Papež odprl zasedanje Italijanske škofovske konference

VATIKAN (torek, 23. maj 2017, RV) – Včeraj popoldne se je v vatikanski sinodalni dvorani začelo 70. plenarno zasedanje Italijanske škofovske konference. Potekalo bo do četrtka. Škofje bodo izvolili tudi novega predsednika konference. Zadnjih deset let jo je vodil kardinal Angelo Bagnasco. Kot rimski škof se je prvega srečanja udeležil tudi papež Frančišek. Začetni molitvi je sledil pogovor papeža z italijanskimi škofi, ob koncu katerega jim je izročil še zapisani uvodni govor. Kot je dejal, gre bolj za meditacijo, ki jo lahko vsak škof sam prebere. Papež je namreč želel, da bi srečanje potekalo v duhu iskrenega dialoga.

Kar v nas ni ljubezen, nas oddaljuje od živega Boga
V izročenem govoru papež Frančišek najprej izpostavi moč Svetega Duha, brez katere ostajamo ujetniki naših strahov, nezmožni spoznati, da smo rešeni samo po ljubezni: »Kar v nas ni ljubezen, nas oddaljuje od živega Boga in njegovega svetega ljudstva.« Prvi dar Svetega Duha je že to, da so škofje prišli skupaj, da so pripravljeni z drugimi delili čas, poslušanje, ustvarjalnost in tolažbo. Zaželi jim, da bi te dni preživeli v odprtih, ponižnih in iskrenih soočenjih: »Ne bojte se trenutkov nesoglasij, zaupajte Duhu, ki odpira za različnost in pomirja drugačnosti v bratski ljubezni.«

Škofje naj živijo škofovsko kolegialnost. Skupna hoja je konstruktivna pot Cerkve, je šifra ki pomaga interpretirati realnost z Božjimi očmi in srcem, je pogoj, da hodijo za Kristusom in so služabniki življenja v tem ranjenem svetu. Ta pot je prav tako zaznamovana z zaprtostmi in upornostjo. Naše nezvestobe so težka hipoteka, ki je postavljena na verodostojnost pričevanja o dediščini vere, je veliko večja grožnja od tiste, ki prihaja od sveta z njegovimi preganjanji. Po papeževih besedah se zato lahko prepoznajo kot naslovniki pisem Cerkvam, s katerimi se začne svetopisemska knjiga Razodetje (glej Raz 1,4-3,22).

Vrnimo se k izvoru
Kakor Cerkev v Efezu so morda tudi oni včasih zapustili začetno ljubezen, svežino in navdušenje. »Vrnimo se k izvoru, k temeljni milosti začetkov, pustimo, da nas gleda Jezus Kristus, zvesti Božji 'da', edino, kar je potrebno,« spodbudi papež.

Božja iniciativa, potrpežljivost, zvestoba
Kakor Cerkev v Smirni so morda tudi oni v trenutkih preizkušnje žrtve utrujenosti, osamljenosti, nemira pred prihodnostjo. Ostajajo pretreseni, kako zelo Bog Jezusa Kristusa ne ustreza podobi in pričakovanjem 'religioznega' človeka: razočara, ruši, pohujšuje. »Varujmo zaupanje v presenetljivo iniciativo Boga, v moč potrpežljivosti in v zvestobo izpovedovalcev: tako se ne bojimo druge smrti,« zapiše sveti oče.

Odpovedovati se ambicijam
Kakor Cerkev v Pergamonu morda tudi škofje včasih poskušajo živeti vero skupaj s posvetno duhovnostjo, življenje evangelija skupaj z logikami moči in uspeha, prisilno predstavljene kot funkcionalne za družbeno podobo Cerkve. Poskus, da bi služili dvema gospodarjema je prej pokazatelj pomanjkanja notranjih prepričanj. Papež zato škofe povabi, naj se učijo odpovedovati se nekoristnim ambicijam in obsedenostim s samimi samo, da bodo tako lahko stalno živeli pod Gospodovim pogledom, ki je navzoč v mnogih ponižanih bratih: »Srečali bomo resnico, ki zares osvobaja.«

