Papež semeniščnikom: Oseben odnos z Jezusom, razločevanje, odprtost za Božje kraljestvo

VATIKAN (sobota, 6. maj 2017, RV) – Sveti oče se je danes srečal s skupnostjo papeškega semenišča italijanske dežele Kampanja. Ustanovljeno leta 1912, ostaja tudi danes izjemen primer v italijanskem cerkvenem prostoru, saj je edino semenišče, ki ga vodi Družba Jezusova. Papež je v govoru izpostavil tri vidike ignacijanske pedagogike: oseben odnos z Jezusom, razločevanje in odprtost za Božje kraljestvo.

Hoditi v cerkvenem občestu
Spodbudil je prizadevanje na tej pomembni in rodovitni poti »cerkvenega občestva«. Medškofijska vzgojna skupnost nedvomno predstavlja priložnost za obogatitev z različnimi rahločutnostmi in izkušnjami, ki jih vsak nosi s sabo; bodoče duhovnike vzgaja, da se čutijo del ene Kristusove Cerkve, ko s pristnim misijonarskim duhom vedno bolj širijo svoje sanje o poklicanosti. »V tem času, ko se vsi čutimo majhni, morda nemočni pred vzgojnimi izzivi, skupna hoja v pristnem 'sinodalnem' duhu predstavlja zmagovalno izbiro, ki nam pomaga, da čutimo medsebojno podporo, spodbudo in obogatitev,« je dejal papež. To urjenje v občestvu je potem še dodatno obogateno s srečanjem z bogato ignacijansko duhovno in pedagoško tradicijo, ki ima v duhovnih vajah varno referenčno točko.

»Dragi vzgojitelji, vaše poslanstvo je vzgajati v duhovnosti, ki je lastna škofijskemu duhovniku v skladu s pedagogiko duhovnih vaj svetega Ignacija: to je težaven izziv, a obenem navdušujoč, ki mora pokazati smer za prihodnost duhovniške službe,« je dejal papež in zatem pojasnil tri vidike ignacijanske vzgoje.

Osebno prijateljstvo z Jezusom
Vzgajati v ignacijenskem stilu pomeni predvsem v osebi pospeševati »skladno integracijo«, začenši pri središčnem mestu osebnega prijateljskega odnosa z Gospodom Jezusom. Ravno primarno mesto, ki je dodeljeno odnosu z Gospodom, dopušča, da živimo trdno in globoko duhovnost, ki pa ni neutelešena. Kot je poudaril papež, je zato pomembno stalno spoznavati, sprejemati in prenavljati lastno človeškost. Zato tudi intelektualna formacija ne teži k preprostemu učenju pojmov, da bi postali učeni, ampak pospešuje pridobivanje vedno bolj prefinjenih sredstev za kritično branje stvarnosti, začenši pri sebi. »Celotna pot poklicanosti, kakor za Petra in prve učence, se vrti okoli dialoga ljubezni in prijateljstva,« je izpostavil Frančišek. »Medtem ko mi v Jezusu prepoznamo Mesijo, Gospoda našega življenja, nam On daje 'novo' ime, ki odpre našo poklicanost, pokaže naše poslanstvo, ki ga Oče pozna in varuje od vedno.« Odkritje našega novega imena, ki nas najbolje opredeljuje, gre skozi našo zmožnost, da postopoma poimenujemo različne izkušnje, ki oživljajo našo človeškost. Stvarem dati ime je prvi korak pri spoznavanju sebe  in torej Božje volje za naše življenje. »Dragi semeniščniki,« je dejal papež, »ne bojte se dati stvarem imena, gledati v obraz resnici vašega življenja ter se s transparentnostjo in v resnici odpreti drugim, predvsem vašim vzgojiteljem, ter tako pobegniti pred skušnjavo formalizma in klerikalizma.«

Razločevanje
Drugi poudarek, o katerem je spregovoril sveti oče, je bilo razločevanje. Čas v semenišču je poseben čas razločevanja, kjer vzgojitelji pomagajo mladim prepoznati Gospodov glas med mnogimi glasovi, ki odmevajo in včasih donijo v ušesih in srcu. V tem času mora razločevanje postati dejanska vzgojna umetnost, da bi duhovnik postal zares »človek razločevanja«. »Bolj kot kdaj koli prej je duhovnik danes poklican voditi krščansko ljudstvo v razločevanju znamenj časa, v prepoznavanju Božjega glasu sredi množice zmedenih glasov, ki se kopičijo z med seboj nasprotnimi si sporočili, v tem našem svetu, ki je zaznamovan s številčno kulturno in versko občutljivostjo.« In da bi bili izvedenci v umetnosti razločevanja, je treba biti predvsem zelo domač v poslušanju Božje besede, a prav tako imeti vedno večje poznavanje samega sebe, svojega notranjega sveta, čustev in strahov. Da bi postali »možje razločevanja« je treba biti pogumen, povedati resnico samemu sebi. »Razločevanje je pogumna odločitev, nasprotna udobnim in omejenim potem strogosti in popustljivosti … Vzgajati za razločevanje namreč pomeni pobegniti pred skušnjavo, da bi se zatekli k nekemu strogemu pravilu ali za podobo neke idealizirane svobode. Vzgajati za razločevanje pomeni 'razstaviti se', izstopiti iz sveta lastnih prepričanj in predsodkov, da bi se odprli za razumevanje, kako nam Bog govori danes, v tem svetu, v tem času, v tem trenutku.«

Odprti za razsežnost Božjega kraljestva
Ob koncu je papež Frančišek razložil še tretji element: formirati za duhovništvo v ignacijanskem stilu pomeni »vedno bolj se odpreti za razsežnost Božjega kraljestva«, pri tem pa gojiti željo po tistem »več« v velikodušnem dajanju sebe Gospodu in bratom. Iskati najprej Božje kraljestvo nam pomaga, da se ne zleknemo na tisto, kar smo osvojili, da se ne usedemo na naše uspehe, ampak gojimo sveti nemir tistega, ki želi predvsem služiti Gospodu v bratih. Iskati kraljestvo pomeni izogibati se logiki povprečnosti in 'nujnega minimuma' ter se nasprotno odpreti za odkrivanje velikih Božjih sanj o nas. Iskati kraljestvo pomeni iskati Božjo pravičnost in se truditi, da bi naše odnose, skupnosti, mesta spremenila usmiljena in pravična ljubezen Boga, ki posluša vpitje ubogih. Iskanje resnične pravičnosti mora v tistem, ki je poklican, spodbujati naraščajočo notranjo svobodo do dobrin, do priznanj tega sveta, do naklonjenosti in do njegove lastne poklicanosti. Mladi, ki so se odločili hoditi za Gospodom po poti duhovništva so poklicani gojiti prijateljstvo z Jezusom, kar se na privilegiran način kaže v ljubezni do revnih. Tako so »pričevalci revščine preko življenjske preprostosti in skromnosti, da bi postali iskreni in verodostojni pospeševalci resnične družbene pravičnosti«.