S papežem Frančiškom skozi minuli teden (1. – 6. maj 2017)

Kateheza: Apostolsko potovanje v Egipt
Papež Frančišek je katehezo med splošno avdienco v sredo namenil svojemu apostolskemu potovanju v Egipt, ki je potekalo 28. in 29. aprila. »Egipt je za vse človeštvo sinonim za starodavno civilizacijo, zaklade umetnostni in znanje. To nas spominja, da se mir gradi preko izobraževanja, formacije v modrosti in humanizmu, ki versko razsežnost in odnos z Bogom razume kot vključujoči del ... Mir se prav tako gradi z izhajanjem iz zaveze med Bogom in človekom, kar je temelj zaveze med vsemi ljudmi … Pomembna zgodovinska in verska dediščina Egipta in njegova vloga v bližnjevzhodni regiji mu podeljujeta posebno nalogo na poti proti stabilnemu in trajnemu miru, ki ne sloni na pravu moči, ampak na moči prava.« Papež je izpostavil glavne poudarke osrednjih srečanj, ki jih je imel med dvodnevnim obiskom. O srečanju z duhovniki in redovniki je povedal: »V tej skupnosti moških in žensk, ki so se odločili darovati življenje Kristusu za Božje kraljestvo, sem videl lepoto Cerkve v Egiptu. Molil sem za vse kristjane na Bližnjem vzhodu, da bi, vodeni s strani svojih pastirjev in spremljani od posvečenih oseb, bili sol in luč v tistih deželah, sredi tistih narodov.«

Odgovoriti na nove komunikacijske izzive
»Ne pustimo se premagati skušnjavi navezanosti na veličastno preteklost. Raje oblikujmo veliko moštveno igro, da bi bolje odgovorili na nove komunikacijske izzive, ki jih danes družba zahteva od nas, brez strahu in brez zamišljanja apokaliptičnih scenarijev,« je dejal papež Frančišek udeležencem plenarnega zasedanja Tajništva za komunikacijo. Zgodovina je nedvomno dragocena dediščina izkušenj, ki jih je treba ohraniti in uporabiti kot spodbudo za prihodnost. Drugače bi postala muzej, ki bi ga bilo zanimivo in lepo obiskati, ne bi pa bila zmožna dati moči in poguma za nadaljevanje poti.

Varovati spomin
»Varovati spomin torej ni samo navadno spominjanje preteklosti, ampak pomeni postaviti temelje za prihodnost, za prihodnost upanja,« je dejal papež Frančišek med srečanjem s skupnostjo romunskega papeškega kolegija v Rimu. »Ta zgodovina, sestavljena iz velikih pričevalcev vere in trenutkov preizkušenj, iz ostrih zim in cvetočih pomladi, pripada vam. Dobro jo je varovati. Ne zato, da bi ostali zasidrani v preteklosti, ampak da bi dogodke, ki jih daje vsaka doba, živeli s podporo živega evangeljskega spomina, ki zaobjema od nas večjo zgodovino in vedno ostaja odprt za delovanje Duha. Vaš kolegij naj je vedno 'telovadnica', kjer se boste urili dajati življenje z razpoložljivostjo; vaši študiji naj bodo sredstva služenja Cerkvi, ki bodo bogatila tudi bogato kulturno tradicijo vaše ljube države.«

Iskati Božje kraljestvo
Pri papežu je bila tudi skupnost papeškega semenišča italijanske dežele Kampanja. Takole jim je govoril: »Iskati najprej Božje kraljestvo nam pomaga, da se ne zleknemo na tisto, kar smo osvojili, da se ne usedemo na naše uspehe, ampak gojimo sveti nemir tistega, ki želi predvsem služiti Gospodu v bratih. Iskati kraljestvo pomeni izogibati se logiki povprečnosti in 'nujnega minimuma' ter se nasprotno odpreti za odkrivanje velikih Božjih sanj o nas. Iskati kraljestvo pomeni iskati Božjo pravičnost in se truditi, da bi naše odnose, skupnosti, mesta spremenila usmiljena in pravična ljubezen Boga, ki posluša vpitje ubogih. Iskanje resnične pravičnosti mora v tistem, ki je poklican, spodbujati naraščajočo notranjo svobodo do dobrin, do priznanj tega sveta, do naklonjenosti in do njegove lastne poklicanosti.«

Ostali dogodki
Papež Frančišek se je v minulem tednu srečal tudi s švicarsko predsednico Doris Leuthard. V avdienco je sprejel še nove člane Papeške švicarske garde, posebno srečanje pa namenil mladim udeležencem srečanja italijanskih šol za mir, bratstvo in dialog.

Iz kapele svete Marte
Ob koncu pregleda minulega tedna prislušnimo še misli iz ene od papeževih jutranjih homilij, ki jo je imel med mašo v kapeli Doma svete Marte: »Zaradi zaprtih src, kamnitih src, src, ki se nočejo odpreti, ki nočejo slišati, Cerkev danes zelo trpi. Srca, ki poznajo le jezik obsodbe: znajo obsoditi, ne znajo pa reči: 'Razloži mi, zakaj ti praviš tako? Zakaj to? Razloži mi …' Ne, so zaprta. Vse vedo. Ne potrebujejo razlag. Vstopimo v ta dialog in prosimo za milost, da bi Gospod nekoliko omehčal srca teh togih, tistih ljudi, ki so vedno zaprti v postavo in obsojajo vse, kar je izven te postave. Ne vedo, da je Beseda prišla v mesu, da je Beseda pričevalec pokorščine. Ne vedo, da je Božja nežnost sposobna odstraniti kamnito srce in na njegovo mesto postaviti meseno srce.«