2017-05-02 15:07:00

Papež: Nujno razširiti tradicionalno pojmovanje pravičnosti


VATIKAN (torek, 2. maj 2017, RV) – Papeška akademija družbenih znanosti je danes zaključila plenarno zasedanje. Potekalo je od petka na temo Proti participativni družbi: nove poti za družbeno in kulturno integracijo. Papež Frančišek je udeležencem poslal sporočilo ter v njem spregovoril o pravičnosti, celostnem družbenem razvoju in individualizmu.

Razširiti pojem pravičnosti
Kot izpostavi na začetku, je razširitev tradicionalnega pojmovanja pravičnosti danes nujno potrebna. Pravičnost ne sme ostati omejena na presojanje o distribuciji bogastva, ampak mora segati vse do njegovega proizvajanja. Treba se je vprašati, ali proizvodni proces spoštuje dostojanstvo človeškega dela, ali sprejema temeljne človekove pravice, ali je kompatibilen z moralnimi normami. »Delo ni zgolj navaden proizvodni faktor, ki se kot tak mora prilagoditi zahtevan produktivnega procesa, da bi se povečala njegova učinkovitost. Nasprotno, produktivni proces mora biti organiziran na način, ki bo dopuščal človeško rast oseb in usklajenost časa za družino in za delo.«

Papež spomnil, da družbeni nauk Cerkve vztraja pri iskanju načinov, s katerimi bi se lahko v prakso postavilo »bratstvo kot načelo regulacije ekonomskega reda«. Kjer druge miselne smernice govorijo samo o solidarnosti, družbeni nauk Cerkve govori o bratstvu. Bratska družba je namreč tudi solidarna, medtem ko nasprotno ne velja vedno, kar nam potrjujejo mnoge izkušnje. Po papeževem prepričanju je torej treba popraviti napake sodobne kulture, ki verjame, da lahko demokratična družba napreduje z ohranjanjem ločenosti med učinkovitostjo (ki bi naj sama zadostovala za reguliranje odnosov med ljudmi znotraj ekonomske sfere) in solidarnostjo (ki bi naj regulirala odnose med subjekti znotraj družbene sfere). »Ravno ta dihotomizacija je osiromašila našo družbo,« poudari papež v pismu.

Ključna beseda, ki bolje od vsake druge izrazi potrebo po preseganju te dihotomije, je bratstvo. Medtem ko je solidarnost načelo družbenega načrtovanja, ki neenakim pomaga postati enaki, bratstvo enakim dopušča, da so različne osebe. Bratstvo dopušča osebam, ki so enake v svojem bistvu, dostojanstvu, svobodi in temeljnih pravicah, da na različne načine sodelujejo pri skupnem dobrem, glede na njihove zmožnosti, življenjski načrt, poklicanost, delo ali karizmo služenja.

»Participativna družba se ne sme zadovoljiti z obzorjem čiste solidarnosti in skrbstva, kajti če bi družba bila samo solidarna in skrbstvena, ne pa tudi bratska, bi bila to družba nesrečnih in obupanih oseb, iz katere bi vsak hotel pobegniti, v skrajnih primerih tudi s samomorom,« piše Frančišek. Prihodnosti ni zmožna družba, v kateri se razkraja resnično bratstvo; ni zmožna napredovati družba, v kateri obstaja samo »dati, da bi imel« ali »dati, ker moram«. Po papeževih besedah ravno zato ne liberalno-individualistična vizija sveta, po kateri je vse ali skoraj vse izmenjava, ne državo-centrična vizija družbe, v kateri je vse ali skoraj vse dolžnost, nista varni vodili za premagovanje neenakosti in izključenosti, v kar so se spremenile naše družbe danes.

