VATIKAN (torek, 23. maj 2017, RV) – Ta teden so v Vatikanu na obisku ad limina apostolorum škofje iz srednjeameriške države Gvatemala. V ponedeljek so se sestali s papežem Frančiškom. Predsednik Gvatemalske škofovske konference, škof Gonzalo De Villa y Vásquez, je za Radio Vatikan povedal več o razmerah, v katerih deluje tamkajšnja Cerkev.
Zgodovina mučencev
»Smo Cerkev, ki ima nedavno zgodovino mučencev,« pripoveduje msgr. Vásquez.
Pred komaj petintridesetimi leti je v kontekstu notranjega oboroženega spopada prišlo
do velikega preganjanja. 23. septembra letos bo za blaženega razglašen prvi gvatemalski
mučenec iz tistega obdobja. Preganjanja so bila sicer tudi predhodno, v času liberalnih
režimov. V začetku 20. stoletja so bili duhovniki in redovniki izgnani. Ljudske pobožnosti
so žive ohranjali laiki in staroselske skupnosti. In sicer vse do sredine stoletja,
ko so začeli prihajati misijonarji.
Vedno več duhovnih poklicev, oddaljevanje vernikov
V zadnjem času pa je bila Cerkev v Gvatemali po besedah škofa Vásqueza deležna mnogih
blagoslovov. Vedno več je na primer duhovnih poklicev. Sedaj je semeniščnikov in duhovniških
posvečenj več kot kdajkoli prej v zgodovini. Po drugi strani pa so se številni verniki
oddaljili in se pridružili predvsem skupinam binkoštnikov, kar je eden izmed problemov
Cerkve v Gvatemali danes.
Zaščita temeljnih človekovih pravic
Ena od osrednjih tem zanjo je tudi zaščita temeljnih človekovih pravic, ki v obdobju
spora pogosto niso bile upoštevane. Odgovor države na potrebe prebivalstva na področjih
zdravstva, izobraževanja in dela še sedaj ni zadosten, kar prinaša nove probleme.
V zadnjih letih se pojavljajo tudi zagovorniki pravic, ki so v odkritem nasprotju
s katoliškim naukom. Cerkev se bori, da bi naredila, kar lahko. A kot pravi predsednik
škofovske konference je kakor David pred Goljatom. Gre namreč za organizacije, ki
imajo veliko ekonomsko moč, možnost prodora v medije in tudi podporo agencij Združenih
narodov. Vse to za Cerkev tako predstavlja ogromen napor, pa vendar se še naprej bori
za življenje. Pri tem pa ne gre samo za vprašanje splava, ampak prav tako za dostojanstvo
življenja vseh oseb. Vsi imajo pravico, da ne trpijo zaradi podhranjenosti in da živijo
dostojno. Revščina ne bi smela onemogočiti napredovanja in dobre vzgoje otrok ter
mladih.
Zaščita staroselskega prebivalstva
Staroselci predstavljajo večino gvatemalskega prebivalstva. V preteklosti je Cerkev
že posredovala, ker je med njimi vprašanje rudarstva ustvarilo določeno polarizacijo,
odpor in konfliktnost. Po drugi strani je med staroselci razširjena nenaklonjenost
do kakršnekoli tuje investicije, kar po škofovih besedah prav tako ni v pomoč. Potrebno
je spoštovati pravice lokalnega prebivalstva, ne sme pa se zavračati vsega, kar prinaša
razvoj. Vásquez pri tem omenja hidroelektrarne. Pogosto se namreč zgodi, da so v ozadju
tistih, ki se sklicujejo na legitimne pravice staroselcev, v resnici skupine, ki pritiskajo
zaradi dvomljivih interesov, na primer trgovci z mamili. Vprašanje je tako zapleteno.
A tisto, kar je za škofe najpomembnejše, je zaščititi pravice celotnega prebivalstva,
omogočiti razvoj, vzgojo otrok in izboljšanje življenjskega standarda.
Vprašanje emigracije
Msgr. Vásquez v nadaljevanju omenja pojav emigracije. Več kot tri milijone Gvatemalcev
je emigriralo v Združene države Amerike in kar 75 odstotkov le-teh je brez dokumentov.
Toda zahvaljujoč njihovim denarnim pošiljkam je samo v lanskem letu v državo prišlo
sedem tisoč milijonov dolarjev, kar je sedemkrat več od dobička, ki ga prinese izvoz
kave. Po eni strani imeti svojca v ZDA tako pomeni izboljšanje življenjskega standarda,
po drugi strani pa ta pojav prinaša dramatične posledice za družine. Mnogo otrok in
mladih odrašča brez očeta, zaradi česar je prisotno veliko trpljenje. Posledično pogosto
izberejo napačno pot. Tema emigracij je za gvatemalske škofe zato zelo zaskrbljujoča
in je ne želijo puščati vnemar.
Pojav sekt in drugih verskih skupin
Še en konkreten problem, s katerim se srečuje katoliška Cerkev v Gvatemali, je pojav
sekt in drugih verskih skupin. Nekatere izmed teh cerkva so dobro znane in imajo veliko
uspeha, a v ozadju je predvsem denar. Govori se celo o t. i. 'narko-pastirjih', torej
pastirjih, ki so vpleteni v določene posle. Obstajajo pa tudi majhne cerkve, ki rastejo
kot gobe. Zadostuje od dvajset do petdeset oseb in pastir, ki je naredil le osnovno
šolo, a pozna ter ljubi Sveto pismo. Te skupine privlačijo zaradi občutka skupnosti,
ki ga vzbujajo. A ljudje, ki se spreobrnejo in zapustijo katoliško Cerkev, po dveh
ali treh letih niso več zadovoljni, pridružijo se kakšni drugi skupini, končajo pa
sami. Sekte tako prispevajo k širjenju verske mlačnosti.
Gradnja novih bogoslužnih krajev in dobra družinska pastorala
Navsezadnje predsednik Gvatemalske škofovske konference izpostavlja še pozitivne vidike.
Med temi so gradnja novih cerkva in bogoslužnih krajev, dobra družinska pastorala,
iz katere izhajajo novi duhovni poklici, in aktivno sodelovanje vernikov laikov v
cerkvenem življenju.
All the contents on this site are copyrighted ©. |