Msgr. Alojzij Cvikl: Praznovanje 100. obletnice prikazovanj v Fatimi je tudi vabilo k upanju

PTUJSKA GORA (petek, 12. maj 2017, RV) – »Dragi sobratje v škofovski službi, dragi duhovniki, redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre! Vesel sem, da smo nocoj zbrani tukaj pri Gorski Materi Božji, da skupaj, polni hvaležnosti in veselja, obhajamo 100. obletnico začetka Marijinih prikazovanj v Fatimi. Nocoj smo v Duhu povezani s papežem Frančiškom, ki je poromal v Fatimo in bo jutri pri slovesni sv. maši med svetnike prištel  dva fatimska pastirčka Hijacinto in Frančiška.« S temi besedami je mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl začel pridigo med sveto mašo na Ptujski gori, med katero je posvetil fatimske kapelice. Pred sveto mašo je bila molitvena ura.

Molitvena ura

Uvod

Pridiga

Dragi sobratje v škofovski službi, dragi duhovniki, redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre! Vesel sem, da smo nocoj zbrani tukaj pri Gorski Materi Božji, da skupaj, polni hvaležnosti in veselja, obhajamo 100. obletnico začetka Marijinih prikazovanj v Fatimi. Nocoj smo v Duhu povezani s papežem Frančiškom, ki je poromal v Fatimo in bo jutri pri slovesni sv. maši med svetnike prištel  dva fatimska pastirčka Hijacinto in Frančiška.

Ta večer je tudi pomemben za ptujskogorsko baziliko: 13. maja, na god fatimske M.B. je leta 1957, je bila ta cerkev, torej točno pred 60. leti,  zopet odprta za bogoslužje.

Čeprav je minilo sto let od začetka prikazovanj Marije v Fatimi, čutimo, kako so ta njena sporočila ohranila vso svojo aktualnost. Kakor takrat, tudi danes doživljamo spopad med dobrim in zlim, ki se nadaljuje v srcu vsakega človeka. Ta boj se nadaljuje v naših družinah, v naših medsebojnih odnosih, na političnem in gospodarskem področju, znotraj naših mest, naše domovine in na svetovni ravni.

Vsak od nas, ki je pri krstu postal božji otrok, ki je odmrl grehu in oblekel Kristusa ter zato poklican, da živi, kot otrok luči. To pa ne pomeni, da se ni več potrebno boriti proti temi, proti zlu v nas samih in okoli nas. Vsak dan je potrebno vstopati v proces osebnega spreobrnjenja, še posebej po molitvi in žrtvah, ne samo za lastno spreobrnjenje, ampak, da molim in se žrtvujem tudi za spreobrnjenje drugih. Tako so storili trije pastirčki, od jutri naprej sv. Hiacinta in sv. Frančišek in tretja, Lucija, ki je umrla, kot redovnica leta 2005 in zanjo že tudi poteka proces za beatifikacijo.

Fatimsko sporočilo je še kako aktualno za naš čas.

Najprej nas vabi, da resno in odgovorno zaživimo naše krščansko življenje, z drugo besedo, da resno zaživimo naš krst, oziroma zakramente našega krščanskega uvajanja: krst, sv. pokoro, evharistijo in birmo. Tukaj mislim najprej na starše, ki velikokrat na glas razmišljajo: »Samo, da še naš otrok pride do birme, potem pa smo opravili svojo dolžnost!« Boli me, ko slišim takšne besede, kajti razodevajo, da v ozadju ni vere, je samo neka tradicija, neka navada.

Vera je moj živ odnos z Bogom. Če želim živeti ta odnos sredi tega sveta, ki ima večkrat povsem druge vrednote in cilje, tega ne morem brez redne molitve, brez sv. maše, brez zakramenta sprave.

Danes največkrat uporabljena beseda je: »Nimam časa«. Res je, da je ritem današnjega življenje čisto drugačen od tistega pred desetletji. A na koncu smo mi tisti, ki sprejemamo odločitve, ki damo nečemu prednost, pred drugim. Na žalost je prav naš odnos z Bogom tisti, kateremu odmerimo najbolj skope minute. Tako je po naših družinah skoraj izginila molitev pred jedjo in po jedi, jutranja in večerna molitev, na lahko roko opuščamo nedeljsko sveto mašo, vse drugo ima prednost pred tem.

Obhajanje 100. obletnice Fatimskih prikazovanj vidim, kot priložnost in kot vabilo, da damo molitvi zopet vsaj nekaj izgubljenega prostora. S tem, če boste doma, v vaših družinah molili, ne boste nič izgubili. Lahko pa bo vsa družina veliko pridobila, saj se bodo na ta način začeli poglabljati in utrjevati medsebojni odnosi, rastli bomo v veri in se notranje bogatili. Zato zelo pozdravljam pobudo, da kipec Fatimske Matere Božje sprejmete po vaših družinah. Naj vas Marija vabi k molitvi, po kateri boste začutili dar svete vere, da boste lahko z Božjo in Marijino pomočjo vedno bolj živeli po veri in pričevali o Božji dobroti. Ob obisku Marijinega kipa je tudi lepa priložnost, da se družina posveti Marijinemu in Jezusovemu Srcu.

