Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 6. velikonočno nedeljo

Apd 8,5-8.14-17
Filip je prišel v mesto Samarije in tam oznanjal Kristusa. Množice so enodušno prisluhnile Filipovim besedam. Poslušale so ga in gledale znamenja, ki jih je delal: veliko obsedencev so z glasnim krikom zapustili nečisti duhovi, veliko hromih in šepavih je bilo ozdravljenih. V mestu je zavladalo veliko veselje.

Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela Božjo Besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza. Ko sta prispela tja, sta molila zanje, da bi prejeli Svetega Duha. Zakaj Duh še ni bil prišel na nobenega izmed njih, bili so samó krščeni v imenu Gospoda Jezusa. Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha.

1 Pt 3,15-18
Pač pa Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih, vedno pripravljeni na odgovor vsakemu, ki vas sprašuje za razlog upanja, ki je v vas, vendar krotko in obzirno; in imejte mirno vest, da bodo v tem, v čemer vas obrekujejo, osramočeni tisti, ki sramotijo vaše lepo življenje v Kristusu. Bolje je namreč, da trpite, če že hoče Božja volja, ko delate dobro, kakor za to, ker bi delali hudo. Saj je tudi Kristus  enkrat trpel zaradi grehov, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu; usmrčen po mesu, oživljen pa po Duhu.

Jn 14,15-21
Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi;
jaz pa bom prosil Očeta
in dal vam bo drugega Tolažnika,
da bo ostal pri vas vekomaj:
Duha resnice,
ki ga svet ne more prejeti,
ker ga ne vidi in ne pozna.
Vi ga poznate,
ker ostaja pri vas
in bo v vas.
Ne bom vas zapustil sirot,
prišel bom k vam.
Še malo in svet me ne bo več videl.
Vi pa me boste videli, ker jaz živim
in tudi vi boste živeli.
Tisti dan
boste vi spoznali, da sem jaz v Očetu
in vi v meni in jaz v vas.
Kdor ima moje zapovedi in se jih drži,
ta me ljubi;
kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče;
tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.«

Misli cerkvenih očetov
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Ne smemo se bati svojih nasprotnikov, temveč moramo biti vedno pripravljeni pričevati tako z dejanji kot z besedami živo upanje v Kristusa, ki ga nosimo v srcu. Podaj jasno obrazložitev tistim, ki te vprašajo, kaj je vera v Kristusa.« Sv. Didim dodaja: »Pogovarjaj se s krotkostjo. Kdor koli želi kaj trditi o Bogu, naj govori, kot da bi Bog sam govoril.« Sv. Avguštin dodaja: »Podaj jasne razloge, da se bo sogovornik zavedal, da je nesmiselno zahtevati razlago o stvareh, ki jih ni moč doumeti brez vere.« Sv. Hilarij Arleški pojasnjuje: »Tvoja vest je tisti tvoj del, ki sprejema dobro in zavrača hudo, kakor vrata, ki jih odpremo za prijatelje in jih zapremo pred sovražniki.« Sv. Beda Častitljivi dodaja: »Delaj tako, da bodo tisti, ki te preklinjajo, ker ne morejo videti tvoje vere, lahko videli tvoja dobra dela.«

Evangelist Luka v Apostolskih delih vodi pripoved na osnovi Jezusove prerokbe, v kateri je rečeno, da bodo apostoli njegove priče po vsej Judeji in Samariji in vse do skrajnih meja zemlje (Apd 1,8). Sveti Janez Krizostom pravi: »S Filipovim prihodom v Samarijo se tako pride do uresničitve drugega dela prerokbe.« Več cerkvenih očetov je razlagalo dejstvo, da sta bila Peter in Janez poslana v Samarijo, da bi tudi Samarijani po polaganju njunih rok prejeli Svetega Duha. Beda Častitljivi pravi, »da so samo roke apostolov primerne za podelitev Svetega Duha.«

Misli Benedikta XVI.
Apostolska dela poročajo, da se je po nasilnem preganjanju Jeruzalemska krščanska skupnost, razen apostolov, razkropila po okoliških področjih ter da je Filip, eden od diakonov, prišel v Samarijsko mesto. Tam je pridigal o Vstalem Kristusu in njegovo oznanjevanje so spremljala številna ozdravljenja. Zelo pomenljiv je povzetek dogodka, ki pravi: »V mestu je zavladalo veliko veselje« (Apd 8,8). Ta izraz vsakič napravi na nas globok vtis, ki nam v svojem bistvu sporoča pomen upanja, kot da bi rekel: je mogoče! Mogoče je, da človeštvo spozna resnično veselje, saj tam, kamor pride evangelij, zacveti življenje, kot takrat, ko dež namoči suho zemljo, vse takoj ozeleni. Filip in drugi apostoli so z močjo Svetega Duha v palestinskih vaseh počeli to, kar je storil Jezus: oznanjali so Veselo novico ter delali čudežna znamenja, saj je Gospod deloval po njih. Kakor je Jezus oznanjal prihod Božjega kraljestva, tako so učenci oznanjali Vstalega Jezusa ter izpovedovali, da je On Kristus, Božji Sin ter krščevali v njegovem imenu in izganjali vsako bolezen iz telesa in duha.

To skrivnostno delovanje Svete Trojice, ki vodi Svetega Duha in Sina, da začneta prebivati v učencih, opazimo opisano v današnjem evangeliju. Tu je Jezus sam, ki je obljubil, da bo prosil Očeta, dokler ne bo poslal njegovim Duha, ki ga imenuje drugi Paraklit (to je Tolažnik ali Zagovornik) (Jn 14,16). Grški pojem Paraklit je enak latinskemu pojmu 'ad vocatus', kar pomeni odvetnik - zagovornik. Prvi Zagovornik je namreč učlovečeni Sin, ki je prišel branit človeka pred njim, ki je že po naravi tožnik, to je satanom. V trenutku, ko je Kristus izpolnil svoje poslanstvo ter se vrnil k Očetu, je ta poslal Duha, kot Branitelja in Tolažnika, da bi s tem, da prebiva v vernikih, bil vedno z njimi. Tako se med Bogom Očetom in učenci vzpostavi po Sinu in Svetem Duhu intimen vzajemni odnos: »Jaz sem v Očetu in vi v meni in jaz v vas (Jn 14,20). Vse to pa je odvisno od enega samega pogoja, ki ga Jezus zelo jasno pove na začetku: »Če me ljubite« (Jn 14,15) in ga ponovi na koncu: »kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« (Jn 14,21). Brez ljubezni do Jezusa, ki se udejanja v izpolnjevanju njegovih zapovedi, se oseba izključi iz tega delovanja Svete Trojice ter se začne zapirati vase in tako izgublja sposobnost sprejemati in posredovati Boga.