Sveta maša v Genovi: Ključni besedi Jezusove oblasti sta posredovanje in oznanjevanje

GENOVA (sobota, 27. maj 2017, RV) – Zadnji dogodek na programu papeževega pastoralnega obiska v Genovi je bila sveta maša na Trgu Kennedy. Med homilijo je sveti oče spregovoril o Jezusovi oblasti, ki je tema, ki je povezovala prebrane svetopisemske odlomke.

Vstali Jezus učencem pred vnebohodom reče: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji« (Mt 28,18). Jezusova oblast, Božja moč. V odlomku iz Apostolskih del doda, da učencem ni dano, da bi vedeli »za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti«, obljubi pa jim »moč Svetega Duha« (Apd 1,7-8). Sveti Pavel pa govori o »čezmerni veličini njegove mogočnosti do nas« in o »dejavnosti njegove silne moči« (Ef 1,19). V čem je ta moč, ta Božja oblast?

Naša človeškost je tam, v Bogu, za vedno
Jezus zatrdi, da je oblast »v nebesih in na zemlji«. Predvsem je oblast »povezovanja« nebes in zemlje. In to je skrivnost, ki jo obhajamo danes: kajti ko se je Jezus povzpel k Očetu, je naše človeško meso prestopilo prag nebes. Naša človeškost je tam, v Bogu, za vedno. Tam je naše zaupanje, kajti Bog se ne bo nikoli ločil od človeka. Potolaži nas vedeti, da je v Bogu, z Jezusom, za vsakogar izmed nas pripravljen prostor: pričakuje nas usoda vstalih otrok in zato je zares vredno tu spodaj živeti tako, da iščemo stvari, ki so zgoraj, kjer je naš Gospod (glej Kol 3,1-2). To je storil Jezus s svojo oblastjo povezovanja zemlje in nebes za nas.

Jezus je resnično z nami in za nas
Vendar pa se ta njegova oblast z vnebohodom ni končala. Še danes se nadaljuje in traja za vedno. Preden je odšel k Očetu, je Jezus namreč dejal: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). To ni fraza, preprosto pomirjanje, kakor kadar se pred odhodom na dolgo potovanje prijateljem reče: »Mislil bom na vas.« Ne, Jezus je resnično z nami in za nas: v nebesih Očetu kaže svojo človeškost, našo človeškost, Očetu kaže svoje rane, ceno, ki jo je plačal za nas, in tako »vedno živi, da prosi za nas« (Heb 7,25), nam v prid.

Jezus je naš zagovornik
Ključna beseda Jezusove oblasti je torej »posredovanje«. Jezus pri Očetu vsak dan, vsak trenutek, posreduje za nas. V vsaki molitvi, v vsaki naši prošnji za odpuščanje, predvsem med vsako mašo, Jezus posreduje: Očetu pokaže znamenja svojega darovanega življenja, svoje rane, in posreduje ter za nas doseže usmiljenje. On je naš »zagovornik« (glej 1 Jn 2,1). Kadar imamo kakšno pomembno »zadevo«, je dobro, če mu jo zaupamo in mu rečemo: »Gospod Jezus, posreduj zame, posreduj za nas, posreduj za tisto osebo, posreduj za tisto situacijo …«

Vsak dan se spomnimo »vreči sidro v Boga«
To sposobnost posredovanja je Jezus podaril tudi nam, svoji Cerkvi, ki ima oblast in tudi dolžnost posredovati, moliti za vse. Lahko se vprašamo, vsakdo med nami se lahko vpraša: »Jaz molim? Vsi, kot Cerkev, kot kristjani, izvajamo to oblast, da osebe in situacije prinašamo Bogu?« Svet to potrebuje. Mi sami to potrebujemo. Čez dan hitimo in veliko delamo, prizadevamo si za mnoge stvari, vendar pa tvegamo, da do večera pridemo utrujeni in z obteženo dušo, podobni ladji, ki je natovorjena z blagom in ki se po napornem potovanju vrne v pristanišče z eno samo željo, da bi pristala in ugasnila luči. Ko vedno živimo med tekanjem in mnogimi obveznostmi, se lahko izgubimo, zapremo sami vase in se vznemirjamo zaradi malenkosti. Da se ne bi utopili v tem zlu življenja, se vsak dan spomnimo »vreči sidro v Boga«: prinesimo Mu bremena, osebe in situacije, izročimo Mu vse. To je moč molitve, ki povezuje nebesa in zemljo, ki Bogu omogoči vstopiti v naš čas.