 Druga stvar, ki jo vidim, kot možnost v tem leto, ko obhajamo 100. obletnico Fatimskih prikazovanj je, da se od maja do oktobra, vsakega 13. v mesecu, začnemo zbirati pri naših kapelicah in križih. Vemo, da je teh po Sloveniji zelo veliko. Tam bi lahko skupaj zmolili rožni venec in zapeli kašno Marijino pesem. Fatimski dogodki nas vabijo k molitvi rožnega venca, tako osebni, kot skupni. Na ta način se bomo borili proti slabemu, ki ga je veliko v nas in okoli nas. Molili bomo tudi za tiste, ki ne verujejo, ki so celo sovražno razpoloženi do vere in Cerkve.

Praznovanje 100. obletnice prikazovanj v Fatimi je tudi vabilo k upanju. Julija 1917 je Marija rekla: »Na koncu bo zmagalo brezmadežno srce!« Kot, da bi nam Marija želela odpreti oči za stalno navzočnost Boga med nami, da bi le znali prepoznavati njegovo navzočnost tudi v težkih trenutkih, kot nam na srce polaga Jezus sam po evangelistu Janezu: »Na svetu boste imeli stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal«(Jn 16,33).

Osebno čutim in doživljam, da nam kristjanom manjka tega zaupanja in veselja. Res nas je vedno manj pri nedeljski sv. maši. Res je tudi, da se mnogi kristjani sredi tega sveta enostavno ne znajdejo in se hitro povržejo ritmu in miselnosti sodobnega časa in postanejo del toka. Ne smemo pozabiti, da nas vstali Gospod ne neha spremljati na naših poteh! Še več: čaka nas, kajti ima nas neskončno rad in želi, da bi dar življenja, ki smo ga prejeli, lahko živeli v vsej polnosti. V tem duhu so tudi fatimska sporočila, ki nimajo namena prebujati strahu v nas, ampak nas voditi k Jezusu Kristusu.

V času fatimskih dogodkov, leta 1917, se je v Rimu rodila »Militia Immaculate« ali »Vojska Brezmadežne«. Njen ustanovitelj je bil sveti p. Maksimilijan Kolbe, poljski minorit. To gibanje je bilo odprto za laike, klerike in redovnike. Temelji na sodelovanju pri spreobrnjenju ter posvečenju vseh ljudi. Sveti Kolbe takole pravi: »da bi Marijo vedno bolj spoznavali, in jo ljubili, da bi nas vedno bolj prevzele njene misli, nameni in čustva, da bi nas prešinila njena ljubezen do Jezusa..« Z drugo besedo, da bi madeži greha in naše nepopolnosti bili vedno manjši in redkejši!

Nocoj bomo tudi obnovili našo izročitev in posvetitev Marijinemu in Jezusovemu Srcu. Vemo, posvetitev ni samo enkratno dejanje, potrebno jo je vsak dan obnavljati, da je naše življenje vedno bolj hoja za Jezusom in Marijo. Samo na ta način lahko vedno bolj živimo krstne obljube in je tako naše življenje vedno bolj oblikovano po Jezusovem in Marijinem Srcu.

Lahko so naše življenjske preizkušnje težke in boleče. Tako boleče, da mnogi izgubljajo pogum in ne vidijo več poti naprej. A nikoli ne smemo pozabiti, da  je še večja Božja ljubezen do nas, saj nam Jezus zagotavlja: »Jaz bom z vami vse dni, do konca sveta« (Mt 28,20).

Božja ljubezen z nami ostaja tudi po duhovnih poklicih, po duhovnikih, redovnicah in redovnikih. Samo po daru zakramenta mašniškega posvečenja in po duhovnikih se lahko zbiramo k sveti daritvi in prejemamo sveti kruh, kruh življenja. Zato je nocojšnja sv. maša tudi prošnja za nove duhovne poklice, da bomo lahko na viden in otipljiv način ohranili vero, da nas Bog ne zapušča, ampak nas ljubi in ostaja med nami.

Danes je Center za duhovne poklice pripravil peš romanje od Slomškovega groba v mariborski stolnici, sem do Ptujske Gore. Zahvaljujem se organizatorjem in vse te romarje pozdravljam danes s posebno pozornostjo ter vas vse prosim, da se ne utrudimo v molitvi za nove duhovne poklice.

Dragi bratje in sestre, vabim vas, da skupaj v teh mesecih, ko bomo obhajali 100. letnico Marijinih prikazovanj, stopimo na pot notranje duhovne prenove, tako osebne, družinske, kot tudi po naših občestvih v župnijah in drugje. Ta prenova bo lahko obrodila svoj sad, če bomo odprti za Božjo besedo, za besede Jezusa, Marijinega Sina in če bomo te besede, kakor Marija premišljevali in jih ohranjali v svojem srcu.

Tako bo Fatimsko sporočilo za nas vedno bolj postajalo luč na poti naše vere in s tem znamenje upanja, oznanilo usmiljenja in miru. Amen.

Blagoslov