Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

App:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Homilije v Domu sv. Marte

Papež med jutranjo homilijo: Na poti proti osebni polnosti časov

"Pomeni razumeti, da sem na poti, sredi ljudstva, ki je na poti. In se bom nekega dne – morda danes, jutri ali pa čez trideset let – znašel iz obličja v obličje z Gospodom."

11/05/2017 11:53

VATIKAN (četrtek, 11. maj 2017, RV) – Papež Frančišek je med današnjo mašo v kapeli Doma svete Marte izpostavil, da je Božje ljudstvo vedno na poti poglabljanja vere. Vsak med nami pa je prav tako na poti k osebni polnosti časov, ko se bo moral srečati z Gospodom. Sveti oče je homilijo oprl na berilo iz Apostolskih del, kjer apostol Pavel pripoveduje zgodovino zveličanja vse do Jezusa.

Pot s svetniki in grešniki
Bog se je v zgodovini dal spoznati. Njegovo zveličanje ima pomembno in dolgo zgodovino. Ko sveti Pavel govori o Jezusu, začne daleč nazaj v zgodovini, pri izhodu izraelskega ljudstva iz Egipta. »Božje zveličanje je na poti proti polnosti časov,« je dejal papež, »to je pot s svetniki in z grešniki.« Gospod vodi svoje ljudstvo v dobrih in slabih trenutkih, v svobodi in suženjstvu. Vodi ga proti polnosti, v srečanje z Gospodom. Na koncu je torej Jezus. A stvar se tukaj ne konča. Jezus nam je namreč zapustil Duha. Ravno Sveti Duh nas bo spominjal, nam pomagal razumeti Jezusovo sporočilo. Začne se druga pot. Tako gre Cerkev naprej, z mnogimi svetniki in mnogimi grešniki, med milostjo in grehom, Cerkev gre naprej, je pojasnjeval sveti oče.

Danes je to smrtni greh
Ta pot je namenjena našemu razumevanju, poglobitvi Jezusa kot osebe, poglobitvi vere in tudi razumevanju morale, zapovedi. Nekaj, kar se je včasih zdelo normalno, kar ni bilo greh, je danes smrtni greh. »Pomislimo na suženjstvo,« je dejal papež. »Ko smo hodili v šolo, so nam pripovedovali, kaj so delali s sužnji, pripeljali so jih na en kraj, jih prodajali na nek drugi kraj, v Latinski Ameriki se jih je prodajalo, se jih kupovalo … To je smrtni greh. Danes tako pravimo.« Takrat pa so rekli, da ni. Celo se je govorilo, da se to mora delati, kajti ti ljudje nimajo duše. A po papeževih besedah moramo iti še korak naprej, da bi bolje razumeli vero in moralo. Danes je namreč še več sužnjev! »A vsaj vemo, da je to smrtni greh,« je pripomnil in dodal, da enako velja za smrtno obsodbo, ki je prav tako enkrat bila nekaj normalnega, danes pa vemo, da je nedopustna. Enako velja za verske vojne. 

Vedno na poti
In sredi te »razjasnitve vere«, »razjasnitve morale«, so svetniki, ki jih vsi poznamo, in potem so tudi skriti svetniki. »Cerkev je polna skritih svetnikov,« je poudaril Frančišek. Ta svetost nas vodi naprej proti drugi polnosti časov, ko bo Gospod na koncu prišel, da bi bil vse v vseh. Tako se je namreč Gospod Bog želel dati spoznati svojemu ljudstvu – na poti. »Božje ljudstvo je na poti. Vedno. Ko se Božje ljudstvo ustavi, postane ujeto v hlevu kakor osel. Ne razume, ne gre naprej, ne poglablja vere, ljubezni, ne očiščuje duše. Obstaja pa še ena polnost časov, tretja – naša. Vsak med nami bo prispel do polnosti svojega časa. Življenje se bo končalo in moral se bo srečati z Gospodom. To je naš čas, osebni, ki ga mi živimo na drugi poti, drugi polnosti časa Božjega ljudstva. Vsak med nami je na poti,« je dejal papež in dodal, da so tudi apostoli morali najprej razumeti, da je Bog izbral in vedno ljubil svoje ljudstvo na poti.

Veliko delo Božjega usmiljenja
Jezus je poslal Svetega Duha, da bi se mi lahko podali na pot. Ravno Duh je tisti, ki nas spodbuja pri hoji. To je veliko delo Božjega usmiljenja. Vsak med nami je na poti proti polnosti osebnega časa. Papež je poudaril, da se moramo vprašati, ali verjamemo, da je Božja obljuba bila narejena na poti in da je Cerkev še vedno na poti. Tudi ko sem pri spovedi se poleg svojih grehov vprašam, ali razumem, da je korak, ki ga delam, korak na poti proti polnosti časov. Prositi Boga za odpuščanje namreč ni neka avtomatična stvar. »Pomeni razumeti, da sem na poti, sredi ljudstva, ki je na poti. In se bom nekega dne – morda danes, jutri ali pa čez trideset let – znašel iz obličja v obličje z Gospodom, ki nas nikoli ne pušča samih, ampak nas spremlja na poti. Pomislite na to. Ko grem k spovedi, razmišljam o teh stvareh? Da sem na poti? Da je to en korak proti srečanju z Gospodom, proti moji polnosti časov? To je veliko delo Božjega usmiljenja,« je papež sklenil homilijo.

11/05/2017 11:53