Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

App:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Duhovne misli \ Misli Benedikta XVI.

Duhovne misli Benedikta XVI. za 5. velikonočno nedeljo

V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi svojim apostolom naj verujejo vanj, saj je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6). - RV

13/05/2017 11:21

Homilija, Yankee Stadium, Bronx, New York, 20. april 2008
V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi svojim apostolom naj verujejo vanj, saj je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6). Kristus je pot, ki vodi k Očetu, je resnica, ki daje smisel človeškemu bivanju ter je izvir tistega življenja, ki je večno veselje z vsemi svetimi v nebeškem kraljestvu. Držimo torej Gospoda za besedo! Obnovimo vero vanj ter popolnoma zaupajmo njegovim obljubam!

Prvo berilo nam razodeva ob  prizoru polaganja rok na prve diakone, da je Cerkev enotna zato, ker je  apostolska, to pomeni, da je vidna enotnost utemeljena na apostolih, ki jih je Kristus izbral in postavil za priče njegovega vstajenja, ter se je iz tega porodilo to kar Sveto pismo imenuje 'poslušnost vere’ (Rim 1,5; Apd 6,7).

Avtoriteta... poslušnost. Priznati moramo, da dandanes teh besed ne moremo kar tako izgovarjati. Ti dve besedi predstavljata namreč 'kamen spotike' za mnoge naše sodobnike še posebej tiste, ki živijo v taki družbi, ki upravičeno poudarja vrednost osebne svobode. In vendar z lučjo vere v Jezusa Kristusa, ki je pot, resnica in življenje, lahko pridemo do popolnejšega pomena in celo do lepote, ki ga odsevata ti dve besedi. Evangelij nas uči, da resnično svobodo, svobodo Božjih otrok, lahko najdemo samo, če izgubimo sebe, kar je namreč skrivnost ljubezni. Samo če izgubimo sami sebe, nam pravi Gospod, bomo v resnici našli sebe (prim. 17,33). Resnična svoboda začne cveteti, ko se oddaljimo od jarma greha, ki zamegljuje naša zaznavanja in slabi našo odločnost ter začnemo gledati Vanj, v vir naše dokončne sreče, ki je neizmerna ljubezen, neizmerna svoboda in življenje brez konca. V njegovi volji je naš mir.

Resnična svoboda je torej zastonjski Božji dar, sad našega spreobrnjenja k njegovi resnici, tisti resnici, ki nas osvobaja (prim. Jn 8,32). Ta svoboda resnice pa prinaša s seboj nov in osvobojen pogled na stvarnost. Ko se postavimo v Kristusovo misel (prim. Flp 2,5) se nam odprejo nova obzorja. V luči vere znotraj občestva s Cerkvijo, najdemo tudi navdih in moč, da postanemo evangeljski kvas za ta svet, postanemo luč sveta, sol zemlje (prim. Mt 5,13-14). Soli pa je, če tako rečemo, zaupan 'apostolat', da preoblikuje naša življenja in tudi svet v katerem živimo, vedno bolj po Božjem zveličavnem načrtu.

Čudovit pogled na svet, ki ga je spremenila osvobajajoča resnica evangelija, odseva v opisu Cerkve, današnjega drugega berila. Apostol nam pravi, da je Kristus, ki je vstal od mrtvih, vogalni kamen svetišča, ki ga še tudi danes gradi Sveti Duh. In mi, udi Kristusovega telesa, smo s krstom postali 'živi kamni tega svetišča ter po milosti postali deležni Božjega življenja, blagoslovljeni s svobodo Božjih otrok ter usposobljeni darovati duhovne žrtve, ki so njemu všeč (prim. 1Pt 2,5). Kaj je torej ta žrtev za katero smo poklicani, da jo udejanjimo, če ne to, da usmerimo vsako misel, vsako besedo ali dejanje k resnici evangelija ter izročimo vse naše moči za službo Božjega kraljestva?

