Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Kateheze

Kateheza: Marija Magdalena - apostolka upanja

Papež Frančišek med splošno avdienco pozdravlja skupino redovnic

17/05/2017 11:11

VATIKAN (sreda, 17. maj 2017, RV) – Papež Frančišek je v središče današnje kateheze postavil Marijo Magdaleno in jo imenoval »apostolka novega in še večjega upanja«. Izpostavil je, da Bog vsakega kliče po imenu in ga osebno pozna. »Vsak človek je ljubezenska zgodba, ki jo Bog piše na tej zemlji,« je dejal vernikom, zbranim na splošni avdienci.

Najpristnejše vezi se ne pretrgajo niti s smrtjo

Kot poročajo evangeliji, je Marija Magdalena prva videla vstalega Jezusa. Malo pred tem se je končal sobotni počitek. Ni bilo časa, da bi na dan trpljenja opravili vse pogrebne obrede. Zato gredo žene naslednje jutro navsezgodaj z odišavljenimi mazili k Jezusovemu grobu. Prva prispe Marija iz Magdale, ena od učenk, ki so Jezusa spremljale vse od Galileje in služile nastajajoči Cerkvi. »V njeni poti proti grobu se zrcali zvestoba mnogih žensk, ki so leta vdane potkam pokopališč, v spomin na nekoga, ki ga ni več. Najpristnejše vezi se ne pretrgajo niti s smrtjo. Nekateri še naprej imajo radi, četudi je ljubljena oseba odšla za vedno,« je dejal papež.

Prvo Magdalenino oznanilo govori o kraji
Evangelij (glej Jn 20,1-2.11-18) pri opisovanju Magdalene najprej izpostavi, da ni bila ženska »enostavnih navdušenj«.  Po prvem obisku groba se razočarana vrne na kraj, kjer so se skrivali učenci. Pove, da je bil kamen odmaknjen z vhoda v grob, in njena prva domneva je kar se da preprosta: nekdo je moral na skrivaj odnesti Jezusovo telo. »Tako prvo oznanilo, ki ga prinese Marija, ni oznanilo vstajenja, ampak kraje, ki so jo zagrešili neznanci, medtem ko je ves Jeruzalem spal.«

Marija se vrne k praznemu grobu
Zatem evangelij pripoveduje o drugi Magdalenini poti proti Jezusovemu grobu. Papež je pripomnil, da je bila trmasta, odšla je stran, zatem se je spet vrnila, ni se je dalo prepričati. Tokrat je njen korak počasen in otežen. Marija trpi še enkrat bolj, predvsem zaradi Jezusove smrti in potem tudi zaradi nerazložljivega izginotja njegovega telesa.

Jezus jo pokliče
In medtem ko stoji sključena blizu groba, z očmi, polnimi solz, jo Bog preseneti na najbolj nepričakovan način. Evangelist Janez izpostavi, kako vztrajna je njena slepota. Ne zaveda se navzočnosti dveh angelov, ki jo sprašujeta, in niti ne posumi v človeka za njenim hrbtom, za katerega misli, da je vrtnar. Zatem pa odkrije najbolj pretresljiv dogodek v človeški zgodovini, ko jo Jezus vendarle pokliče po imenu: »Marija!«

Bog vsakega kliče po imenu
»Kako lepo je pomisliti, da se je Vstali prvič prikazal na tako zelo oseben način! Da obstaja nekdo, ki nas pozna, ki vidi naša trpljenja in razočaranja, ki je ganjen ob nas in ki nas kliče po imenu,« je izpostavil sveti oče. »To je zakon, ki je vklesan v strani evangelija. Okoli Jezusa so mnoge osebe, ki iščejo Boga. Najbolj izjemna stvarnost pa je, da je predvsem Bog tisti, ki veliko prej skrbi za naše življenje, ki ga želi ponovno dvigniti. In za to nas kliče po imenu, saj pozna osebno obličje vsakega. Vsak človek je ljubezenska zgodba, ki jo Bog piše na tej zemlji.« Vsak med nami je Božja zgodba ljubezni. Vsakega med nami Bog kliče po lastnem imenu. Pozna nas po imenu, nas gleda, nas čaka, nam odpušča, potrpežljiv je z nami.

Revolucija življenja se začne z imenom
Jezus jo pokliče: »Marija!« Revolucija njenega življenja, revolucija, ki je bila namenjena preoblikovanju življenja vsakega moškega in ženske, se začne z imenom, ki odmeva v vrtu s praznim grobom. Evangeliji nam opisujejo Marijino srečo: Jezusovo vstajenje ni radost, ki se daje po kapljicah, ampak je slap, ki se zliva na celotno življenje. »Krščansko življenje ni spleteno iz mehkih sreč, ampak iz valov, ki s seboj odnesejo vse,« je zatrdil papež in zbrane na Trgu svetega Petra povabil, naj pomislijo nase, na svojo prtljago razočaranj in porazov, ki jo vsak nosi v svojem srcu, in naj pomislijo, da jim je Bog blizu in jih kliče po imenu ter jim pravi: »Vstani, nehaj jokati, kajti prišel sem, da te osvobodim!«

Naš Bog je sanjač
Jezus se ne prilagaja svetu, ne dopušča, da bi se v njem zadrževali smrt, žalost, sovraštvo, moralno uničenje oseb. Naš Bog ni nepremičen, ampak je »sanjač«: sanja preobrazbo sveta, kar je tudi uresničil z vstajenjem.

'Spremenil sem se, ker sem videl Gospoda'
Marija bi želela objeti svojega Gospoda, a on se je že napotil k nebeškemu Očetu, medtem ko njo pošlje, naj oznani novico bratom. »In tako ta žena, ki je pred srečanjem z Jezusom bila v oblasti zla, sedaj postane apostolka novega in še večjega upanja. Njena priprošnja naj nam pomaga, da bomo tudi mi živeli to izkušnjo: da bomo v trenutku joka in zapuščenosti prisluhnili Jezusu Vstalemu, ki nas kliče po imenu, in s srcem, polnim veselja, šli oznanjat: 'Videl sem Gospoda! Spremenil sem življenje, ker sem videl Gospoda! Sedaj sem drugačen kot prej, sem druga oseba. Spremenil sem se, ker sem videl Gospoda.' To je naša moč in to je naše upanje,« je dejal papež ob koncu kateheze.

17/05/2017 11:11