval kardinala Humberta Medeirosa za 'posebnega odposlanca' za obhajanje šestdesete obletnice prikazovanj, 13. maja 1977.

25. dan: Janez Pavel II. (1978 – 2005) Bog mu je poslal znamenje
Posnetek atentata

Močan in pogost odnos Janeza Pavla II. do Fatime, papež je bil od 10. oktobra 1978 do 2. aprila 2005, je bil odvisen od sovpadanja, ki ga je globoko zaznamovalo. Atentat nanj se je zgodil na dan obletnice, skoraj ob isti uri prvega Marijinega prikazanja v Fatimi, 13. maja 1981. Sovpadanje je bilo jasno znamenje, poslano mu od Boga. Papež je bil prepričan, da ga je rešila Marija, zato je prosil, naj mu v bolnišnico prinesejo zadnji del fatimske skrivnosti, ki ga je bilo še potrebno objaviti. Prebral je Lucijine Memorias. Temu je sledila prva posvetitev Cerkve in sveta Brezmadežnemu Marijinemu srcu. Svojim najbližjim sodelavcem je rekel: »Nekaj moramo storiti!« Naslednje leto 12. maja je razodel: »Ko sem videl vse to, kar se je zgodilo, bom neutrudno ponavljal, da je bilo posebno materinsko Marijino varstvo. In po naključju, ni naključja v načrtih Božje previdnosti, sem videl tudi poziv, kdo ve, zahtevo, da sem pozoren na sporočilo, ki je od tam izšlo preko pastirčkov pred petinšestdesetimi leti.«

26. dan Janez Pavel II.: Ali bi mogel pozabiti
Zjutraj, na dan atentata na papeža, so v Fatimi v navzočnosti kardinala Sepeja, prefekta Kongregacije za nauk vere, prebrali telegram Državnega tajništva v katerem je izražena duhovna navzočnost Njegove svetosti. Od atentata, 13. maja 1981 naprej, so se začele stvari izjemno hitro odvijati. Zakaj? Kajti od tega trenutka naprej je papeža vodilo trdno in neomajno prepričanje. 14. avgusta 1981 je izpovedal: »Zatem sem obiskal grobnice svojih predhodnikov in pomislil, da bi morala bila ena več. Toda Gospod je 'drugače' odločil; in Marija, vsi se namreč spomnimo, da je bil 13. maj, je sodelovala pri tem 'drugače'.« 7. oktobra je papež dodal: »Ali bi mogel pozabiti, da je bilo to, kar se je zgodilo na Trgu sv. Petra, na dan in uro, ki jo v Fatimi na Portugalskem imajo za prvo prikazanje Kristusove Matere revnim in majhnim kmetičem? Saj sem v vsem tem, kar se je zgodilo na ta dan, opazil neobičajno materinsko varstvo, ki je bilo močnejše od smrtonosnega izstrelka.« Ne preseneča torej, da je tistim, ki so mu bili zelo blizu, rekel: »Svoje življenje dolgujem fatimski Mariji.« Kardinal Pironio je o tem pričeval novembra 1981 v Fatimi.

27. in 28. dan: Janez Pavel II. prvič v Fatimi
12. maja 1982, zvečer, med potovanjem v Fatimo, je Janez Pavel II. zatrdil: »Med tem povabilom želim predvsem izkoristiti priložnost, da odgovorim na potrebo srca, ki me ob prvi obletnici atentata name spodbuja, naj grem k nogam fatimske Božje Matere in se ji zahvalim za njen poseg, s katerim mi je rešila življenje in povrnila zdravje.« Tisto noč, med prvim obiskom kapele prikazovanj je sveti oče dejal: »Od trenutka, ko je bil atentat na Trgu sv. Petra pred enim letom in sem se zbudil iz nezavesti, sem takoj pomislil na to svetišče, da bi položil na srce nebeške Matere zahvalo, ker me je rešila.« Naslednji dan v pridigi je papež vztrajal pri namenu svojega romanja: »Danes prihajam sem, saj je ravno na ta dan lansko leto bil na Trgu sv. Petra atentat na papeža, ki je skrivnostno sovpadal z obletnico prvega prikazanja v Fatimi, ki je bilo 13. maja 1917.«

29. dan: Janez Pavel II., Teologija posvetitve
Kakšen je bil papežev odgovor na zahtevo, da se pri posvetitvi še posebej omeni Rusijo, ki je od trenutka, ko je Lucija pisala decembra 1940 Piju XII., predstavljala še eno podrobnost dejanja posvetitve? Kolikor vemo, je bilo to sestavni del besedila posvetitve 25. marca 1984, saj je šlo za diskreten namig: »za tiste ljudi in za tiste narode, ki to izročitev in to posvetitev najbolj potrebujejo.« Takšna posvetitev je že prej prebudila teološka razmišljanja o pomenu takega dejanja, saj so se glede tega pojavili nekateri pomisleki. Posvetitev je namreč namenjena le Bogu in zakaj ne more biti uporabljena tudi za Marijo, zatem, ali je lahko posvetitev v odsotnosti ali proti volji ruskega naroda? Janez Pavel II. je, izhajajoč iz tega, da je Kristus pri zadnji večerji posvetil samega sebe in iz edinstvene povezanosti Marijinega srca z Jezusovim srcem na križu, razvil teologijo posvetitve, po kateri so pri posvetitvi soudeleženi vsi krščeni in tudi, da je mogoča soudeleženost sveta pri Kristusovem odrešilnem delu le preko Cerkve. Papež je pri tem vzkliknil: »Oh, kako v globini čutimo potrebo po posvetitvi človeštva in vsega sveta, našega sodobnega sveta, v povezanosti s Kristusom.« Tako je posvetitev Mariji postala dejanje povezanosti s Kristusovo posvetitvijo za vse človeštvo.

