Papež obolelim za Huntingtonovo boleznijo: Tudi bolezen je priložnost za srečanje

VATIKAN (četrtek, 18. maj 2017, RV) – V vatikanski dvorani Pavla VI. so se s papežem Frančiškom srečali oboleli za Huntingtonovo boleznijo. Spremljali so jih družinski člani ter tudi zdravniki, zdravstveno osebje in razna združenja za redke bolezni. Med njimi je prav tako bila italijanska senatorka in znanstvenica Elena Cattaneo.

Papež je izrazil veselje in hvaležnost, da so prišli v Vatikan, mnogi po zelo dolgem potovanju: »Prisluhnil sem vašim zgodbam in naporom, s katerimi se vsak dan soočate; vidim, s kakšno vztrajnostjo in predanostjo vam vaše družine, zdravniki, zdravstveni delavci in prostovoljci stojijo ob strani na tej poti, ki predstavlja mnogo strmin, nekatere zelo težke.«

Nič več skrivanja!
Predolgo časa so strahovi in težave, ki zaznamujejo življenja oseb, obolelih za Huntingtonovo boleznijo, okoli njih ustvarili nerazumevanje, pregrade in dejansko izključitev. V mnogih primerih so bolniki in njihove družine živeli dramo sramu, izoliranosti in zapuščenosti. »Danes pa smo tukaj, ker želimo reči sebi in vsemu svetu: Nidden no more! Oculta nunca mas! Mai piu' nascosta! Nič več skrivanja!« je poudaril papež. Dodal je, da ne gre samo za slogan, ampak za prizadevanje, v katerem moramo vsi biti protagonisti.

Za Jezusa bolezen ni bila nikoli ovira
»Moč in prepričanost, s katerima izrekamo te besede, izvirata ravno iz tistega, kar nas je učil sam Jezus.« Med svojim izvrševanjem poslanstva se je srečal z mnogimi bolniki, nase je vzel njihovo trpljenje, podiral je zidove stigmatizacije in izključevanja, ki sta mnogim med njimi onemogočala, da bi se čutili spoštovani in ljubljeni. »Za Jezusa bolezen ni bila nikoli ovira za srečanje s človekom, ravno nasprotno. Učil nas je, da je človeška oseba vedno dragocena, vedno ima dostojanstvo, ki ga nič in nihče ne more odstraniti, niti bolezen. Slabotnost ni zlo. Zaradi bolezni, ki je izraz slabotnosti, ne moremo in ne smemo pozabiti, da v Božjih očeh naša vrednost vedno ostane neprecenljiva,« je poudaril papež.

Bolezen je priložnost za srečanje
»Tudi bolezen je lahko priložnost za srečanje, podarjanje, solidarnost,« je nadaljeval. In predvsem zaradi tega so bolniki, ki so srečevali Jezusa, ponovno zaživeli. Čutili so se slišani, spoštovani in ljubljeni. »Nihče med vami naj se nikoli ne čuti samega, nihče naj se ne čuti kot breme, nihče naj ne čuti želje po begu. Ste dragoceni v Božjih očeh, dragoceni ste v očeh Cerkve,« je povedal sveti oče bolnikom.

Družine naj ne podležejo občutku sramu in krivde
Zatem se je obrnil na družine. Kdor živi Huntingtonovo bolezen, ve, da nihče ne more zares premagati osamljenosti in obupanosti, če nima ob sebi oseb, ki s samo odpovedovanjem in stanovitnostjo postanejo popotni tovariši. »Vi ste vse to: očetje, matere, možje, žene, otroci, bratje in sestre, ki vsak dan na tih, a učinkovit način, spremljajo na tej težki poti svoje družinske člane. Tudi za vas je pot včasih strma,« jim je dejal in jih opogumil, naj se nikoli ne čutijo sami, naj ne podležejo občutku sramu in krivde. Družina je privilegirani prostor življenja in dostojanstva. Njeni člani lahko sodelujejo v izgrajevanju mreže solidarnosti in pomoči, ki jo lahko zagotovi samo družina.

Papež nagovoril tudi zdravnike, znanstvenike, prostovoljce
Frančišek se je obrnil tudi na zdravnike, zdravstveno osebje in prostovoljce. »Vaše delo je dragoceno,« jim je dejal. Veliko je izzivov, ki jih ta bolezen predstavlja na diagnostičnem, terapevtskem in zdravstvenem področju. Zaželel jim je, da bi bili referenčne točke za paciente in njihove svojce, ki se morajo v različnih situacijah spoprijemati s težkimi preizkušnjami te bolezni, in to v družbenem in zdravstvenem okolju, ki pogosto ne dosega ravni dostojanstva človeške osebe. Na avdienci navzoče znanstvenike in genetike pa je papež spodbudil, naj pri svojem delu ne posegajo po sredstvih, ki gojijo kulturo odmetavanja, ki se včasih vriva tudi na področje znanstvenega raziskovanja.