V današnjem evangeliju Gospod obljublja svojim učencem, da bodo delali še večja dela, kot jih je delal On (prim. Jn 14,12). Dragi prijatelji, samo Bog v svoji previdnosti ve, kaj še mora v vašem delovanju storiti njegova milost. Med tem pa nas Gospodova obljuba napolnjuje z trdnim upanjem. Pridružimo našo molitev Njegovi saj smo živi kamni tistega duhovnega svetišča, ki je njegova Cerkev, ena, sveta, katoliška in apostolska. Povzdignimo oči k njemu, ki tudi sedaj pripravlja prostor za nas v hiši svojega Očeta. Okrepljeni s Svetim Duhom delujmo s obnovljeno gorečnostjo za širjenje njegovega Kraljestva.

Raduj se Kraljica nebeška, 22. maj 2011
Dragi bratje in sestre! Evangelij današnje pete velikonočne nedelje nam prinaša dvojno zapoved vere: verovati v Boga in verovati v Jezusa. Gospod je namreč rekel svojim učencem: 'Verujte v Boga, tudi vame verujte!' (Jn 14,1). To nista dve ločeni dejanji, temveč eno samo dejanje vere; namreč popolna privolitev Očetovemu zveličavnemu delovanju po svojem Edinorojenem Sinu. Z Novo zavezo je konec Očetove nevidnosti. Bog je pokazal svoj obraz, kakor je to zatrdil Jezus v odgovoru apostolu Filipu: 'Kdor je videl mene, je videl Očeta' (Jn 14,9). Božji Sin nas je s svojim učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem osvobodil sužnosti greha, nam podaril svobodo Božjih otrok, ter nam dal spoznati Božje obličje, ki je ljubezen. Boga lahko vidimo, saj je viden v Kristusu. Sveta Terezija Avilska piše »da se ne smemo oddaljiti od tega, kar predstavlja vso našo dobrino in vse naše sredstvo, to je od najsvetejše človečnosti našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Notranji grad). Samo če verujejo v Kristusa ter ostanejo povezani z njim lahko učenci, med njimi smo tudi mi, nadaljujejo z njegovim nenehnim delovanjem v zgodovini. Gospod pravi: 'Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal' (Jn 14,12).

Verovati v Jezusa pa pomeni, hoditi vsak dan za njim v naših običajnih vsakodnevnih opravilih. “Značilno za Božjo skrivnost je, da deluje na ponižen način. Počasi, počasi ustvarja v veliki zgodovini človeštva svojo zgodovino. Bog je postal človek, vendar na način, da bi ga njegovi sodobniki ter oblasti tistega časa lahko čisto prezrli. Trpel je in umrl ter kot Vstali želi priti do človeštva samo po veri svojih, katerim se razodeva. Neprestano ponižno trka na vrata naših src in če mu odpremo, nas počasi usposobi, da 'vidimo'” (Jezus iz Nazareta II.) Sveti Avguštin je trdil, »da je bilo potrebno, da je Jezus rekel: 'Jaz sem pot, resnica in življenje' (Jn 14,6), saj ko enkrat poznamo pot, nam ostane, da spoznamo še cilj in ta cilj je Oče. Za nas kristjane, za vsakega od nas torej Pot k Očetu pomeni pustiti se voditi Jezusu, njegovi besedi Resnice ter sprejeti dar njegovega Življenja. Naj tudi nam velja povabilo sv. Bonaventure: “Odpri torej oči, napni duhovno uho, odpri svoje ustnice ter razpoloži svoje srce, da boš lahko v vseh stvareh videl, poslušal, hvalil, ljubil, častil, slavil in poveličeval svojega Boga” (Itinerarium mentis in Deum, I, 15).

Dragi prijatelji, zavzetost oznanjati Jezusa Kristusa, ki je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6) je temeljna naloga Cerkve. Prosimo Devico Marijo, naj vedno pomaga pastirjev Cerkve in vsem, ki v različnih službah oznanjajo veselo zveličavno novico, da bi se Božja Beseda širila ter bi se množilo število učencev (prim. Apd 6,7).

13/05/2017 11:21