30. dan Dejanje izročitve Janeza Pavla II., 25. marca 1984
1. »Pod tvojim varstvom iščemo zatočišče, sveta Božja Mati.«
Izgovarjajoč besede tega odpeva, s katerim Kristusova Cerkev že stoletja moli, smo danes pred tabo Mati med jubilejnim letom našega odrešenja.

Povezani smo z vsemi pastirji Cerkve s posebno vezjo in tvorimo eno telo in zbor tako, kot so po Kristusovi volji apostoli tvorili s Petrom eno telo in en zbor.

Z vezjo te edinosti, izgovarjajoč to dejanje izročitve, v katerega želimo ponovno vključiti upanja in stiske Cerkve do sedanjega sveta.

Pred štiridesetimi leti in deset let potem je tvoj služabnik papež Pij XII., ki je imel pred očmi boleče izkušnje družin, izročil in posvetil tvojemu Brezmadežnemu srcu ves svet in še posebej ljudstva, ki so zaradi svojega stanja še posebej predmet tvoje ljubezni in skrbi.

Ta svet ljudi in narodov imamo tudi danes pred očmi, svet drugega tisočletja, ki se izteka, sodoben svet, naš svet!

Cerkev, ki ne pozablja Gospodovih besed: »Pojdite… in učite vse narode… In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,19-20), je na drugem vatikanskem koncilu poživila zavest o svojem poslanstvu v tem svetu.

In zato Mati ljudi in ljudstev, ti, ki poznaš vsa njihova trpljenja in njihova upanja, ti, ki z materinskostjo čutiš vse njihove boje med dobrim in zlim, med lučjo in temo, ki pretresajo sodobni svet, sprejmi naš krik, ki ga gnani po Svetem Duhu, naslavljamo naravnost na tvoje srce. Objemi z ljubeznijo kot Gospodova Mati in Služabnica ta naš človeški svet, ki ti ga izročamo in posvečujemo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in ljudstev.

Na poseben način ti izročamo in posvečujemo tiste ljudi in tiste narode, ki to izročitev in to posvetitev najbolj potrebujejo.

»Pod tvojim varstvom iščemo zatočišče, sveta Božja Mati!« Ne zavrzi naših prošenj v naših preizkušnjah!

2. In glej, sedaj smo pred tabo, Kristusova Mati, pred tvojim Brezmadežnim srcem in se želimo skupaj z vso Cerkvijo združiti pri posvetitvi, ki jo je iz ljubezni do nas tvoj Sin storil s samim seboj Očetu: »Zanje«, je rekel, »se jaz posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici« (Jn 17,19). Hočemo se pridružiti našemu Odrešeniku v tej posvetitvi za svet in za ljudi, ki ima v njegovem božanskem srcu sposobnost doseči odpuščanje in zadoščevanje.

Vpliv te posvetitve traja vse čase in objema vse ljudi, ljudstva in narode, in je močnejši od vsakega zla, ki ga je duh teme sposoben razvneti v srcu človeka in v njegovi zgodovini in ki ga je dejansko razvnel v današnjem času.

O, kako globoko čutimo potrebo po posvetitvi človeštva in vsega sveta, našega sodobnega sveta, v povezanosti s Kristusom. Svet more biti soudeležen pri Kristusovem odrešilnem delu le preko Cerkve. To razodeva sedanje leto odrešenja, izredni jubilej vse Cerkve.

Blagoslovljena bodi v tem svetem letu nad vsako stvaritev, Gospodova služabnica, ki si na najpopolnejši način bila poslušna božanskemu klicu!

Mati Cerkve! Razsvetljuj Božje ljudstvo na poteh vere, upanja in dejavne ljubezni! Pomagaj nam živeti v resnici Kristusovo posvetitev za vso človeško družino sodobnega sveta.

31. dan Dejanje izročitve Janeza Pavla II., 25. marca 1984
3. Izročamo ti o Mati svet, vse ljudi in vsa ljudstva. Izročamo ti tudi posvetitev sveta, ki ti ga polagamo na tvoje materinsko srce.

O, Brezmadežno Srce! Pomagaj nam premagati grožnjo zla, ki se s tako lahkoto ukoreninja v srca ljudi današnjega časa in s svojimi neizmernimi učinki že pritiska na našo sodobnost ter se zdi, da zapira poti proti prihodnosti!

Lakote in vojne, obvaruj nas!

Jedrske vojne, ogromnega samouničenja in vsake vrste vojne, obvaruj nas!

Grehov proti človeškemu življenju vse od njegovega spočetja, obvaruj nas!

Sovraštva in poniževanja dostojanstva Božjih otrok, obvaruj nas!

Vsake vrste krivičnosti v družbenem, narodnem in mednarodnem življenju, obvaruj nas!

Lahkotnosti teptanja Božjih zapovedi, obvaruj nas!

Poskusov zatemnitve resnice o Bogu v človeških srcih, obvaruj nas!

Izgube občutka v vesti o dobrem in zlim, obvaruj nas!

Grehov proti Svetemu Duhu, obvaruj nas, obvaruj nas!

Sprejmi, o Kristusova Mati ta trpljenja poln krik vseh ljudi, poln trpljenja celotnih družb!

Pomagaj nam z močjo Svetega Duha premagati vsakršen greh, greh človeka in greh sveta, greh v kateri koli obliki.

Naj se ponovno v zgodovini sveta razodene brezkončna zveličavna moč odrešenja, moč usmiljenje Ljubezni! Naj to zaustavi zlo! Preoblikuje vest ljudi! V tvojem Brezmadežnem srcu naj se odgrne za vse luč Njegovega upanja!

Janez Pavel II.
Praznik oznanjenja 1984

01/05/2017 17:32