Celostni človeški razvoj
Na drugem mestu papež Frančišek v ospredje postavlja koncept celostnega človeškega razvoja. Boriti se za celostni človeški razvoj pomeni prizadevati si za razširitev prostora dostojanstva in svobode osebe. A svoboda tukaj ni razumljena samo v negativnem smislu kot odsotnost ovir in niti samo v pozitivnem smislu kot možnost izbire. Treba ji je dodati »svoboda za«, torej svoboda, da sledimo svoji poklicanosti k dobremu tako osebnemu kot družbenemu. Ključnega pomena je, da svoboda gre v korak z odgovornostjo varovati skupno dobro in pospeševati dostojanstvo, svobodo in blaginjo drugih, tako da doseže revne, izključene in prihodnje generacije. Samo ta perspektiva bi lahko v sedanjih zgodovinskih pogojih omogočila najti potreben konsenz za nova načrtovanja.

In ravno v takšen kontekst se postavlja vprašanje dela. Papež ponovno izpostavi družbeni nauk Cerkve, po katerem delo, še preden je pravica, je najprej zmožnost in potreba osebe, ki se ju ne da potlačiti. Človek je sposoben spremeniti stvarnost in tako sodelovati v Božjem delu stvarjenja in ohranjanja in na ta način gradi tudi samega sebe. Priznati, da je delo prirojena sposobnost in temeljna potreba, je trditev, ki je veliko močnejša od zgolj reči, da je delo pravica. To pa zato, ker se pravice lahko odtegnejo ali celo zanikajo; zmožnost, spodobnosti in potrebe, v kolikor so temeljne, pa ne. Sklicujoč se na Aristotela in Tomaža Akvinskega, papež poudari, da »ima oseba prednost pred svojim delovanjem in torej delom«.

Zatem pojasni še dve posledici povedanega. Najprej, da je oseba tista, ki se odloči v zvezi s svojim delom. Kadar delo ni več izrazno sredstvo osebe, ker ta več ne vidi smisla v tem, kar dela, delo postane suženjstvo in osebo se lahko zamenja s strojem. Druga posledica pa se nanaša na pravičnost dela. Pravično delo ni povezano samo z zagotavljanjem enakega plačila, ampak ustreza poklicanosti osebe in zato lahko razvija njene sposobnosti. Ravno zato, ker delo spreminja osebo, sam proces, po katerem se proizvajajo produkti in usluge, dobi moralno vrednost. Delovni prostor torej ni smo nek kraj, kjer se določeni elementi v skladu s pravili in postopki spreminjajo v proizvode, ampak je tudi kraj, kjer se oblikujejo ali preoblikujejo karakter in kreposti delavca.

Osvoboditveni individualizem
Papež se ob koncu razpiše še o »svobodomiselnem individualizmu«, ki ga imenuje »goljufiva paradigma«, ki zmanjšuje skupno dobro v okviru skupnosti (»živeti dobro«, »dobro življenje«) ter povišuje egoistični ideal (»lepo življenje«). Če individualizem poudarja, da samo individuum daje vrednost stvarem in medosebnim odnosom, torej edino individuum odloča o tem, kaj je dobro in kaj je slabo, pa svobodomiselnost, ki je danes zelo v modi, razglaša, da je za postavitev svobode in individualne odgovornosti potrebna ideja auto-vzročnosti. Radikalizacija individualizma v svobodomiselnih izrazih, ki so torej protidružbeni, vodi do zaključka, da ima vsak pravico razširiti se do tam, kjer mu njegova moč dovoljuje, tudi za ceno izključenosti in odrinjenosti večine najranljivejših.

Sveti oče sklene z mislijo, da se na začetku 21. stoletja vedno jasneje kaže potreba po »novem humanizmu«. Endemično večanje socialne neenakosti, migracijsko vprašanje, konflikti identitet, nove oblike suženjstva, okoljstveno vprašanje, biopolitični in biopravni problemi so samo nekatera vprašanja, ki govorijo o današnjih stiskah. Pred temi izzivi zgolj obnovitev starih miselnih kategorij ali zatekanje k prefinjenim tehnikam kolektivnega odločanja nista dovolj. Treba je preizkusiti nove poti, ki se navdihujejo v Kristusovem sporočilu.








All the contents on this site are copyrighted ©.