Nikoli se ne utrudimo moliti, da bi zemljo približali nebesom
Krščanska molitev ni način, kako biti nekoliko bolj v miru sami s seboj ali najti notranjo harmonijo. Molimo, da bi vse prinesli Bogu, mu izročili svet: molitev je posredovanje. Ni mirnost, je dejavna ljubezen. Je prositi, iskati, trkati (glej Mt 7,7). Pomeni tvegati, da bi posredovali, neprestano vztrajati z Bogom eni za druge (glej Apd 1,14). Posredovati, ne da bi se utrudili: to je naša prva odgovornost, kajti molitev je moč, s katero gre svet naprej; je naše poslanstvo, poslanstvo, ki istočasno zahteva napor in podarja mir. To je naša oblast: ne prevladati ali kričati glasneje, v skladu z logiko tega sveta, pač pa se vaditi s krotko močjo molitve, s katero se lahko tudi ustavijo vojne in se doseže mir. Kakor Jezus vedno posreduje za nas pri Očetu, tako se mi, njegovi učenci, nikoli ne utrudimo moliti, da bi zemljo približali nebesom.

Jezus nas pošilja navkljub našim pomanjkljivostim
Poleg posredovanja se v evangeliju pokaže še druga ključna beseda, ki razodeva Jezusovo oblast: to je »oznanjevanje«. Gospod svoje pošlje, da bi ga oznanjali zgolj z močjo Svetega Duha: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). Pojdite. To je dejanje skrajnega zaupanja v svoje: Jezus nam zaupa, verjame v nas bolj kot sami verjamemo vase! Pošilja nas navkljub našim pomanjkljivostim; ve, da ne bomo nikoli popolni in da, če čakamo, da bi postali boljši, da bi evangelizirali, ne bomo nikoli začeli.

Evangelij ne more biti zaprt in zapečaten
Vendar pa je za Jezusa zelo pomembno, da takoj presežemo neko veliko pomanjkljivost, ki je zaprtost. Evangelij namreč ne more biti zaprt in zapečaten, saj je Božja ljubezen dinamična in želi doseči vse. Da bi oznanjevali, je torej potrebno iti, iti ven iz sebe. Z Gospodom ni mogoče biti mirni, udobno v svojem svetu ali nostalgičnih spominih na preteklost; z Njim je prepovedano predajati se pridobljenim gotovostim. Za Jezusa gotovost predstavlja »iti z zaupanjem: tam se razodene njegova moč«. Gospod namreč ne ceni udobnosti, lagodnosti, ampak »nadleguje in vedno znova napoti«. Želi nas v izhodu, osvobojene skušnjave, da bi se zadovoljili, kadar nam je dobro in imamo vse pod nadzorom.

Iti v svet z Gospodom: to je naša identiteta
Pojdite, nam tudi danes reče Jezus, ki je v krstu vsakomur med nami podelil oblast oznanjevanja. Zato iti v svet z Gospodom pripada kristjanovi identiteti. Ni nekaj, kar bi bilo le za duhovnike, redovnice, posvečene: je za vse kristjane, je naša identiteta. Iti v svet z Gospodom: to je naša identiteta. Kristjan ni pri miru, temveč je na poti: z Gospodom naproti drugim. Vendar pa kristjan ni »kratkoprogaš«, ki teče kot nor, ali osvajalec, ki mora priti prej kakor drugi. Je romar, misijonar, »upanja poln maratonec«: krotak, a odločen v hoji; zaupanja poln in istočasno aktiven; ustvarjalen, a vedno spoštljiv; drzen in odprt; delaven in solidaren: »S tem stilom pretecimo ceste sveta!«

Pustimo drugim govorice in lažne razprave tistih, ki poslušajo le sami sebe
Kakor za prve učence so naši kraji oznanjevanja ceste sveta: predvsem tam je, kjer Gospod čaka, da bi ga spoznali danes. Kakor na začetku želi, da oznanilo ne bi bilo prineseno z našo, ampak z njegovo močjo: ne z močjo sveta, ampak s pristno in krotko močjo veselega pričevanja. In to je neodložljivo, bratje in sestre! Prosimo Gospoda za milost, da ne bi okamneli ob vprašanjih, ki niso središčna, ampak bi se popolnoma posvetili nujnosti poslanstva. Pustimo drugim govorice in lažne razprave tistih, ki poslušajo le sami sebe, in dejansko delajmo za skupno dobro in za mir; pogumno tvegajmo, v prepričanju, da je več veselja v dajanju kakor prejemanju (glej Apd 20,35). Vstali in živi Gospod, ki vedno posreduje za nas, vstali Gospod naj bo moč in pogum naše hoje.