Papež skupnosti romunskega kolegija: Varujte spomin, gojite upanje

VATIKAN (petek, 5. maj 2017, RV) – Papež Frančišek je v avdienco sprejel člane papeškega romunskega kolegija v Rimu, ki letos praznuje 80. obletnico ustanovitve. Gre za priložnost biti hvaležni Bogu in vsem, ki so se v teh letih žrtvovali, da bi kolegij prispeval k formaciji prihodnjih pastirjev. »Pot, ki jo opravljate, je umeščena v zgodovino, ki je bila pred vami, obenem pa je polna pričakovanj za prihodnost romunske grško-katoliške Cerkve,« je dejal papež in dodal, da jim želi dvoje: da bi »varovali spomin« in »gojili upanje«.

Varovati spomin
Papeški romunski kolegij je nastal v obdobju, ko so se razvijale vzhodne katoliške skupnosti. Pozneje je čutil tragične dogodke, povezane z ateističnimi preganjanji, zatem pa bil priča novemu rojstvu in v zadnjih letih odpiranju za nove izzive. »Ta zgodovina, sestavljena iz velikih pričevalcev vere in trenutkov preizkušenj, iz ostrih zim in cvetočih pomladi, pripada vam,« jim je dejal sveti oče in jih spodbudil, naj jo varujejo. »Ne zato, da bi ostali zasidrani v preteklosti, ampak da bi dogodke, ki jih daje vsaka doba, živeli s podporo živega evangeljskega spomina, ki zaobjema od nas večjo zgodovino in vedno ostaja odprt za delovanje Duha.« Za gojence kolegija so leta v Rimu lepa priložnost, da preko molitve in študija naredijo zaklad iz vsega, kar je Gospod storil svojemu ljudstvu, ter prav tako dihajo vesoljnost Cerkve.

Vaš kolegij naj je telovadnica
To, da bodo okrepili svoj  cerkveni spomin, jim bo pomagalo premagati nevarno skušnjavo, ki jih lahko doleti. In sicer, da bi se prilagodili na povprečnost, da bi se zadovoljili z ''normalnim'' življenjem, kjer gre vse naprej brez zagona in brez gorečnosti in kjer bi slej ali prej postali ljubosumni varuhi svojega časa, svoje varnosti, svoje blaginje. »Nasprotno pa,« jih je spodbudil papež, »spodbujeni z zgledi vaših velikih pričevalcev vere, hrepenite po poslanstvu, ki ga razvnema evangelij in ki ima močan in pristen okus po daru.« Pastir, ki je kot učenec oblikovan po Kristusu, ki je daroval življenje do konca, si ne more dovoliti, da bi pristal na dogovore s povprečnim življenjem ali pa se prilagodil situacijam, ne da bi kar koli tvegal. »Vaš kolegij naj je vedno 'telovadnica', kjer se boste urili dajati življenje z razpoložljivostjo; vaši študiji naj bodo sredstva služenja Cerkvi, ki bodo bogatila tudi bogato kulturno tradicijo vaše ljube države.« Varovati spomin torej ni samo navadno spominjanje preteklosti, ampak pomeni postaviti temelje za prihodnost, za prihodnost upanja.

Gojiti upanje
Gojiti upanje je bila papeževa druga želja, ki jo je namenil skupnosti romunskega kolegija. Kot je opozoril, obstaja velika potreba po gojenju krščanskega upanja, tistega upanja, ki daje nov pogled, zmožen odkriti in videti dobro tudi takrat, ko je zatemnjeno s hudim. Kot je zapisal sveti Efrem, če upanje oživlja naše oči, bomo videli, kar je skrito. Apostolska dela, ki nam jih v tem velikonočnem času ponuja bogoslužje, nam govorijo o Cerkvi, ki živi z upanjem v Vstalega in vztraja v molitvi, občestvu in ljubezni; izpred oči nikoli ne izgubi tega upanja in ga podarja svetu, tudi kadar je brez sredstev, nerazumljena in se ji nasprotuje.  »Želim vam, da bi vaša hiša bila soba zadnje večerje, kjer Duh oblikuje misijonarje upanja, prinašalce nalezljive  navzočnosti Vstalega, pogumne v ustvarjalnosti in nikoli obupane pred problemi in pomanjkanjem sredstev,« je povedal Frančišek in jim zaželel, naj Sveti Duh v njih vzbudi željo, da bi s čistim srcem iskali in pospeševali pot sloge in enosti med vsemi kristjani.

Da bi se odprle poti sprave in dobrega
Papež se je ob koncu govora obrnil še na študente iz Papeškega kolegija svetega Efrema, ki jih sprejema romunski kolegij. Spomnil je na razmere, v katerih se nahajajo verniki v državah, iz katerih prihajajo študenti, in na mnoge družine, ki so prisiljene zapustiti svoje domove zaradi nasilja in trpljenja. »Te naše brate in sestre želim objeti na poseben način, skupaj z njihovimi patriarhi in škofi,« je dejal in sklenil z molitveno prošnjo za velikonočni dar miru: »Jezus, zatočišče, ki opogumlja in tolaži, upanje tistemu, ki je brez upanja, navdihni srca in misli, da se bodo končno odprle poti sprave in dobrega.«