Naj Jezusove drže in dejanja postanejo naša
Papež nadaljuje z omembo Cerkve v Tiatiri. Tudi škofje so morda v skušnjavi, da bi krščanstvo omejili na neko serijo načel, ki so brez konkretnosti. Na ta način se pade v nek ne utelešen spiritualizem, ki zatemnjuje realnost in povzroča izgubo nežnosti bratovega mesa. »Vrnimo se k stvarem, ki zares štejejo,« poziva papež italijanske škofe in našteje: »Vera, ljubezen do Gospoda, služenje z veseljem in zastonjskostjo. Naj Jezusove drže in dejanja postanejo naša in zares vstopimo v občestvo z njim, ki je jutranja zvezda, ki nikoli ne zaide.«

Iz modrosti revnih naredimo zaklad
Kakor Cerkev v Sardah so morda zapeljani z navideznostmi, zunanjostjo in koristoljubnostjo, pogojeni z modami in predsodki drugih. Krščanska drugačnost pa pušča, da govori evangeljsko sprejemanje z deli, s konkretno pokorščino, z živeto zvestobo; z zoperstavljanjem objestnežu, nadutežu in sleparju; s prijateljstvom z malimi in delitvijo z ljudmi v stiski. »Vstopimo v razpravo z dejavno ljubeznijo, iz modrosti revnih naredimo zaklad, pospešujmo vključevanje. In po usmiljenju bomo del knjige življenja.«

Pogumno stopimo skozi vsaka vrata
Kakor Cerkev v Filadelfiji so tudi škofje poklicani k vztrajnosti, da se brez bojazni vržejo v realnost: kraljestvo je dragoceni kamen, zaradi katerega se brez omahovanja proda vse ostalo in se popolnoma odpre za dar in za poslanstvo. »Pogumno stopimo skozi vsaka vrata, ki jih pred nami odpira Gospod. Izkoristimo vsako priložnost, da bi bili bližnji … pomešajmo se v mesta ljudi, dejansko sodelujmo, da bi se srečali z različnimi kulturnimi bogastvi, skupaj se zavzemajmo za skupno dobro vsakega in vseh. Ponovno se bomo srečali kot prebivalci novega Jeruzalema,« zapiše papež.

Odprimo srce na trkanje večnega Romarja
Kakor Cerkev v Laodikeji, škofje morda poznajo mlačnost kompromisa, preračunljivo neodločnost, past dvoumnosti. Frančišek nadaljuje, da se ravno nad temi držami izvrši najostrejša sodba. Prava milost se prejme za visoko ceno, ker poziva k hoji za Jezusom Kristusom, ker človeka stane ceno njegovega življenja, ker obsoja greh in sodi grešnika, ker ne oprošča del. Cena je visoka, a to je milost, ki daje življenje in vodi v življenje v svetu, ne da bi se v njem izgubili. »Odprimo srce na trkanje večnega Romarja: pustimo mu vstopiti, hodimo z njim. Podali se bomo na pot, da bi vsepovsod prispeli z oznanilom pravičnosti, bratstva in miru.«

Pustimo se pretresti, očistiti in potolažiti
Papež Frančišek ob koncu govora škofe spodbudi, naj izrazijo svoje graje, za katerimi se skriva ljubezen in ki tudi vodijo k ljubezni. »Pustimo se pretresti, očistiti in potolažiti,« dodaja. Od njih se zahteva drznost, da bi se tako izognili navajenosti na situacije, ki so tako zelo ukoreninjene, da se zdijo normalne in nepremostljive. Preroštvo namreč zahteva »pogumne izbire, ki so lastne resnični cerkveni skupnosti«. Zaradi njih se bodo pustili vznemiriti dogodkom in osebam ter se spustili v človeške situacije, pri tem pa jih bo poživljal zdravilni duh blagrov. »Na tej poti bomo znali preoblikovati oblike našega oznanjevanja, ki se širi predvsem z dejavno ljubeznijo. Krenimo z zaupanjem tistega, ki ve, da je tudi ta čas karios, čas milosti, ki ga naseljuje Duh Vstalega: na nas je odgovornost, da ga prepoznamo, sprejmemo in mu poslušno sledimo,« zapiše sveti oče in italijanske škofe še spodbudi: »Naj v vaših očeh ne bo nihče neviden ali obroben. Pojdite v srečanje vsaki osebi z naglico in s sočutjem usmiljenega očeta, z močnim in velikodušnim duhom. Bodite pozorni na zaznavanje, kaj je za vas dobro in kaj za druge slabo, zmožni z zastonjskostjo in nežnostjo darovati samo življenje.«